Pa smo dočakali dan, ki smo ga čakali s ponosom, pričakovanjem in tudi s tesnobo. In, priznam, s solzico v očeh. Najina hčerka je šla v prvi razred. Okoli tega dne se vedno vrtijo klasični pogovori, ki prej ali slej privedejo do ugotovitve, da res ne vemo, kam je šel čas in kdaj je tako zrasla. In res je nerazumljivo, kako se, ko si enkrat vpet vanje na kakršenkoli način, ti vrtčevski in šolski cikli tako hitro in še vse hitreje vrtijo. Tak občutek sem imela že, ko sem sama hodilo v šolo, pa tudi, ko sem pozneje delala na fakulteti. Zdaj pa sploh. Tolažim se, da imam zdaj pred sabo devet let, preden me spet zadene naslednja prelomnica oziroma obletnica. Po drugi strani pa sem si tudi za teh pet vrtčevskih let predstavljala, da bodo dolga in da imam zato še dovolj časa.
Z vrtcem smo imeli precejšnjo srečo. Če odštejem obdobje korone, ki se ga raje ne spominjam. Naša občina je imela v drugem valu verjetno enega najstrožjih režimov za obiskovanje vrtca. Možu so fakulteto seveda zaprli in je delal od doma, zato hčerka ni smela v vrtec. Pa smo se šli delo od doma z eno leto in pol starim otrokom. Ki ni čez dan skoraj nič spal.
Ampak na nevšečnosti tistega obdobja smo pozneje pretežno pozabili. Vsaj hčerka se ga hvala bogu ne spominja več, čeprav verjetno ne bo nikoli pozabila testiranja. In tega, kje v Kranju je potekalo. Pred kratkim sem imela v rokah njen zdravstveni karton in preštela, kolikokrat so jo zdravniki testirali za covid-19 v zanjo vesoljskem skafandru. Več kot desetkrat, in to v času, ko je imela dve in tri leta. Večkrat kot mene. In verjetno večkrat kot marsikaterega drugega odraslega. Ker v prvem letu vrtca zaradi epidemije ni bila redno v vrtcu, se je z vsemi prehladi, virozami itd. prekužila pozneje, po epidemiji. Poleg tega je imela težave z mandlji in žrelnico. Škrlatinko je imela vsaj petkrat. Velika večina testov je bila tako negativnih. Ampak morala se je testirati, da sem dobila bolniško za nego. V nasprotnem primeru bi morala biti zaradi vsake viroze 10 dni doma.
Kar zadeva pedagoško izkušnjo vrtca, lahko rečem, da so vrtci od mojih časov zelo napredovali. To lahko rečem vsaj za hčerkin vrtec. V jaslih so bolj v ospredju nega, oskrba in varstvo. Že to, da dve osebi pozimi pripravita 14 majhnih otrok za sprehod, jih oblečeta in obujeta, ne da bi bili otroci vmes že popolnoma premočeni, je resen izziv. Seveda se ni mogoče izogniti kakšnemu razhajanju med starši in vzgojiteljicami ali vodstvom vrtca, pa stiskam zaradi menjave vzgojiteljic … Toda v nadaljnjih letih, zlasti pa v predšolskem obdobju, je bilo res veliko dejavnosti (folklora, pevski zbor, gozdni vrtec, predstavljanje knjig in recitiranje pesmi, nogometni vrtec) in pedagoškega dela z otroki. V zadnjem letu pred šolo si je vsak otrok zadal nekaj izzivov, jih osvojil in s tem z raketo poletel do sonca, kjer so imeli otroci na koncu leta sončev žur. Najina hčerka si je med drugim izbrala preskakovanje kolebnice in zgibanje ladjice iz papirja. In se je naučila. Čeprav je na začetku bentila, da ne zna in da ji ne bo šlo. Naučila se je tudi, da vaja dela mojstra. Papirnatih ladjic imamo pa ogromno, od majhnih do velikih, pobarvanih in belih. Tudi s kolebnico veselo skače.
Pa tudi velika večina vzgojiteljic in pomočnic je s srcem pri svojem delu in res mi je bilo v veliko olajšanje, da se je najina »crkljanka« v vrtcu h komu lahko stisnila in da se je v tem objemu dobro počutila. Z druženjem z učenci so se v vrtcu potrudili za čim lažji prehod v šolo čez dvorišče. Imeli smo tudi srečo, da ena od vzgojiteljic uči ples in da bo hčerka še naprej plesala pri njej. Misel na to ji je po mojem mnenju precej olajšala vstop v šolo. Da ostajajo neke stalnice. Mislim, da je naša javna mreža vrtcev precej dobra in da je treba njihovo kakovost in program ohraniti. Je pa seveda odvisno od zaposlenih.
Svojih vrtčevskih dni se slabo spomnim. Vem, da po kosilu nisem hotela spati in mi je bilo res mučno ležati na ležalniku in čakati, da mine ta čas, in da me je bilo groza, kako naj se izognem nekemu res grozno mastnemu kosu mesa. Spomnim se tudi nekih testiranj pred prvim razredom, pa zloglasne musake in špinače. Zato dolgo časa še kot odrasla nisem hotela jesti niti musake niti špinače, dokler nisem racionalno sama sebe prepričala, da glede na sestavine ne more biti tako slabo.
Tudi svojega prvega šolskega dne se spomnim le bežno. Vem, da je šla z menoj mama in da so nam pripravili sprejem, ampak vse skupaj je precej megleno. Bilo pa je to v nekih drugih časih, ko rumene rutke še niso bile tako praktično oblikovane, ko smo eno leto pozneje dobili še rdečo rutko in modro čepico, ko so bile učiteljice še »tršice« in učitelji še »tovariši«, nekateri med njimi pa res stari in strogi, pravzaprav iz nekega že minulega obdobja. Čas, ko so višji razredi vadili streljanje z zračno puško. Bizarno, česa se spomnim, ampak tole streljanje mi ne gre iz glave. Pa nekega čudnega ribjega namaza, paštete in frutabele za malico. Ne nujno v kombinaciji. Ogromnih pladnjev za malico in vrčev za čaj, drenjanja zanje pred kuhinjo. Čiščenja lovskih poti, obiskov Bevkove domačije, smučarskih dni na Soriški planini in plavalnega tečaja v Železnikih. Avtobusa, ki je bil podobno neudoben kot stare ljubljanske trole in na katerem je vedno kdo bruhal. Vsakoletnega krosa v naravi, ki je bil zame totalna muka. Nekaterih res nasilnih in nesramnih otrok iz starejših generacij. Obeh spolov. Fantje so nasilni, ampak punce s(m)o lahko zelo nesramne. Spomnim se tudi angleščine, ki je odpirala popolnoma drug svet. Glasbene šole, ki smo jo imeli tudi v našem majhnem kraju. Še vedno imam shranjene risbice, ki so mi jih sošolci narisali, ko sem bila bolna, in za rojstni dan v prvem in drugem razredu. Pa knjižico za športno značko, ki mi je bila prav tako neprijetna. Ena izmed mojih osnovnošolskih travm, ki mi tudi ne gre iz glave, so bili številni poskusi zadeti tarčo z žogico. Zato sem hvaležna, da je hčerka gibalno precej močnejša in spretnejša oziroma da smo jo pri tem zgodaj spodbujali.
Iz osnovnošolskih časov pa imam najlepše spomine na desetdnevni poletni tabor oziroma na počitnice na Osorju na Lošinju oziroma Cresu. Kraj je na Cresu, naš kamp (čez most) pa na Lošinju. Mislim, da sem šla trikrat, in vsakič je bilo prečudovito (razen vešč, ki so nam eno leto skozi luknjo padale v šotor). Morje, škržati, lepo vreme, sladoled, ki nam ga je lokalni sladoledar prinesel kar v kamp, plavanje za delfinčka, skakanje z mostu v kanal, mahanje ladjam, ki so plule skozi kanal dvakrat na dan. Morje v pravem pomenu besede.
Po šoli ti ostane nenavadna kombinacija spominov. Olajšanje, da je mimo naporno obdobje iskanja prijateljev, potrebe po ugajanju in učenja stvari, ki te morda ne zanimajo. In nostalgija za lepimi trenutki.
Vsem prvošolcem želim, da šola ne bi bila le iskanje znanja in ocen, premagovanje neizbežnih stisk in izzivov, ampak lovljenje spominov, izkušenj in stikov. To bo na koncu pomembneje. Ampak to ugotovimo šele pozneje.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
