c S
Trnova pot Ljuba Sirca
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
16.12.2016

Dva tedna je minilo, odkar je preminil eden največjih slovenskih intelektualcev zadnjega stoletja, Ljubo Sirc. V Glasgowu na Škotskem so Ljuba Sirca včeraj kremirali, k dokončnem počitku bo položen naslednji mesec v domačem Kranju, kjer je želel biti pokopan skupaj s svojima staršema. Čeprav ga ni več med nami, njegove misli, sporočila in argumenti ostajajo z nami še naprej.  

Zdelo se je, da se bo življenje Ljuba Sirca že zgodaj končalo, saj se je med in po drugi svetovni vojni znašel v vrtincu totalitarnih viharjev. Med najbolj surrealistične fotografije slovenske polpretekle zgodovine zagotovo sodi tista iz Nagodetovega procesa, kjer poleti 1947 v sodni dvorani ljubljanskega sodišča v prvi vrsti drug ob drugem stojita profesor Boris Furlan in mladi Ljubo Sirc. Za njima pa Ljubov oče, Franjo, kot prvi z desne v drugi vrsti. Vsi so na svoj način zaznamovali zgodovino slovenskega naroda. Iz današnje perspektive je težko razumljivo, da so bili takšni ljudje, med stebri takratne slovenske povojne družbe, na omenjenem procesu obsojeni na smrtne in dolgoletne zaporne kazni. Takšna so bila pota tistega časa, ko je totalitarni režim želel posekati in je posekal glave takratne gospodarske in izobraževalne inteligence. Ljudje, ki bi morali tlakovati pot povojne slovenske države, so se znašli v klopeh namišljenega procesa. Franjo Sirc in Boris Furlan sta zaradi bolezni, ki sta jih staknila v nečloveških razmerah ljubljanskega zapora, in zaradi izživljanja totalitarne oblasti, kmalu zatem omagala. Ljubu Sircu je bila usoda in tudi lastna trma ter iznajdljivost bolj naklonjena, tako da je lahko živel »Dolgo življenje po smrtni obsodbi« (Ljubo Sirc, Nova obzorja d.o.o. Ljubljana, 2010). Vrhovno sodišče je po demokratizaciji kot arbitrarne sicer razveljavilo sodbe podane na Nagodetovem procesu, a za Franja Sirca in Borisa Furlana je bilo že prepozno.

O pokončnem življenju Ljuba Sirca je ni težko pisati, saj je s svojim življenjem postal vzor mladim generacijam v Sloveniji, na Škotskem in drugod. Po izpustu iz zapora mu je nekako uspelo pobegniti v Italijo, od koder ga je pot na koncu zanesla v Švico, Anglijo in kasneje na Škotsko, kjer je več desetletij predaval na Univerzi v Glasgowu. Ljubo mi je večkrat pripovedoval, da je smrti ubežal zaradi spleta okoliščin, ki pa jih je tudi sam vzpodbudil, ker je  v zaporu postal, zaradi svojega znanja tujih jezikov, izjemno koristen za takratno totalitarno oblast. Tudi zato mu je uspelo preživeti dve leti v samici in skupno sedem ter pol v zaporu.

Ljubo Sirc se je na Škotskem in kasneje po upokojitvi v okviru Centra za proučevanje postkomunističnih gospodarstev prizadeval za vzpostavitev vladavine prava, tržnega gospodarstva in varstva človekovih pravic ter temeljnih svoboščin v tranzicijskih državah srednje in vzhodne Evrope. Pri tem je vsakič opozarjal na nevarnost ohranjanja starih omrežij v teh državah, ki vzdržujejo zatečeno stanje v svoje zasebne, praviloma finančne interese. Po demokratizaciji se je ponovno vključil v slovensko javno življenje, kjer je nadaljeval že utečeno pot. Boril se je tudi, da bi mu država vrnila po vojni odvzeto premoženje, tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Evropsko sodišče je v njegovi zadevi Sirc v Slovenija (št.  44580/98, 8. april 2008) denimo zapisalo, da »Sodišče nadalje ugotavlja, da postopek sam po sebi ni bil posebej zapleten, in upošteva, da je bil pomen sporne zadeve v domačem postopku za pritožnika zelo velik. Poleg tega iz spisa ne izhaja, da je pritožnik kakorkoli prispeval k trajanju tega postopka. V skladu s svojo sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje tega postopka predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.« (182. odstavek sodbe). Zaradi česar je ugotovilo, da je Slovenija kršila 1. odstavek 6. člena Evropske konvencije.

V zasebnem življenju je bil Ljubo Sirc izjemno dobrohoten, širokosrčen, topel in svetovljanski človek, ki ni čutil nobene zagrenjenosti zaradi stranpoti usode v njegovih zadnjih letih, vedno je bil nasmejal in odprtega pogleda na svet. V drugi polovici življenja si je na Škotskem ustvaril prav takšen dom, kot mu ga je v otroštvu in mladosti ponujala Slovenija. O svojem trpljenju v zaporu in prejšnjem režimu je pripovedoval kot o zgodbi iz kakšnega avanturističnega filma. V zadnjih letih je bil zaskrbljen, da se stare sile v nekdanjih komunističnih državah znova vračajo na oblast. Da ni bil daleč od resnice, kažejo trenutno razmere v številnih srednje in vzhodnoevropskih državah, ki nazadnje izhajajo tudi rezultatov nedeljskih volitev v Romuniji. Kljub temu je z dejanji v zadnjih letih in desetletjih ilustriral zaupanje, da bodo nove generacije prinesle nov veter, ki bo odpihnil močno zakoreninjena drevesa starih sil oziroma tudi novih, ki so prevzele mentalitetne vzorce starih.

Po demokratizaciji se je Ljubo pogosto vračal v domovino. Stare sile so Ljuba v začetku devetdesetih izkoristile in ga prepričale, da je kot črna ovca kandidiral na predsedniških volitvah. Kasneje so ga zaradi ohranitve postkomunističnih elit v slovenski družbi obravnavali kot nebodigatreba, le redka društva in posamezniki civilne družbe so ga vabili medse. Zato je smiselno, da bi njegovo rojstno mesto Kranj, cesto, ki se še danes imenuje Kidričeva spremenilo v cesto Ljuba Sirca. Tudi slovenska država bi se morala pokloniti njegovemu spominu. Na takšen način bi tudi ali vsaj simbolično presekali z lovkami preteklega režima. Civilna družba mora tudi v Sloveniji, s soglasjem družine, ustanoviti raziskovalni center Ljuba Sirca, ki bi tudi v njegovi domovini onemogočal sodobne poskuse nekaterih interesnih skupin, da omejijo in si podredijo vladavino prava, tržno gospodarstvo in človekove pravice. Ljuba ni več med nami, a njegovo delo ostaja in se bo v prihodnje še razvijalo, oplajalo in krepilo. 


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.