Star pregovor pravi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Nemci so to pomensko izjemno jedrnato strnili v okorno zvenečo besedo »verschlimmbessern«, ki pomeni poslabšati stvar z dobronamernim poskusom izboljšanja. Gre za sestavljenko iz besed verschlimmern (poslabšati) in verbessern (izboljšati).
Pogosto podcenjujemo, kako dobro delujoči so sistemi, ki nas obkrožajo. V tem smislu so sistemi kompleksni, evolucijsko nastali in medsebojno povezani redi, ki omogočajo, da milijoni ljudi sodelujejo, izmenjujejo, zaupajo in preživijo, brez da bi jih moral nekdo centralno načrtovati ali nadzorovati v vsaki podrobnosti. Večina rešitev, ki so se do trenutne oblike izoblikovale desetletja ali stoletja, je mnogo boljših kot stanje kaosa, ki bi nastalo ob njihovem nenadnem razpadu ali zamenjavi. Te oblike niso nastale po nekem vnaprejšnjem načrtu, temveč skozi neštete poskuse in napake, skozi postopno prilagajanje in selekcijo tistega, kar je delovalo v praksi.
Mehanizem poslabšanja ob dobronamernem poskusu izboljšanja se najpogosteje sproži, ko se lotimo spreminjanja kompleksnih družbenih, institucionalnih sistemov z miselnostjo, da jih lahko popravimo od zgoraj navzdol, skladno z vnaprej začrtanim, racionalnim načrtom. Še tako dobri nameni, kot so pravičnost, varnost, učinkovitost, hitro privedejo do nepredvidenih in nezaželenih posledic, ko posegamo v strukture, katerih delovanja zaradi njihove kompleksnosti ne moremo v celoti razumeti. Namesto da bi odpravili pomanjkljivosti, pogosto uničimo ravno tiste nevidne mehanizme prilagodljivosti, ki so dotlej ohranjali sistem v ravnovesju in zagotavljali njegovo stabilnost ter s tem pozitivne družbene učinke.
Zato je modrost pogosto tudi v zadržanosti: ohranjati jedro tega, kar deluje, in dovoliti spremembe tam, kjer so resnične težave in kjer imajo ljudje, ki jih najbolj zadevajo, tudi največ neposrednega vedenja o njih. Velike, ideološko gnane reforme redko prinesejo obljubljeno izboljšanje. Pogosteje prinesejo »verschlimmbessern« – novo, bolj zapleteno in bolj krhko različico starega problema, ali celo nov diapazon doslej neznanih težav.
Seveda pa sodobna okolja niso statična, tehnološki napredek je silovit in je eno izmed glavnih gonil družbenih sprememb. Zaradi uporabe umetne inteligence nastajajo neželeni učinki – eksternalije, s posledicami katerih se bomo morali šele naučiti soočati. Spremembe sprožajo tudi drugi zunanji pritiski, kot so demografske in podnebne spremembe. Vprašanje torej ni, ali se bomo spreminjali, temveč kako.
Razlikovati moramo med dvema bistveno različnima vrstama sprememb. Na eni strani so organske, evolucijske spremembe, ki so po svoji naravi postopne, pogosto od spodaj navzgor. Nastajajo skozi poskuse, napake in prilagajanje tistih, ki sistem vsak dan uporabljajo. Takšne spremembe imajo vgrajeno možnost popravka, ker so majhne in lokalne.
Na drugi strani so vsiljene, ideološko gnane reforme, pogosto izhajajoče iz dobrih namenov. To so veliki, vseobsegajoči posegi od zgoraj, ki hočejo obstoječi sistem bodisi nadomestiti z novim, vnaprej zasnovanim modelom, ali vsiliti spremembe, ki izhajajo iz intelektualne prepotentnosti glede človeške zmožnosti snovanja in vplivanja na kompleksne sisteme. Prav pri teh drugih je tveganje za »verschlimmbessern« največje.
V sodobnih družbah se ta tveganja še povečujejo, ker odločevalci pogosto nimajo »kože v igri« (angl. »skin in the game«). Stroški njihovih odločitev se porazdelijo na milijone ljudi, davkoplačevalce, bolnike, najemnike, podjetnike, medtem ko so koristi lahko ideološke, politične ali kratkoročne. Ko posledice nosijo drugi, je skušnjava po velikih, drznih rešitvah veliko večja, previdnost pa manjša. Zato ostaja modrost v zadržanosti. Ne gre za odpor do sprememb, temveč za umerjen pristop.
Primer neuspeha dobrih namenov so zdravstvene reforme. Že desetletja se v Sloveniji izvajajo različni poskusi izboljšanja javnega zdravstvenega sistema, zlasti z uvajanjem dodatnih plasti birokracije, digitalizacijo procesov in postopnim odpravljanjem doplačil. Kljub tem prizadevanjem in večkratnim obljubam o krajšanju čakalnih dob se čakalne vrste v povprečju niso bistveno skrajšale, v nekaterih segmentih pa so se celo podaljšale. Hkrati se je okrepil dvotirni sistem, v katerem tisti, ki si lahko privoščijo dodatna plačila ali zasebno zavarovanje, dostopajo do hitrejše obravnave, medtem ko drugi čakajo v javnem sistemu.
Drug primer takšnega mehanizma so tudi pravila javnega naročanja. Ta so bila v preteklih desetletjih večkrat spreminjana z namenom, da bi preprečila korupcijo, povečala transparentnost in zagotovila enake možnosti vsem ponudnikom. V praksi pa so postala izjemno zapletena in toga, kar vodi v dolgotrajne postopke, visoke administrativne stroške in pogosto tudi v slabšo kakovost izvedbe. Namesto da bi pospešila investicije, taka ureditev pogosto povzroči, da se projekti močno zavlečejo ali podražijo. Stopnja korupcije pri tem v Sloveniji sploh ne pada.
Kljub temu pa sprememb ne moremo in ne smemo preprečiti. Tehnološki razvoj, demografske spremembe in novi izzivi zahtevajo prilagoditve. Razlika je le v tem, kako te prilagoditve izvajamo. Namesto da bi poskušali kompleksne sisteme na novo izumiti po vnaprejšnjem načrtu, je bolj zanesljivo ohranjati tisto, kar deluje dovolj dobro, hkrati pa jih inkrementalno izboljševati.
Koncept »verschlimmbessern« ni argument proti vsaki spremembi. Je pa opozorilo pred intelektualno prepotentnostjo in pred prepričanjem, da lahko z dobrimi nameni in dovolj močno voljo preoblikujemo družbo po svoji podobi, ne da bi pri tem povzročili več škode kot koristi. Največja modrost pri upravljanju kompleksnih sistemov ni v drznosti načrtov, temveč v zadržanosti in spoštovanju tistega, kar je skozi čas in neštete poskuse že dokazalo svojo vrednost.
Pravniki vemo, da se bodo pravila spremenila in tista za njimi prav tako. Kar uničuje prilagodljivost, ne ustvarja stabilnosti. Ko soustvarjamo prilagodljivost, podpiramo stabilnost. Ko ste to prebrali, kaj boste prilagodili? Prej ste bili pogumni, zdaj ste pozvani k previdnosti. Zdaj pa, ko ste pozvani k previdnosti, kaj boste prilagodili?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
