Na današnji dan nedavno tega: klavrn konec malenkost drugačne zdravstvene reforme

Danes nadaljujemo razmišljanje, začeto že v mojih dveh predhodnih kolumnah,[2] in sicer o pravnih posledicah (in z njimi povezanih peripetijah), kar zadeva uradno zaobljubo (in razvezo) pregovorno večne ljubezni, in to nekdaj na Slovenskem. Skratka, kaj vse gre lahko narobe, ko sta dva odločno »za skup«, pa seveda tudi v primerih, ko sta dokončno za narazen.

Tokrat bo na vrsti bežna, a vseeno povedna epizoda iz (staro)jugoslovanske normativne zgodovine, prav tako povezana z vprašanjem (trezne in premišljene) sklenitve zakonske zveze. Beseda bo tekla o Zakonu o zatiranju spolnih bolezni (ZZSP), razglašenem na začetkujunija 1934 še v imenu »viteškega« kralja Aleksandra (I.),[3] oziroma natančneje, o klavrni usodi njegovega drzno spisanega paragrafa 9. Ta se je namreč glasil:

(1) Moški, ki stopa v zakon, mora izročiti za poroko pristojnemu oblastvu zdravniško potrdilo, iz, katerega je razvidno, da ne boluje za nobeno izmed [spolnih] bolezni, navedenih v § 1 tega zakona [tj. sifilide, gonoreje ter že omenjenega mehkega šankerja, in vse našteto »v vseh oblikah«].

(2) Državni in samoupravni zdravniki izdajajo ta potrdila siromašnim osebam brezplačno.

(3) Ženska, ki ve, da je okužena, ali pa more po okolnostih to domnevati, pa vendar sklene zakon, se kaznuje po § 256 kazenskega zakonika [tj. za kaznivo dejanje t. i. veneričnega okuženja].

(4) Izdaja lažnega potrdila se kaznuje po veljavnih zakonskih predpisih.

(5) Če verski predstavnik ali predstavnik pristojnega civilnega oblastva ne dobi takega potrdila od moškega, ki hoče stopiti v zakon, pa ga vendar poroči, se kaznuje po določbi prvega odstavka § 399 kazenskega zakonika [tj. za kaznivo dejanje nezakonite poročitve]. Izvzet je primer poroke na smrtni postelji. Če takšen moški ozdravi, se mora dati v mesecu dni pregledati.

Če se vam določba paragrafa 9 ZZSP morda zdi kolikanj pomenljiva, se ne motite. Kazenski zakonik kraljevine SHS, uveljavljen 1930,[4] je bil že tako ali tako zelo kazuistično spisan, hkrati pa se je tudi konceptualno precej odmaknil od do tedaj na Slovenskem uveljavljenega (staro)avstrijskega kaznovalnega prava. Oziroma, kot je morala v svojem Tolmaču h KZ SHS[5] pisno priznati celo pravna eminenca, dr. Metod Dolenc: »Ta [tolmač] naj daje [le] pravec, kako naj se [razume nova ureditev KZ], zlasti pa, kako naj se spravijo v sklad na prvi videz nasprotujoče si določbe.«

ZZSP je imel tu, zlasti zadeva paragraf 256 KZ SHS, status dopolnilnega pravnega vira. In čeprav je ta paragraf  izrecno inkriminiral kaznivo dejanje »veneričnega okuženja«, zakonik ne tu in tudi nikjer drugje ni opredelil, kaj se sploh lahko šteje za venerično oziroma spolno (prenosljivo) bolezen.[6] Paragraf § 256 je namreč določal samo:

(1) Kdor izvrši, spolno okužen, telesno združitev ter drugega okuži ali ga kakorkoli izpostavi nevarnosti te okužitve, se kaznuje z zaporom in v denarju do 50.000 dinarjev.[7]

(2) Če je storilec mož proti svoji ženi ali žena proti svojemu možu, se začne preganjati samo na tožbo zakonskega druga.

Ta pravna negotovost je bila odpravljena šele z uveljavitvijo ZZSP, a spet za ceno še večjega kazuizma. Moti že dostavek drugega ostavka paragrafa 9 tega zakona, ki implicira, da se ženska v primeru, da sklene zakonsko zvezo kljub dejstvu, da bi se morala zavedati, da je okužena s spolno boleznijo, kaznuje po paragrafu 256 KZ SHS, čeprav se to kaznivo dejanje kaznuje samo v primeru podanega naklepa, ne pa tudi zaradi zgolj obstoječe malomarnosti.[8] Ta posebna kazenskopravna inkriminacija implicira, da bi se moškemu v istih okoliščinah, v katerih bi žensko doletela kazenska obsodba, za katero je bila zagrožena kazen zapora do petih let, skupaj z obveznim izrekom denarne kazni, ki bi v današnjih novcih znašala najmanj 20.000 evrov, izrekla kvečjemu upravna sankcija po paragrafu 14 ZZSP, in sicer kazen zapora največ šestih mesecev ali pa namesto tega globa v najvišjem znesku takratnih 5000 dinarjev (danes vsaj 4000 evrov). Enakost pred zakonom? Čeprav je bila ta pravica jasno usidrana že v 4. členu takratne (sicer oktroirane) ustave,[9] v zakonu ni bilo (vedno) tako. Ni kaj, dr. Dolenc se je pravilno odločil, ko je svojemu interpretativnemu tekstu zakonske materije KZ SHS nadel naziv Tolmač, ne pa, kot bi bilo običajno, komentar …

ZZSP je bil očitno izjemno ambiciozen projekt, saj je (svojo dokončno) uporabo vezal na predhodno sprejetje vrste podzakonskih aktov:

–         najprej posebnega pravilnika o izvrševanju zakona,[10] ki je med drugim za posebej neposlušne paciente omogočal celo odreditev ukrepa prisilne oddaje v javno bolnico (11. člen), oblastno pa je zaukazal še zaprtje vseh javnih hiš, odvzem vseh pripadajočih licenc oziroma dovolilnic prostitutkam ter tudi njihovo prisilno »prevzgojo« (13. člen);[11]

–         nadalje posebnega razdelka pravilnika o bolnišničnih pristojbinah za zdravljenje v javnih bolnišnicah;[12]

–         posebnih navodil za poslovanje po tem zakonu in po pripadajočem (in že omenjenem) pravilniku za njegovo izvrševanje,[13]

–         posebnega predpisa, ki je določal še višino pristojbin po tem zakonu,[14] ki pa je že v tistem času poznal ločnico med javnim (1. člen) in zasebnim zdravstvom (2. člen): če so v prvem za klinični pregled in zdravniško potrdilo, (nujno) potrebno za ženitev, lahko zaračunali 20 dinarjev (okoli 17,5 evra), so vam v tistem času za isto storitev pri zasebniku lahko računali (vsaj) trikrat več, tj. v današnji protivrednosti 52,5 evra.

Manj kot leto po sprejetju ZZSP, točneje do dneva prav na današnji dan pred natančno devetdesetimi leti, pa je bila v banovinskem uradnem listu objavljena izredno kratka (zakonska) uredba, ki je karseda po tiho, a tokrat že v imenu novega vladarja Petra (II.), razveljavila prav omenjeni paragraf 9 ZZSP.

In to brez (kančka) kakršnekoli obrazložitve.

Morda je bila neposredni razlog za to poroka kakšnega veljaka (ali princa) takratnega časa, ki bi bila (po)kvarjena, če bi tisk izvedel, da ima bodoči ženin navzlic vsej »previdnosti« sifilido, gonorejo ali pa (bognedaj) celo mehkega šankerja? Po drugi strani je prav možno, da je k odpravi zahteve iz paragrafa  9 ZZSP privedla bolj umirjena jugoslovanska državna politika. Ne smemo pozabiti, da se je ZZSP uveljavil še v času dokaj čvrste Aleksandrove diktature. Ko je bil uveljavljen še zadnji podzakonski predpis k ZZSP, pa je imel državniške vajeti – sicer kot regent v imenu mladoletnega kralja Petra – trdno v rokah Aleksandrov dosti bolj umirjeni bratranec, knez Pavel. Morda je prav on po treznem premisleku presodil, da politika, kaj šele pravo, morda res ne spada tudi v ženitveno izbo, kaj šele v zakonsko posteljo.

Ali pač?

***

Preden sklenem ta zapis s pogledom (še) dlje v našo preteklost, pa postojmo še za trenutek pri zakoniku, ki je bil poleg zakona, namenjenega »pobijanju sifilide in njej podobnih bolezenskih nadlog«, pravzaprav v središču današnje historične kolumne. V KZ SHS se namreč najde še marsikatera za sodobne oči najmanj nenavadna, če ne morda celo izredno bizarna inkriminacija. Ena od teh je zagotovo kaznivo dejanje t. i. zvijačnega posiljenja, ki je bilo v paragrafu 271 opredeljeno takole:

»Kdor izvrši telesno združitev z žensko osebo, ki jo je predhodno lažno uveril, da je z njo oženjen, se kaznuje s strogim zaporom [od sedmih dni do petih let]. Poskus se kaznuje. Preganjati se začne storilec na predlog.«

Za dodatno bizarnost pa poskrbi še sam Tolmač h KZ dr. Dolenca, ki glede tega kaznivega dejanja vsebuje navedbe:

»Dočim zvijača, katere se posluži storilec, da doseže svoj namen telesne združitve, vobče ni kriminalizirana, je vendar izvzeta posebna vrsta zvijače v § 271., toda mileje penalizirana. Storilec ravna z naklepom, to je z vedenjem, da ženska ni ž njim poročena in da jo je zvijačno poprej uveril, da je ž njim poročena, ter s hotenjem, doseči telesno združitev [ž njo].«[15]

***

In s čim smo se Slovenci pečali še pred komajda 110 leti, na današnji dan l. 1915? Raznorazna okuženja »venerične« provenience so bila tudi v času bojev in bitk v prvi svetovni vojni zagotovo zelo aktualna tako tik za prvo bojno črto kot v neposrednem (in tudi precej bolj oddaljenem) zaledju. Predpisov na to temo je bilo zagotovo veliko. A ti povprečnega Slovenca tistega časa niso toliko zaposlovali, kot ga je bremenil predvsem njegov želodec. V naših deželah se je še zlasti, ko je izpuhtel še zadnji obet, da bo vojne konec že za božič prvega vojnega leta, zlasti zaradi blokade Jadranskega morja in embarga na uvoz kaj hitro naselilo pomanjkanje, in to tudi, kar se tiče živeža. Začelo se je z moko in kruhom, kar je bilo od pomladi 1915 mogoče dobiti samo za – živilske karte. In tako je bilo v tedanjih slovenskih časnikih kljub cenzuri kaj kmalu mogoče prebrati tudi prispevke takšne vrste:[16]

Muzej za vojni kruh.

Glavni tajnik ogrskega zgodovinskega društva zbira vzorce vojnega kruha in vojnih žemelj. Ti izdelki se bodo hranili v posebnem muzeju, da bodo še pozni rodovi lahko videli, kako pecivo so morali ljudje uživati in drago plačevati v naši dobi svetovne vojne.

Kaj, ko bi se tudi pri nas kdo lotil takega dela? Nabral bi lahko zanimive stvari: tržaške žemljice iz koruzne moke, pomešane z otrobi; kruh iz pšenične moke in ovsenimi smetmi; kruh iz koruzne moke in žaganja. Tudi kruh iz mešane moke in gipsa smo že videli. Če bi se to zbralo, bi to bili zanimivi spomini na heroizem slovenskih želodcev.[17]

[17] Je pa bil ta heroizem z vsakim letom trajanja vojne vse bolj na preizkušnji, saj so v Evropi že leta 1915 krožile tudi ideje (podprte tudi s primeri v praksi), da bi se vojna »košta« in s tem tudi pripravek, ki se mu je pogosto le pogojno lahko reklo kruh, oplemenitil z dodatkom – krvi zaklanih živali. Glej: R. Kobert, Über die Benutzung von Blut als Zusatz zu Nahrungsmitteln – Ein Mahnwort zur Kriegszeit, 4. izdaja, Ferdinand Enke, Stuttgart 1917; <https://digital.staatsbibliothek-berlin.de/werkansicht/?PPN=PPN666399077>.

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.