Iranskega ajatole ni več. To je dobra novica. Načeloval je totalitarni državi, ki je grobo obračunavala z vsemi, ki niso bili po volji njeni od, menda, boga poslani oblasti. Nenazadnje smo masakre na ulicah Teherana lahko spremljali še nedavna. Iranski podpis najdemo tudi pod Hamasom, Hezbolahom, pri Hutijevcih in še kje. Pa vendar, tokratni napad na Iran z mednarodnim pravom nima opraviti nič.
Res je. Mednarodno pravo je nepopolno. Enakopravna suverenost vseh držav je jamstvo in hkrati cokla mednarodnega prava. Na eni strani prek načela neintervencije preprečuje samovoljo velikih sil, ki bi sicer svet lahko prosto krojile po svoji podobi. Po drugi strani pa to isto načelo omogoča veliko dozo samovolje nacionalnim oblastem, ki pod krinko enakopravne suverenosti včasih kar prosto razpolagajo z usodami svojih ljudi.
Kaj prevaga, boste rekli? Prava mera, v idealnem svetu. A kaj ko tega ni. Zato se je pač treba držati tega, kar je bilo dogovorjeno. Vojaška intervencija v drugo državo je mednarodnopravno dopustna samo kadar jo odobri Varnostni svet ZN ali v primerih samoobrambe, sorazmernih z nevarnostjo, ki preti. V vsakem primeru pa mora biti tovrstna intervencija kar se da prepričljivo opravičena v luči precedenčnega razvoja mednarodnega prava.
V tem primeru to ni bilo tako. Ta vojna ni bila neposredno izzvana. Ne gre za sorazmerno samoobrambo. Varnostni svet o dopustitvi vojaškega napada ni odločal. ZDA in Izrael praktično nista ponudila nobenega pravno prepričljivega razloga za to, kar počneta. Napad je potemtakem odkrito nezdružljiv z mednarodnim pravom. Pomeni njegovo kršitev.
Ta predstavlja še enega v nizu ukrepov razgradnje mednarodnega prava in to, kar je najpomembneje, s strani velikih sil, ki nosijo največjo dejansko odgovornost za njegovo vzdrževanje. Pri tem sploh ni pomembno, kdo je prvi začel, ker vsi vemo, kje se vse skupaj lahko naposled konča.
Kako torej naprej? Tako da razmejimo tri stvari. Eno so vrednote, za katere se moramo boriti. Ajatola in njegova klika je na hrbtih tisoče nedolžnih ljudi pokazal, da mu za te vrednote ni mar. Zato je dobro, da je bil odstranjen z oblasti.
Ni pa bilo, drugič, prav, kako je bilo to storjeno. Cilji, tudi najbolj plemeniti, ne posvečujejo vseh sredstev. Vsekakor pa ne morejo upravičiti protipravnih ukrepov. V danem primeru pa je šlo prav za to.
Tretjič, če ima nekdo moč urejati globalne odnose, sme to početi samo na mednarodnopravno skladen način. Vsaka moč se lahko izvaja samo skladno s pravom. Če tega ni, in še posebej če gre za veliko moč, živimo v popolnoma arbitrarnem svetu.
V pogojih, ko so, prosto po Radbruchu, razmere v svetu v celoti prepuščene milosti in nemilosti »sleherni despotovi domislici in slehernemu despotovemu počutju«.
Kaj konkretno to pomeni za Slovenijo v EU?
Jasno je, da živimo v vse bolj zapletenem svetu. Pred tem si ne moremo zatiskati oči. Živimo tudi v svetu, kjer vse še zdaleč ni odvisno od nas in ki ga v veliki meri kreirajo sile močnejše od nas. Zato je toliko bolj pomembno, da se vsak naš razmislek, vsak naš odziv začne z vprašanjem, kaj v danih okoliščinah terja mednarodno pravo. Kaj je prav in ne, kaj je dobro.
Če se srednje sile, kot nas je poimenoval kanadski premier, ne bodo zavzele za mednarodno pravo, se bodo velike še toliko manj. Te ga namreč ne potrebujejo, ker imajo moč. Potrebujemo pa ga mi, vsi posamezniki ter svet, v katerem živimo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
