Zbogom, ljubljanska srajca (2. del)

Drži sicer, da je prvo neposredno omembo teh srajc v publicistiki tistega časa mogoče zaslediti že leta 1867, tj. dve leti pred usodnim razgrajaškim pohodom »lajbaherskih turnarjev« na Janče, o katerem je bilo več zapisano v prejšnjem poglavju te naše zgodbe. V svoji narodnobuditeljski pripovedi Slovenski Nikodem se je te besedne zveze prvi poslužil ravno neki pravnik, točneje odvetnik dr. Valentin Zarnik, sicer nesojeni prvak taborskega gibanja na Slovenskem,[2] a tedaj še v svojem bolj prvinskem kontekstu. Dr. Zarnik je bil namreč podobno kot njegov že omenjeni sodobnik Fran Levstik[3] izredno piker pisec in tako je rojstni kraj protagonista te pripovedi (t. i. Rokavarijo), ki leži na desnem bregu Ljubljanice, opisal takole:

Kakor se imenujejo vsi možje slovenske dežele, ki stanujejo za Šmarnogoro proti Cerkljam v Repnjah, na Skaručini in v Ščinkovem turnu, Puhličarji, tako se Rokávarji nazivajo slavni možje od Štepanje vasí do sv. Lenarta [tj. Sostrega]. […] Odkod je ta priimek Rokavarji, prepuščam preiskovanju naših učenih jezikoslovcev. Nek star filolog iz Udmata, ki ima že sive lase in ki le od vsega, kar je pisanega, samo 'umare' na turnski uri pozná, tolmačil mi je, da je ta beseda od rokavov vseh ljubljanskih srajc, ktere Rokavarji iz omadeževanega stanu sopet v čistega in nedolžnega spravljajo.[4]

Skratka, prihajal je iz »tistega [ljubljanskega] okrožja, kjer so vsi moški zidarji in tesarji, vse žene pa – perice«.[5] In če niste vedeli, zlasti Bizovik in neposredna okolica sta bila še do 60. let prejšnjega stoletja precej znana po tem, da se je tam pralo in belilo ljubljansko perilo še od časa turških vpadov. To delovno izredno intenzivno obrt je potem dokončno pokopal, kot vedno – tehnološki napredek, natančneje splošna dostopnost pralnega stroja. In tako na te minule čase spominjata samo še osamljeni reliefni plastiki dveh bizoviških peric (Pepce in Johance) izpod rok Plečnikovega učenca Borisa Kobeta in kiparja Zdenka Kalina, ki se nahajata ob enem bolj skritih vogalov ljubljanskega Starega trga.[6]

O žaljivem – ali kako drugače pomenljivem – pojmovanju ljubljanskih srajc takrat seveda (še) ni bilo govora, pa čeprav je pričujoč zapis nastal prav pod peresom enega nespornih prvakov v boju Slovencev proti takrat še vedno prevladujočemu nemštvu.

***

To pa je na slovensko publicistično sceno s precej večjo silovitostjo stopilo že leta 1886. Šest let po opisanem ekscesu ljubljanskih liedertaflerjev na Šmarni gori in doli v Medvodah je namreč učitelj in ljubiteljski pisec Josip Ciperle kot poseben podtip slovenske otročadi (poleg zakonskega in nezakonskega otroka) ne brez kančka izdatnega humorja opisal prav ljubljansko srajco, bolje rečeno, srajčko:

Zdaj vprašam pa tebe, bralec slovenski: Ali veš ti, kaj je prav za prav 'ljubljanska srajca'? Ako ne veš, čuj tedaj! 'Ljubljanska srajca' je človek, ki se porodi v Ljubljani. Navadno ostane tudi do svoje smrti v nji. Dostikrat je mestu v prid, in dostikrat mu tudi na kvar. […] Kratko in malo: 'ljubljanska srajca' ni kar si bodi, zato oglejmo si jo natančneje. 

Prvič njegovo ime. Janez ni nobeden, ampak Johanček; Jože tudi ne, ampak Pepček; Tončkov in Franceljčkov je tudi precej; Jakobčkov tudi nekaj; a Jurčka skoro nobenega. To ime je le bolj za – kmeta. 

Drugič njegov jezik. Oj, ta je klasičen! Komu ni znan! Ljubljančan pregiblje: ta kral, tega krala, temu kralu, itd.; ta fugluš, tega fugluša, temu fuglušu;^[[7]] on ne pravi gospodičina, ampak »frajla«. […] Lepote tega jezika – 'špraha' bilo bi bolje – ne bodem opisoval obširneje, saj so pisali o njem že nemški pisatelji. […] 'Ljubljanska srajca' [tako] ne spi, ampak spančka ali ajčka; ona se ne joka in ne veka, ampak kiska in jokca; ona ne jé in ne pije, ampak papca in pupca. Najsrčniše in najdrobniše priimke dobiva. Kliče se: otročiček, čiček, srček, koštrunček, bacek – in kadar je ves marogast – pacek.[8]

Povedano drugače, pri »srajcah« je vse bolj v ospredje sililo še danes uveljavljeno dejstvo, da gre pač pri tovrstnih osebkih za mestnega človeka, mehkužneža, nevajenega trdega dela, s specifično urbano »špraho«, začinjeno z obilo tujkami, prvotno seveda predvsem nemškega porekla. In tako ne preseneča, da se je tudi v poznejših medijskih objavah ta naziv uporabljal predvsem za kakega domišljavega pridaniča iz Ljubljane ali neposredne okolice, pogosto vdanega brezdelju, capina, skratka »pristnega« Ljubljančana, po domače pač nepoboljšljivega zabušanta:

Sinove grožnje. 18-letnega Karola Lampiča na Karolinški zemlji^[[9]] je silila mati, naj se poprime dela in naj ne postopa. Lampič pa ima filozofijo nekaterih 'ljubljanskih srajc' in je zato odgovoril, naj dela živina, on pa, ki je na dveh nogah, pa ne bo delal. Razbil je materi vso pohištvo in upil, da umori sestro in njo. Mati je jokaje po trgu pravila o sinovih grožnjah, nakar je policija aretirala surovega fantalina.[10]

In tako ponovno ne preseneča dejstvo, da se je celo Fran Milčinski, avtor Butalcev, v svojem poročilu v okviru ljubljanskega društva za otroško varstvo in mladinsko skrb še tik pred izbruhom prve svetovne vojne takole neprisiljeno pridušal:

Dober del mladine iz ljubljanskih delavskih krogov je grižav na duhu in telesu in značilno je za kakovost ljubljanskega naraščaja, da ljubljanski mojstri dajo prednost vajencem s kmetov pred 'ljubljanskimi srajcami'.[11]

***

Slovenci pa seveda ne bi bili te pristne avtohtone »sorte«, če se ne bi ta pomenska oznaka kaj kmalu zlorabljala še za znotrajpolitične »svrhe«, tj. medstrankarske zdrahe. In tako se je leta 1899 klerikalni Slovenec ob priliki volitev slovenskih političnih predstavnikov v Kranjsko kmetijsko (pospeševalno) družbo[12] takole obregnil ob tedanjo zmago liberalcev:

V četrtek praznovali so liberalci po raznih ljubljanskih krčmah veliko zmagoslavje. Proti večeru pa so se po ljubljanskih ulicah kazale postave, podobne ladjam, 'kedar mogočni gospodar drvi jih sem ter tje – vihar'. Jedna teh 'ladij' namerila je svoj nos mimo Zvezde naravnost proti uredništvu 'Slovenskega Naroda'. Bil je to mož, opravljen pol kmečko, pol gosposko, pristni jezik ljubljanskih srajc nazivlja take 'halbcivil'. Že po zunanjem torej se je možu poznalo, da je pristaš 'liberalne misli'.[13]

To pojmovanje je na začetku 20. stoletja še vedno ohranjalo svoj izvorno (zbadljivo) nemški karakter, čeprav je bila pri tem že dokaj očitna tudi primes očitka, da gre pri tem za nekoga, ki mu niti zločin ni nekaj popolnoma tujega, kot to izhaja že iz objave iz 1902. leta:

Nikar ne razodevaj svojih skrivnosti v zaporu. Jožef Volbenk je [prava] 'ljubljanska srajca'. Policija ima nanj res neizbrisne spomine. Dolgo postavo Jožefa Volbenka se često vidi pred kako razdrapano panoramo, v katero s hripavim glasom vabi 'najs ja, heršoft ogledaja'.^[[14]] Te dni je Jožef Volbenk bil toliko nepreviden, da je naredil nekaj tacega, da mu je to prineslo že dvajseto obsodbo. To svojo dvajsetletnico je ravnokar dokončal v [mestnih] zaporih na Žabjaku […].[15]

Je pa med tedanjimi javnimi objavami mogoče najti tudi pravcato reprizo vevških in šmarnogorskih dogodkov, vendar s precej bolj ugodnim (sodnim) izidom za slovensko stran. Ponovno je šlo za primer nemštvu vernega političnega pohodništva, a v bolj osamljeni različici. Navsezadnje se je le pisalo že leto 1903, ko biti Slovenec tudi v političnem smislu ni bilo več zgolj postranskega pomena, kaj šele obstranske veljave v tedanji družbeni ureditvi, zlasti seveda na Kranjskem:

Majnikov izlet ljubljanske srajce je bil včeraj predmet kazenski razpravi pred tukajšnjim okrajnim sodiščem. K. G. je uslužbenec tabačne tovarne in se imenuje s ponosom 'ljubljanska srajca'. Na dan vnebohoda je izletel v ljubljansko okolico, v prijazne Koseze, koder se je krepčal v Kavčičevi gostilni z rujnim vincem samo 5 ur. Ker cel čas ni mogel zgolj piti, začel je zbranim kmetskim očancem pridigovati, da Slovenci niso nič in da jih bodo Nemci pojedli. S svojimi političnimi 'nazori' pa ni imel sreče, ker mu kmetje tega nikakor niso hoteli verjeti, 'da bode tisti Kranjsko dobil, ki je možina, in da so to – Nemci.

Najmanj dovzeten za visoko politično pesem ljubljanske srajce je bil pa posestnik Janez Peršin iz Kosez, ki je celo s prav odločno besedo gonil proč sitno ljubljansko srajco. Da bi obvaroval svojega očeta pred temi novimi političnimi nazori, odrinil je nekoliko vinjenega pridigarja Peršinov sin proč od očeta, vsled česar je položil prvi svojega rojstva kosti na mater zemljo in se poškodoval na nosu, ki je bil, kakor pri vsakem pijancu, njegova 'zadnja stopinja'. Tako je namreč včeraj obrazložil stvar kot priča zaslišani Peršin starejši, ki je še povedal, da je bil politični izletnik pijan, ker je to moral biti, če bi tudi 5 ur samo vodo pil, in da je sam kriv svoje poškodbe, ker bi drugače ne bil padel.

Mlajši Peršin je bil seveda od obtožbe oproščen.[16]

Počasi, a vztrajno je »srajca« ne samo v domačem klerikalnem, marveč tudi v liberalnem časopisju po prelomu z 20. stoletjem vse bolj pridobivala značaj krovnega vzdevka za neko navadno neotesano in izjemno prevzetno barabo, tako ali drugače povezano z Ljubljano. Ta sloves se je pristnih srajc še dolgo trmasto držal, in to ne glede, ali so bili prestopki usmerjeni zoper avstrijski ali pa kasnejši (staro)jugoslovanski režim, zato naj na tem mestu zgolj za reprezentativni vzorec služi naslednji primer:

'Ljubljanska srajca'. [P]o Rimski cesti sta pela in randalirala neki Petelin ter ponosni Ljubljančan Kramar Anton, rojen leta 1883. in trikrat radi tatvine ter 1-krat radi tepeža predkaznovan. Ko je hotel stražnik razgrajača Kramarja in Petelina aretirati, se mu je zadnji zoperstavil, prvi pa je ušel [a je bil tudi on kmalu ujet]. Pri tem sta obadva grozovito klela. […] Drugo jutro pa je fant še nečuveno razžalil stražnika. 'Jaz sem Ljubljančan, prokleti kmet,' je dejal, 'pojdi barabe lovit!' Sodnik: 'Zakaj ste to rekli!' – Toženec: 'Zato, k' sem bil neumen.' Sodni dvor je spoznal Antona Kramarja krivega po § 81. [KZ] (silovito lotenje uradne osebe) in ga obsodil na 7 mesecev težke ječe z 1 postom vsakih 14 dni. Ponosni mladenič, na katerega pa Ljubljana ni tako ponosna kakor je on nanjo, se je zasukal malo klavrno in odšel.[17]

***

Še v času prve svetovne vojne je ta oznaka počasi prehajala tudi v izrazito znamenje ponosa rojenih Ljubljančanov in tako ni bila popolna izjema niti takšen iskren vojaški pozdrav domačim iz krvavih strelskih jarkov:

Ljubljančanom je gotovo že mraz, nam je pa vedno bolj vroče, ker nam [italijanski] sovražnik kuri s prav težkimi poleni. Pa že gre, in izmed nas 'ljubljanskih srajc' se ni še nihče opekel. Nebroj pozdravov vsem našim dragim. Ognjičar A. Miklič, desetnik L. Rosulnik.[18]

Ta »šentiment« se je nato prenesel v novo državo, in sicer kot eden izmed izvirnih atributov nepotvorjene prvobitnosti, ljubljanske. In tako se je leta 1923 ena izmed kolumn v najbolj branem ljubljanskem časniku Jutro (naslovljena »Mi pa ostanimo …«) zaključila le kako drugače kot s pravcatim slavospevom pristnim »srajcam«:

Držimo se navad naših pradedov in prababic ter ne silimo v modne prismodarije dunajske, pariške ali rimske! Ljubljana je 'ena dolga vas', in naj ostane! Naša, ne potujčena! Naše, ne potujčene naj ostanejo tudi naše šege in navade – doma, na koncertih in v gledališčih. In ni ga pristnejšega izraza naše individualnosti, nego naš 'Permejkrščenkrvavduš!' – v mišljenju, govorjenju in vedenju ... In pri tem ostanimo, bratje in sestre – 'ljubljanske srajce'![19]

In tako si lahko še v tridesetih letih v znani ljubljanski trgovini s tekstilom družine Souvan, ki se ji lahko zahvalimo tako za vse sprehode po (prvotno) njihovem arboretumu Volčji potok kot za izbrane stihe nekaterih najbolj znanih Avsenikovih uspešnic, nakupil celo blago tipa ljubljanska srajca. Kajti prava »srajca« je morala seveda imeti tudi srajco, kot se šika. To blago je bilo nato vse do druge svetovne vojne pravcata prodajna veleuspešnica.[20]

***

Pred natančno devetdesetimi leti pa se je Ivan Vrhovnik, župnik in priznan zgodovinar, rabi te oznake v javnosti odločno uprl. V svojem istoimenskem (kratkem) prispevku v Kroniki slovenskih mest[21] se je sicer skliceval na besede nekega »odličnega slovenskega pisatelja«, ki pa je naravnost ogorčen, da ta vzdevek v slovenskem vsakdanjiku še vedno trmasto vztraja. Mnogi Ljubljančani so nanj celo tako »prekleto« ponosni, da prav »malo manjka, da se kdo iz njih oglasi s predlogom, naj se v ljubljanskem grbu nadomesti zmaj [kar] s – srajco«. Mar ti »neználci« res ne vedo, da ta epitheton ornans prvotno sploh ni bil namenjen Ljubljančanom »vobče«, marveč je bil v luči nesrečnih vevških, predvsem pa šmarnogorskih dogodkov le še eno izmed sredstev v kulturnem boju Slovencev proti Nemcem in predvsem Nemčurjem – čeprav slednjih že zdavnaj ni več? Njihova zapuščina je le še »psovka 'ljubljanska srajca' in skrajni čas je, da gre v pozabo tudi [ta njihova] malovredna dediščina«.[22]

Vendar ni in tako je ostalo vse do današnjih dni …

***

Tale nekoliko daljši sprehod skozi čas v družbi »ljubljanskih srajc« naj bo namenjen temu, da tudi ob omembi te prozaične fraze, domala že puhlice, pomislimo, da nič, kar imamo Slovenci danes, ni kakorkoli samoumevno. Prav je, da si naslednjič, ko kdo omeni »srajco«, vsaj za trenutek prikličemo v spomin nesrečno usodo Janeza Jana, sploh pa tragično smrt Jakoba Rodeta, saj sta oba tako ali drugače povezana s tem, da se lahko še danes doma, na svojem, iz sicer docela lokalpatriotskih vzgibov precej prostodušno zmerjamo s takšnimi ali drugačnimi srajcami …

Vseeno pa si za konec ne morem kaj, da me ne bi v židano voljo še vedno spravila resno zabeležena 21. zapoved. Ta namreč izhaja iz nabora »velevažnih« ukrepov za izboljšanje pouka v Ljubljani iz davnega leta 1905, kot izhajajo iz uradne publikacije Cesarsko-kraljevega mestnega šolskega sveta Ljubljanskega z naslovom Najnavadnejše jezikoslovne napake šolskih otrok v Ljubljani in kako bi jih mogla šola iztrebiti.[23]

Ta zapoved se je namreč glasila:

Učitelj naj ne kaže mržnje do ljubljanskega narečja in naj nikdar ne predbaciva učencem [oznake] 'ljubljanske srajce', zakaj tudi majhni ljudje so – občutljivi.

Temu res ni več kaj dodati …

---

Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.