Kolegi so na tem mestu (glej denimo tu in tu) že opozarjali na pomanjkljivost slovenske ureditve, ki vrhovnim sodnikom ne omogoča podajanja ločenih mnenj. Pričujoči sklep Ustavnega sodišča pa je še bolj problematičen v širšem vsebinskem smislu, saj postavlja pod vprašaj temeljne postulate poštenega sojenja v slovenski družbi, s čimer ima lahko dolgoročne posledice za pošteno odločanje v sodnih postopkih. Mimogrede, zahteva sodnice Zobec za presojo ustavnosti je v celoti objavljena v št. 67-68 revije Dignitas – slovenske revije za človekove pravice, str. 9-29.
Zadeva I Ips 306/2009, se nanaša na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je na Vrhovno sodišče podala hči Viktorja Habiča, enega izmed obsojenih na smrt v oktobru 1943 na notoričnih Kočevskih procesih pred kengurujevim »sodiščem« pod imenom »Izredno vojaško sodišče narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije«. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper sodbo omenjenega samooklicanega »sodišča« uveljavlja kršitev vrste temeljnih postulatov poštenega sojenja. Sodnica Zobec se ni strinjala z odločitvijo večine petčlanskega kazenskega senata na Vrhovnem sodišču. Iz dejstva, da sta skupaj s sodnikom Markom Šorlijem podala pobudo za sprejem načelnega pravnega mnenja, verjetno izhaja, da je tudi ta sodnik glasoval proti odločitvi večine (Dignitas, št. 67-68, str. 19). Ker prvi odstavek 115. člen Zakona o kazenskem postopku, ki določa tajnost glasovanja, vrhovnim sodnikom ne dovoljuje pisanja in objave pritrdilnih oziroma odklonilnih ločenih mnenj, se je sodnica odločila vložiti zahtevo za presojo njegove ustavnosti. Sodnica je v zahtevi med drugim utemeljevala, da takšna ureditev nasprotuje 125. členu ustave, ki določa, da so »sodniki … pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni.«
Zgodovinarji in pričevalci kot so Tone Ferenc, Tamara Griesser Pečar, Boris Mlakar, Ive A. Stanič in drugi so v zadnjih desetletjih nedvoumno pokazali, da Kočevski procesi izpolnjujejo vse značilnosti t.i. »show trials« oziroma namišljenih sodnih procesov, ki jih je takratna totalitarna oblast izpeljala v obupanem poskusu legitimizacije arbitrarnih in abotnih izvensodnih medvojnih pobojev ideoloških nasprotnikov. Značilnost namišljenih procesov je, da je končni rezultat znan že vnaprej in da njegovi uradni udeleženci prevzamejo vlogo dramskih igralcev v teatru absurda. Kočevski procesi niso izpolnjevali niti ene sestavine sodobnega pojmovanja pravice do poštnega sojenja. Da kvazi »sodišče« na Kočevskih procesih ni bilo ustanovljeno niti zakonito niti ni delovalo nepristransko in neodvisno, kaj šele pošteno in pravično, je vidno že na prvi pogled.
Še več, v vlogi tožilca in kasneje člana senata »sodišča« je celo nastopala ena in ista oseba. Obsojenci niso imeli pravice do pritožbe zoper sodbo in tako naprej. Spričo slednjih splošno znanih zgodovinskih dejstev čudi, da sodniki kazenskega senata Vrhovnega sodišča niso soglašali, da je treba arbitrarno obsodbo Viktorja Habiča v celoti razveljaviti, ker ni v prav ničemer v skladu s temeljnimi postulati poštenega sojenja v demokratični in pravni državi. Da ne omenjamo, da je smrtna kazen v slovenskem ustavnem redu že dolgo izkoreninjena.
Zunanji opazovalci lahko samo ugibamo v kakšni človeški agoniji se je morala znajti sodnica Zobec, ko so jo na senatu preglasovali v tako pravno jasni in enostavni zadevi kot je pričujoča. Istočasno pa je bila potisnjena v kot, ker vrhovni sodniki trenutno ne morejo podati ločenega mnenja, s katerim lahko javnosti sporočijo svojo pravno mnenje in če je potrebno tudi širšo družbeno razlago vsakokratne zadeve. Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-69/15-10 zato ni zaskrbljujoč ne le zaradi njegove ozke in formalistične obrazložitve, temveč predvsem, ker se sodniki niso opredelili do vsebinskega ozadja zadeve, ki je v prvi vrsti sprožila pričujočo zahtevo za presojo ustavnosti, in ki posega v temelje slovenske demokratične in pravne države. Zdi se, da formalno procesna pravilnost, po njihovem mnenju, potepta vsebinsko pravilnost sojenja, da pravičnosti ne omenjamo. Res?
Postopanje Ustavnega sodišča in večine v omenjenem kazenskem senatu na Vrhovnem sodišču se lahko bere tudi kot neprepričljiv poskus ex-post facto opravičevanja arbitrarne zlorabe prava v Kočevskih procesih. Takrat je pravo, kot že mnogokrat doslej, zamenjala gola moč ter se je pravo spremenilo v ne-pravo. Težava je v tem, da so Kočevski procesi potekali med državljansko vojno na ozemlju, ki ga je takrat nadzirala totalitarna oblast, danes pa naj bi živeli v pravni in demokratični državi. Sodnica Zobec je v točki G. svoje zahteve za presojo ustavnosti zapisala, da »bi zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti pomenila sodno potrditev množičnih umorov, ki so bili storjeni pod pretvezo nekakšnega sojenja« (Dignitas, št. 67-68, str. 27). Do kaj takega v sodobni demokratični in pravni državi ne bi smelo priti, kaj šele, da se poskuša utišati tiste izmed redkih pogumnih sodnikov, ki javno opozarjajo na težave pri varovanju poštenega sojenja v izjemno pomembnih konkretnih zadevah kot je pričujoča. Povedno je tudi, da se je z zahtevo po vsebini v njegovem sicer pritrdilnem ločenem mnenju v pričujoči zadevi strinjal tudi sodnik Deisinger, edini specialist za kazensko pravo med ustavnimi sodniki.
Pričujoči sklep bo imel daljnosežne posledice za zaupanje v delovanje slovenskega sodstva. Kako lahko Ustavno sodišče odreče pravico sodnici, da se v ločenem mnenju, kot pravi sama »distancira od odločitve, ki krši temeljna načela človečnosti ter tudi, da je storil vse, kaj je bilo v njegovi moči, da do take odločitve ne bi prišlo.« (Dignitas, št. 67-68, str. 27, opomba izpuščena op.p.). V tako pomembni zadevi za celotno slovensko pravno stroko in slovensko družbo se ni mogoče skriti za procesno formalne razloge. Iz sodnega postopanja v pričujoči zadevi izhaja izjemno nesoglasje glede razumevanja temeljnih pravnih vrednot in načel kot je pošteno sojenje v demokratični in pravni državi. Ta ugotovitev terja širši poglobljen razmislek. V kakšni epistemološki skupnosti sploh bivamo in delujemo, če ne zmoremo doseči soglasne obsodbe zlorabe prava in človeških življenj, kot pričajo ta in druge zgodbe s Kočevskih procesov ter še mnogo drugih podobnih zlorab prava?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
