Prejšnji teden sem sodeloval na strokovni konferenci, na kateri smo razpravljali o vzrokih in posledicah zakonodajne hipertrofije v Sloveniji. Ker je ta tema nadvse aktualna tudi širše in na področju etičnih norm, ji danes namenjam nekaj misli. Pravnih predpisov in drugih aktov je namreč ogromno ne le v Sloveniji, temveč tudi v mnogih drugih državah ter na ravni EU in mednarodnega prava. Podobna rast je vidna pri pisanju etičnih kodeksov, načel in pravil o integriteti ter podobnih zadevah. Regulacija družbenega življenja je sicer že dolgo pretirano bujna, bohotna oziroma povečana (hipertrofična), vendar v zadnjih desetletjih prerašča že v poplavo. Le-te sicer še vedno ne bi poimenoval cunami, vendar pa poplava formalnih pravnih, etičnih in drugih norm človeka in človeštvo ne le usmerja in koordinira, temveč tudi vedno bolj duši. In ker ta regulacija za svoje cilje in nadzor nad ljudmi vedno bolj uporablja sodobno tehnologijo, je področje človekove svobode in avtonomnosti vedno ožje. Ob tem se kar vsiljuje vprašanje, kako to vpliva na človekovo psiho in um ter na družbena razmerja. Seveda pa se vedno znova tudi sprašujemo, kako navedeno hipertrofijo vsaj zamejiti, če že ne zaustaviti.
Spomnim se, kako je bila hipertrofija (preobilica) pravnih aktov obravnavana kot problem že v času mojega študija prava in mojih začetnih let delovanja na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Takrat, v 80. letih prejšnjega stoletja se je o tem govorilo znotraj jugoslovanskega in slovenskega socialističnega prava, ki je bilo še posebej značilno po svojih inovacijah in (pre)obsežnosti. Še posebej ustava iz leta 1974 je zasnovala državno ureditev na nekaterih specifičnih konceptih, ki so vodili v povsem nova (originalna) urejanja pravnih razmerij. Tako smo uvedli sistem samoupravljanja, družbeno lastnino in sistem združenega dela (kar so bili na državni ravni unikumi v svetovnem merilu), osnovali družbenopolitične organizacije in družbenopolitične skupnosti, socialistično zvezo delovnega ljudstva in še marsikaj. Vsa ta originalnost (družbena alkimija) je vodila v različne novoreke in v obsežno pravno urejanje, kajti le preko zavezujočih pravnih norm je bilo mogoče ljudi napeljati k temu, da bodo začeli postopno in dovolj poenoteno razumevati te povsem nove pravno-politične institucije. Kot vemo, se ta širši družbeni eksperiment ni obnesel, čeprav je vseboval določene prvine, ki smo jih danes že kar preveč izrinili iz kolektivne zavesti in se tako brez zgodovinskega spomina predali nekaterim novim skrajnostim in eksperimentom, ki nam prav tako ne prinašajo kaj dosti dobrega.
Skratka, hipertrofija prava ni nekaj novega. Deloma je tudi stvar subjektivne percepcije. Lahko si predstavljamo, da je že v starih (antičnih, srednjeveških itd.) družbah marsikdo menil, da je obseg pravnih norm prevelik. Seveda pa si takrat nihče niti v sanjah ni mogel zamišljati takšnega števila in obsega pravnih predpisov in drugih norm, ki veljajo danes v večini svetovnih držav. Za vse to obstojijo seveda mnogi objektivni razlogi, med katerimi so na prvem mestu velikost in kompleksnost sodobne družbe ter nagle družbene spremembe doma in po svetu. Vse to vodi v vedno večjo privajenost ljudi in človeštva na velik obseg regulacije. Ljudje bi se zelo verjetno počutili povsem »izgubljeni«, dezorientirani in celo ogroženi, če bi, denimo, kar naenkrat ukinili kako tretjino predpisov, ki urejajo njihova življenja. Tako bi se nenadoma vsi znašli v nekakšni praznini. Ta bi sicer nekatere posameznike navdala z navdušenjem, saj bi lahko to praznino, ki bi jo dojeli kot področje svobodnega delovanja, napolnili s svojimi voljnimi in ustvarjalnimi ravnanji. Toda večino ljudi bi to področje svobode navdalo s strahom, saj ne bi več vedeli, kaj smejo in česa ne, hkrati pa bi ne znali biti dovolj avtonomni, da bi nastalo praznino napolnili s svojimi lastnimi odločitvami in ravnanji. Seveda bi težava nastala tudi v tisti prvi skupini, kajti med omenjenimi kreativci zagotovo ne bi bili vsi zdravorazumski in etični, pač pa bi takšno pravno praznino oziroma svobodo mnogi izkoristili za različna neetična in ne-umna ravnanja.
Poleg navedenih objektivnih razlogov, pogojujejo hipertrofijo prava tudi mnogi subjektivni razlogi. Če si jih pogledamo v domačem kontekstu, vidimo, da, poleg že omenjene privajenosti na predpise, k hipertrofiji pravnega urejanja v Sloveniji v veliki meri prispeva diskontinuiteta pravnega razvoja. Povedano po domače, veliko posameznikov, ki prevzamejo vodilne funkcije v državi ali njenih podsistemih se obnaša tako, kot da se je razvoj slovenske družbe začel z njimi in zato pogosto spreminjajo zakonodajo ter utečene prakse tudi tam, kjer to ni potrebno, ali pa ne želijo nadaljevati že začetih zakonodajnih in drugih projektov svojih predhodnikov. K temu še posebej botrujejo ideološke in druge skrajnosti v politiki, zaradi katerih želi vsaka politična opcija, ki zmaga na volitvah, v čim večji meri izbrisati vse, kar so pred tem naredili njihovi politični nasprotniki, ter vse to nadomestiti z novimi zakonodajnimi in drugimi pristopi in rešitvami. Poseben dejavnik, ki vpliva na povečanje in slabo kakovost regulacije je, denimo, tudi zloraba nujnih zakonodajnih postopkov v državnem zboru, saj se preveč zakonov sprejema na ta način. Med objektivne razloge za zakonodajno hipertrofijo, ki so hkrati tudi subjektivni, pa seveda sodi tudi pravodajna dejavnost EU, ki je prav tako enormna in povzroča tudi v Sloveniji dodatno poplavo zakonskih in podzakonskih norm.
Posledice takšne poplave prava so različne. V pozitivnem smislu lahko rečemo, da živimo v pravno zelo urejenem okolju, ki je prav zaradi obsežnega sistema prava predvidljivo in določljivo. V teh in nekaterih drugih pogledih pravna država (vladavina prava) prinaša mnoge koristi. Ker se z vsemi evropskimi in nacionalnimi predpisi ter drugimi pravnimi normami še vedno ohranjajo oziroma varujejo demokratične vrednote, smo lahko v tem pogledu zadovoljni – še posebej, ko opazujemo avtoritarne in militantne težnje in prakse v mnogih delih sveta, žal tudi v neposredni bližini EU ter celo v posameznih članicah EU. Po drugi strani, tj. v negativnem smislu, pa zakonodajna hipertrofija na ravni EU in v Sloveniji povzroča nepreglednost in nepredvidljivost pravnega reda, vodi pogosto v slabšo kakovost (na hitro sprejetih) zakonov, postavlja nekatere nepotrebne ovire za poslovno okolje, zmanjšuje učinkovitost pravosodja ter na splošno negativno vpliva na pravno kulturo. Gospodarstveniki in mnogi drugi se težko znajdejo v kompleksnem in nenehno spreminjajočem se pravnem okolju. Sodstvo, ki je vezano na zakonodajo, na nekaterih področjih ne more razviti ustaljene in predvidljive sodne prakse, saj mora le-to nenehno prilagajati zakonskim novostim. In še bi lahko naštevali.
Podobno je tudi z družbeno etiko, pri čemer mislim na praktično (aplikativno, delujočo) etiko. Ta sicer v znani zgodovini še nikoli ni bila na zares visokem nivoju (izjeme le potrjujejo pravilo). Toda glede na različne oblike znanstvenega, tehnološkega in drugačnega napredka sodobne civilizacije, so pričakovanja tudi na področju družbene etike narasla, še posebej tudi zato, ker danes ljudstvo na splošno ni več toliko neuko – če govorimo o demokratičnih ali vsaj ne pretirano avtoritarnih okoljih –, da bi do skrajnosti toleriralo nasilje, laž, diskriminacijo, korupcijo in druge oblike neetičnih ravnanj oblastnikov. Še več, etična pričakovanja naraščajo na vseh področjih. Etične kodekse sprejemajo politiki, javni uslužbenci, sodniki, odvetniki, gospodarstveniki, zdravniki, novinarji, zasebni detektivi, športniki itd. Čeprav količina teh »etičnih predpisov« še zdaleč ni primerljiva s količino pravnih predpisov, pa je porast kodificiranih etičnih norm očitna, pri čemer se vedno več etičnih norm že tudi povsem neposredno ureja kar s pravom (npr. zakon o integriteti in preprečevanju korupcije).
Toda že veliki kitajski modrec Lao Ce je dejal, da več kot je zakonov in ukazov, več je tatov in prevarantov. Tudi dandanes je v resnici zelo opazno, da kodificirane etike številnih poklicev doslej niso privedle do splošnega dviga etičnih ravnanj pripadnikov teh poklicev (izjeme seveda spet le potrjujejo pravilo). Še več, družba postaja na različne načine vedno bolj groba, agresivna, neetična. Na fizični ravni se to kaže v vojnah in drugih nasilnih konfliktih in ravnanjih, na bolj subtilnih ravneh pa v komercialnem, ideološkem in drugem propagandnem psihološkem nasilju oziroma manipulaciji, ki nas dosega preko tradicionalnih in socialnih medijev oziroma najrazličnejših internetnih platform.
Na srečo je na tem svetu vedno tudi veliko dobrega. Več kot slabega! Če nismo ravno v negativiziranem razpoloženju, to lahko hitro opazimo oziroma miselno dojamemo. Zato se lahko vprašamo, zakaj nas slabo tako hitro zmoti (npr. droben črn madež na veliki in čisti beli halji), medtem ko dobro jemljemo pogosto za samoumevno. Verjetno je del odgovora na to vprašanje prav v tem, da nas ta (pretirana) občutljivost za slabo (krivično, nepošteno itd.) napeljuje k spoznavanju dobrega in k temu, da usmerjenost k dobremu zahtevamo tako od sebe kot od drugih. Od sebe zato, da se življenjsko razvijamo v pravo smer, od drugih pa zato, da v tej smeri pomagamo tudi njim ter hkrati delamo človeško družbo bolj znosno in prijazno.
Zoper hipertrofijo pravnih in etičnih norm zaenkrat še ni pravega recepta oziroma zdravila. Na dolgi rok jo lahko zaviramo in omejujemo s kakovostno vzgojo in izobrazbo prihodnjih generacij, saj to omogoča doseganje višje stopnje etične in pravne kulture. Poleg tega dobra vzgoja in izobraževanje ustvarjata tudi posameznike, ki znajo misliti s svojo glavo in zdravorazumsko ter so zaradi visoke stopnje znanja odličen kader tudi za vse tiste družbene vloge, ki vplivajo na pravno in etično regulacijo in kulturo. Vprašanje je seveda, če smo glede vzgoje in izobraževanja na takšni dobri poti, kajti tako domača kot šolska vzgoja in izobraževanje sta pod hudim udarom negativnih družbenih dejavnikov. Toda če želimo ohraniti in razvijati človeka in človeško družbo na temeljih humanizma (etike, človekovih pravic, strpnosti, socialne in drugačne empatije itd.) ter se izogniti političnim totalitarizmom, družbi nadzora, ter nenazadnje avtomatizaciji in robotizaciji človeka, moramo pričeti na začetku – tj. doma, v vrtcu in šoli.
Na pravno sistemski ravni pa lahko – kar je seveda nekoliko paradoksalno – hipertrofijo pravnega urejanja zamejujemo predvsem tudi s pravnimi predpisi. Seveda ne na divjaški in primitiven (skrajno neuk) način, kot se je tega v ZDA po pooblastilu sedanjega predsednika nedavno lotil Elon Musk, ki je s svojim uradom za spodbujanje učinkovitosti vladne administracije (Department of Government Efficiency – DOGE) povzročil mnogo več škode kot dobrega. Radikalni rezi so sicer občasno in na določenih področjih potrebni, nikakor pa niso dobri, če na hitro, pretirano in nedomišljeno podirajo težko vzpostavljene velike in kompleksne delujoče sisteme. Seveda je tudi v Sloveniji treba podpirati vsako prizadevanje za odpravo nepotrebnih predpisov in administrativnih ovir. Toda k temu je treba pristopati premišljeno ter z dovolj strokovnega znanja in zdrave pameti. Pri tem lahko k omejevanju hipertrofije prava in izboljšanju kakovosti zakonodaje pripomore predvsem boljše sodelovanje med vladnimi resorji, političnimi strankami ter med politično, javno-upravno, gospodarsko in splošno civilnodružbeno sfero – če se omejim le na te vidike. Ob tem bi veljalo pravno dodatno in učinkoviteje omejiti sprejemanje zakonov po nujnih postopkih, predvsem pa v javni upravi zagotoviti kakovostno kadrovanje in zaustaviti trend negativne (spolitizirane) kadrovske selekcije. Nenazadnje nam je lahko pri izboljševanju in doseganju večje preglednosti prava v pomoč tudi t. i. umetna inteligenca, če jo bomo le znali koristno in domišljeno uporabiti v pozitivne namene.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
