Razprave o odgovornosti za podnebne spremembe prihajajo vse bolj v ospredje prava človekovih pravic. Civilna družba je v režimu domačega in mednarodnega prava človekovih pravic prepoznala sredstvo za varstvo človekovih pravic pred podnebnimi spremembami. Po drugi strani se pojavljajo dvomi ali je sodno ali kvazi sodno varstvo človekovih pravic ustrezen pravni režim za odgovor na podnebne spremembe. Domače institucije in regionalna sodišča za človekove pravice lahko podajo mnenje ali posledice podnebnih sprememb kršijo človekove pravice. Regionalna sodišča kot je Evropsko sodišče za človekove pravice ne morejo oblikovati javnih politik držav pogodbenic Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Lahko spodbujajo predvsem izvršilno in zakonodajno vejo državnih oblasti, da oblikujeta in sprejmeta ustrezne politike in zavezujoče pravne podlage za varstvo človekovih pravic pred podnebnimi spremembami.
V zadnjem času temu vprašanju različne institucije na domači in mednarodni ravni namenjajo vse več pozornosti varstvu človekovih pravic pred podnebnimi spremembami. Filipinska komisija za človekove pravice je kot ena izmed prvih že leta 2016 prejela predlog (glej kolumno) številnih civilnodružbenih organizacij za obravnavo odgovornosti največjih multinacionalnih gospodarskih družb za negativne posledice podnebnih sprememb na uresničevanje človekovih pravic filipinskega prava. Komisija je pred kratkim objavila poročilo na podlagi »nacionalne preiskave o podnebnih spremembah«, ki vsebuje zaključke glede obveznosti filipinske in ostalih držav ter skoraj petdesetih transnacionalnih energetskih družb za podnebne spremembe. Filipini so že dalj časa ogrožena država zaradi podnebnih sprememb, saj ji znanstveniki napovedujejo občutno zvišanje morske gladine v naslednjih desetletjih.
Komisija je ugotovila, da imajo gospodarske družbe »...odgovornost, da opravijo skrbni pregled človekovih pravic in zagotovijo dostop do pravnih sredstev« (str. 110). V obrazložitvi se je Komisija močno oprla na določbe Smernic Združenih narodov o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu, ki ustvarja obveznost gospodarskih družb, da v svojih globalnih dobavnih verigah opravijo skrbni pregled v izogib kršitvam človekovih pravic. Komisija je vladam med drugim priporočila, da si prizadevajo »odvračati odvisnost na fosilna gradiva« (str. 118); da medsebojno »sodelujejo pri izvirnih znanstvenih odgovorih na podnebne spremembe....« (str. 118); da sodelujejo pri oblikovanju mednarodne pogodbe o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu in pri zagotavljanju pravice do sodne varstva (str. 119); da »razčlenijo odgovornost gospodarskih družb do podnebnih sprememb« (str. 120), in da »omogočijo pravičen prehod k trajnostnem gospodarstvu« (str. 123). Gospodarskim družbam pa je komisija priporočila, da »javno objavijo zaključke skrbnih pregledov in ukrepov, ki so jih sprejeli na njihovi podlagi...« (str. 130) in da »prenehajo z raziskovanjem novih naftnih polj, obdržijo rezerve fosilnih goriv v zemlji in vodijo pravičen prehod k čisti energiji« (str. 131). Komisija je tudi podala specifična priporočila filipinski vladi, da naj se »zavzame za uresničevanje Smernic Združenih narodov in oblikuje nacionalni akcijski načrt o spoštovanju človekovih pravic v gospodarstvu« (str. 153).
Filipinska komisija je tako podala vrsto priporočil za izboljšanje varstva človekovih pravic z vidika podnebnih sprememb. Iz poročila, zaključkov in priporočil izhaja, da je reforma pogojena s predanostjo ne le deležnikov v filipinskem domačem pravnem redu, temveč od predanosti globalnih deležnikov. Jasno je, da država nosi negativne in pozitivne obveznosti za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja. A v večini pravnih redov gre za državne obveznosti prizadevanja. Še več zapletov je pri uveljavljanju obveznosti gospodarskih družb. Komisija je zato poudarila, da je potrebno več raziskav pri razvoju pojma odgovornosti gospodarskih družb za podnebne spremembe. Gospodarske družbe, ki poslujejo na področju fosilnih goriv le redko priznavajo, da imajo zavezujoče obveznosti do podnebnih sprememb. Večina multinacionalk sicer počasi izvaja skrbne preglede, a do občutnejših sprememb prihaja prepočasi. Redke merijo spoštovanje človekovih pravic in varstva okolja v dobavnih verigah, zato so potrebne korenite spremembe pri razmišljanju njihovih upravnih odborov.
Pravna narava zaključkov poročila filipinske komisije za človekove pravice je v domeni »mehkega prava«, saj niso pravno zavezujoča. Zaključki in priporočila nacionalne preiskave predstavljajo eno izmed prvih pravnih obravnav potencialnih negativnih vplivov podnebnih sprememb na človekove pravice. Četudi gre za priporočila, predstavljajo poglobljeno izhodišče za obravnavo podobnih primerov pred domačimi, regionalnimi in mednarodnimi organi za človekove pravice. Zaključke in priporočila filipinske komisije je zato brati kot del nastajajočega pluralnega pravnega režima na domači in mednarodni ravni za varstvo človekovih pravic pred podnebnimi spremembami. Dobro bi bilo, da bi izvirnemu delu in pristopu filipinske komisije sledile tudi nacionalne institucije za varstvo človekovih pravic, med njimi tudi urad varuha slovenske države za človekove pravice. Do dokončne reforme ureditve varstva pred podnebnimi spremembami lahko pride le v sodelovanju različnih deležnikov iz javnega in zasebnega sektorja.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
