c S
Ko zmanjka besed
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
29.06.2012 V slovenskem prostoru je že dolgo jasno, da se težko zedinimo glede česar koli. Razdeljenost Slovenije na dve ali več Slovenij je že pregovorna in dolgočasna. Desnosredinski prostor, ki je izšel iz protikomunističnega upora, težko verjame in zaupa levosredinskim svetovnonazorskim pogledom, ki nasprotno ne želijo zaupati pomladni Sloveniji. Zakaj je tem tako? Kako preseči takšno nezaupanje?

Pomanjkanje medsebojnega sočutja, pravzaprav pomanjkanje besed, zaznamuje razdeljenost obeh svetovnonazorskih polov v slovenskem prostoru. V slovenski družbi ni soglasja o najosnovnejših zgodovinskih dejstvih, o tem ali je komunistična partija izrabila narodnoosvobodilno gibanje za prevzem oblasti ali ne, ter celo tem, da je samostojna in neodvisna slovenska država nastala s plebiscitno odločitvijo slovenskega naroda? Če ne moremo najti soglasja niti o slednjih temeljnih zadevah, potem plane na dan, vse tisto kar po negativni plasti zaznamuje zadnjih enaindvajset let slovenske države: neenakost, boj za partikularne interese in neodgovornost.

Združevalni element slovenskega naroda zagotovo izhaja iz plebiscitarne podpore samostojni in neodvisni slovenski državi ter kasnejša razglasitev samostojnosti v juniju 1991. Enako nas je vse, mlade in stare, leve in desne, združila vojna za domovino, ki smo jo dobili združeni.  Velikokrat pa so ti zgodovinski trenutki porinjeni v ozadje. Večina dijakov in študentov jih ne pozna, ker jih zgodovinski učbeniki omenjajo le mimogrede, učitelji pa jim namenjajo pozornost le v zadnjem mesecu pred maturo ali pa jim v celoti zmanjka časa za to poglavje naše skupne zgodovine.

Dogodki, ki so nas pred dvajsetimi leti in več združevali, se zdi, da nas znova delijo oziroma določeni mnenjski voditelji in interesne koalicije želijo, da nas delijo. Če je temu tako, je vprašanje kaj nam še ostane? Ali res, da slovenskega naroda ne povezuje prav nič več, kot bi nas želeli nekateri prepričati?

Seveda, da ne. Povezuje nas več, kot se morda vidi na prvi pogled. Povezuje naš slovenski jezik, običaji, kultura in navsezadnje zgodovina. Povezuje nas tudi slovenski prostor, skozi celotno zgodovino odprt navzen, povezujejo nas naši rojaki na vseh koncih sveta, ki marsikdaj bolj ljubijo Slovenijo, kot doma živeči.  Povezuje nas narava, njena raznolikost in bogastvo, jezera, morje, reke, vršaci in doline. Povezujejo nas naši gozdovi, če tudi skrivajo marsikatero temačno zgodbo. Najbolj pomembno, povezuje nas naša skupna prihodnost. Prihodnost naših otrok in vnukov, ki mora biti boljša kot sedanjost.

Združena Slovenija se morda komu zdi utopična ideja, vendar če pogledamo globje najdemo več, kar nas združuje od tistega, kar nas ločuje. Samo pogledati je potrebno natančneje in stran od samooklicanih mnenjskih voditeljev. Posamezniki, ki še vedno živijo na svojem svetovnonazorskem polu se bodo morali začeti civilizirano, strpno in dostojno pogovarjati s posamezniki z drugega svetovnonazorskega pola. Drugega nam pravzaprav ne preostane, če želimo živeti v združeni Sloveniji. Čas je že, da nekaj naredimo za skupno Slovenijo, ne le za partikularne interese različnih svetovnonazorskih polov. Dialog, medčloveško sočutje in spoštovanje različnosti morajo postati temeljne premise slovenske družbe v dejanskosti, ne le prazna črka na papirju.

Strokovnjaki pogosto navajajajo pomanjkanje zmožnosti pogovora kot razlog za razpad intimnih in prijateljskih odnosov. Besede so enako pomembne za ustvarjanje zrele in odrasle slovenske družbe. Dokler bo med različnimi svetovnonazorskimi poli slovenske družbe primanjkovalo besed ali pa bodo še naprej le te neposlušane in pozabljene, lahko pričakujemo nadaljevanje zgodb, ki jih spremljamo v zadnjih letih.  Besede lahko pravilno uporabljajo in usmerjajo samo ljudje. Brezvoljni, ravnodušni, sovražno nastrojeni ljudje ustvarjajo iskrice v napačno smer, stran od svetlejše prihodnosti.

Le z besedami se krešejo različna stališča, mnenja in pristopi. Šele s soočenjem različnih stališč in mnenj lahko družba postane strpna in dozori. Šele v soočenju različnih mnenj, odpadejo tista, ki jih ne utemeljujejo resnični in prepričljivi argumenti, temveč izmišljeni. Zapiranje za štiri zidove in izključevanje drugih vidikov in argumentov, vodi tja, kjer smo ne tako dolgo nazaj že bili, v enoumje, kjer je pravilno in sprejemljivo le eno stališče, en odgovor in ena perspektiva.

Zato je čas, da damo priložnost besedam. Zato razpravljamo in pišimo, saj bomo preko napisanih in izgovorjenih besed prišli do zrele družbe, kjer nestrpna stališča ne bodo več pristala v njenem središču, temveč na njenem obrobju, kot v razvitih demokracijah. Priložnost, ki je dajemo besedam, bo izkoriščena le, če bomo skupaj zbrali pogum, in drug drugemu prisluhnili, se prebirali in spoštovali različnosti. Le tako bomo prišli do družbe, ki bo zgrajena na trdnih medčloveških odnosih.  V nasprotnem primeu je prihodnost slovenske družbe jasna, in vodi naravnost v pogubo. Zato dajmo besedam priložnost.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.