c S
Razprava v Valladolidu
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
25.03.2011 Ko se sprašujemo in razmišljamo o izvorih pojma človekovih pravic, velikokrat prezremo dela pogumnih posameznikov, ki so živeli v turbulentnih časih in so se vsaj na filozofski ravni uprli nečloveškemu ravnanju državnega aparata in njegovih uradnikov.

Tako v večini del o človekovih pravicah zaman iščemo vsaj kratko omembo debate, ki sta jo v letih 1550 in 1551 v španskem Valladolidu imela dominikanski menih in škof Bartolomé de las Casas in prav tako dominikanski menih Juan Ginés de Sepúlveda.

Potem ko je Krištof Kolumb jeseni 1492 priplul na obale Bahamov, se je za avtohtona ljudstva Srednje in Južne Amerike pričelo temno poglavje njihove zgodovine.  Večina avtohtonih prebivalcev je v stiku z Evropejci usodno zbolela za epidemijo črnih koz in ošpic. Tisti, ki jih niso pokopale bolezni, pa so bili podvrženi nečloveškemu ravnanju evropskih osvajalcev. V današnjem času ne bi pretiravali, če bi takratna hudodelstva španskih osvajalcev opisali kot hudodelstva zoper človečnost.

Debata v španskem mestu Valladolidu je tako obravnavala upravičenost španskega nečloveškega ravnanja z avtohtonimi prebivalci. Bartolomé de las Casas je zaradi grozodejstev, ki jim je bil priča, zagovarjal tezo, da so avtohtoni prebivalci svobodni ljudje ter da jim pripada človekovo dostojanstvo.  Mednarodno pravo naj bi že takrat prepovedovalo nečloveško in ponižujoče ravnanje z avtohtonimi prebivalci. De las Casas je zato utemeljeval, da je potrebno prebivalce obravnavati enakopravno.

Nasprotoval mu je Juan Ginés de Sepúlveda, ki je trdil, da je potrebno avtohtona ljudstva zaradi njihovih 'nenaravnih' običajev (kanibalizem in človeško žrtvovanje) podrediti v suženjstvo ter v prisilno delo, saj jih ni mogoče enačiti s prebivalci španskega kraljestva. Barbarski običaji avtohtonih ljudstev naj bi upravičevali vojskovanje zoper njih in kršenje njihovih človekovih pravic. Sepúlveda je tako zagovarjal interese kolonialnih posestnikov, ki so pripadnike avtohtonih ljudstev potrebovali za delo na svojih velikih posestvih t.i 'encomienda'. Avtohtoni prebivalci so na posestvih morali prisilno oziroma suženjsko delati. Avtohtonim ljudstvom naj namreč ne bi pripadal enakopraven položaj.

Bartolomé de las Casas je v svojo tezo še bolj natančneje  opisal v Kratkem poročilu o uničevanju Indij (Brevísima relación de la destrucción de las Indias), kjer je opisal kršenje človekovih pravic v Latinski Ameriki. Uvodni del knjige de las Casas zaključi z naslednjimi besedami ‘«Y con color de que sirven al rey los españoles en América, deshonran a Dios, y roban y destruyen al Rey»’ (špansko ravnanje  v Ameriki onečastuje boga in uničujeje kralja). V prvem stoletju po 'odkritju' Srednje Amerike naj bi umrlo oziroma bilo pobitih petinsedemdeset milijonov avtohtonih prebivalcev.

Debata v Vallodolidu sicer ni imela zmagovalca, saj sta bila oba udeleženca prepričana v svojo zmago. Prav tako ni imela kratkoročnih posledic za izboljšanje položaja avtohtonih ljudstev v španskih kolonijah. Šele dobri dve desetletji kasneje je španski kralj v kraljevi uredbi izdal natančna navodila o ravnanju s prebivalci na novo odkritih območjih ter prepovedala enostranske operacije zoper avtohtona ljudstva. Kraljeva uredba je omogočala tudi ustanovitev posebne funkcije 'zagovornika Indijancev' ("protector de indios"), ki je zastopal interese avtohtonih ljudstev napram španskim oblastnikom. Prvi zagovornik je postal prav de las Casas.  Navodila so kolonialni oblastniki le malokrat upoštevali. Vsekakor ima debata v Valladolidu veliko sporočilno vrednost o vrednotah človekovega dostojanstva in enakega obravnavanja, ki utemeljujejo človekove pravice.  Ter zato nedvomno sodi med temeljne filozofske stebre današnjega normativnega varstva človekovih pravic.

Debata, predvsem dela Bartolomé de las Casas, so postavila temelje za danes skoraj univerzalno sprejeto normativno prepoved rasne diskriminacije. Vendar je tudi v današnjem času, štiri in pol stoletja po debati, obravnavanje avtohtonih ljudstev Latinske Amerike daleč od želenih ciljev in pričakovanj de las Casasa. Evropsko priseljevanje je namreč pustilo posledice.

Avtohtona ljudstva latinske Amerike so dandanes v veliki manjšini in živijo v morju špansko oziroma portugalsko govoreče večine. Še največ jih v slabih ekonomskih pogojih živi v Peruju, Mehiki, Boliviji, Gvatemali in Ekvadorju, pri čemer v preostalih državah  Srednje in Južne Amerike prestavljajo le majhen del prebivalstva. Medameriško sodišče za človekove pravice je v zadnjih letih v številnih primerih države obsodilo kršitve temeljnih človekovih pravic avtohtonih ljudstev. Glede na vse skupaj je zato morda napočil čas za novo debato o položaju in pravicah avtohtonih ljudstev Srednji in Južni Ameriki.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.