K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!

Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Zaradi umora v družinskem krogu na svetu vsako uro umre pet žensk. Storilci so večinoma najožji družinski člani. Kovidna kriza je stanje le še poslabšala.  Ali še kdo ne ve, da 25. novembra obeležujemo dan boja proti nasilju nad ženskami in otroki? Ne le ta dan, kar ves mesec je namenjen ozaveščanju o nasilju, pa tudi o vseh možnostih, kamor se žrtve lahko obrnejo po pomoč. Pa je z leti nasilja kaj manj? Se vam zdi, da so postopki učinkoviti? Ali nismo kar vsi sleherni dan priča nasilja? Bo kdaj drugače? Kdo je torej kriv in ali nam iskanje krivcev sploh lahko pomaga? Mrtvim nikakor. Včasih pa »ubijajo« že besede. Z njimi se običajno vse začne.

Kdaj je človek pravzaprav star? So to določena leta ali zgolj počutje in izgled? Smo sami lahko dovolj kritični do svojih ravnanj ali znamo preceniti sposobnosti, ki nam z leti morda uhajajo izpod nadzora? Kako je z vožnjo po določeni starosti? So vozniki povsem (samo)kritični ali bi morali odgovornost prevzeti tudi njihovi družinski člani, predvsem pa zdravniki? In kje so starostne meje za adrenalinske športe, kje odgovornost za številne poškodbe in (ne)nujne zdravstvene posege? Jih kdo postavlja in resnično preverja? Se kdo zaveda, da je riziko nekaterih športov v starosti res prevelik?

V minulih dneh smo lahko brali: »Za hudo prometno nesrečo kriv 82-letnik, dve osebi v smrtni nevarnosti«, in: »Nesrečo povzročil 86-letnik, ki je na avtocesti polkrožno obrnil, udeleženih pet vozil, dve osebi umrli, dve hudo poškodovani«, pa tudi o starejšem vozniku, ki je z avtomobilom zapeljal naravnost v lokal, tam poškodoval nekaj ljudi, kasneje pa v bolnišnici umrl.

Skoraj ne mine mesec, da ne bi izvedeli za kak škandal. Mnogi so povezani tudi z naivneži, ki vedno znova nasedajo goljufom vseh vrst. Seveda po oškodovanju mnogi molčijo in tiho prebolevajo izgube, o katerih pred tem niso niti razmišljali. Pred leti so nas mediji svarili pred sektami, ki izvabljajo denar v zameno za srečo in radost, ki sta bili seveda zelo kratkotrajni. Če sploh. Ob zadnjih TV-oddajah namreč kar nisem mogla verjeti podatkom o dajanju hipotek in najemanju visokih kreditov za tiste, ki so znali lepo govoriti in izvabljati denar, za njimi pa se je nekega dne izgubila prav vsaka sled. Živijo v toplih krajih, zagotovo tudi na račun naivnih žrtev. Kako ljudem dopovedati, da takih dobrotnikov in sejalcev sreče preprosto ni? Kako ozavestiti vse nesrečne, bolne in revne, da ne bi še bolj zboleli, seveda ne zgolj telesno, pač pa tudi psihično? Vse, kar se sliši nenaravno in preveč obetavno, namreč »smrdi« ali vsaj zaudarja po prevari.

Spet smo v tednu otroka in ponovno lahko opozorimo na kršitve, ki se jim dogajajo. Pri nas in drugod. Jih krize vseh vrst le še poglabljajo? Jih odrasli v svoji sebičnosti sploh še vidijo? Kljub temu da se vlade trudijo, da bi težave vsaj zmanjšale, so za krivice najbolj odgovorni prav otrokom najbližji; starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji socialni delavci … Jih opazijo ali kdaj celo ustvarjajo, najmanj pa poglabljajo? Kje sploh začeti, ko pa je področij veliko – preveč? Kaj pa politika? Se lahko vsaj posuje s pepelom?

Prizadevanja za samostojno institucijo varuha otrokovih pravic segajo najmanj v leto 2008. Obstajajo pa še starejša. Takratna Pahorjeva zmaga na parlamentarnih volitvah je vodila v sestavo koalicijskega sporazuma, v katerem je bil naveden tudi povsem samostojen in neodvisen varuh otrokovih pravic. Zaveza se niti tedaj niti kasneje ni uresničila, zato ne preseneča nov poskus njegove ustanovitve. Sedaj ga je predlagal državni svetnik Tomaž Horvat, o njem pa sta 14. 9. 2022 razpravljali Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu RS.

Ko je govora o odgovornosti, se marsikdo sprašuje, ali nam je ta položena v zibelko in jo imajo nekateri zato več ali si jo moramo pridobiti; beri: dobesedno prigarati. Besedo sicer radi precej pogosto uporabljamo, ne da bi se sploh zavedali kako težka je njena dosledna uresničitev v praksi. 

Vsako leto izbiramo prostovoljce leta in se čudimo, kako je mogoče, da jih je toliko in opravijo milijone ur brezplačnega dela. Ste vedeli, da je v Sloveniji vsaj 300.000 prostovoljcev, kar je okoli 15 odstotkov vsega prebivalstva? Ali veste, koliko ur brezplačnega dela opravijo? Kar 11 milijonov ur! En sam človek bi za to delo porabil okoli 1300 let. Imamo 2150 prostovoljskih organizacij in društev. Številke nas vedno znova osupnejo in ko mislimo, da smo že prav vse slišali, izvemo za novo hrabro in plemenito dejanje ter posameznika, ki ga je opravil. Pa so vedno vsi tudi pošteni ali se najde kdo, ki izkoristi dobroto ljudi in koga prav grdo ogoljufa? 

Ob naslovu ste zagotovo pomislili na politike, morda poslance, celo člane vlade, predvsem nekatere ministre in še na marsikoga. A teh nisem imela v mislih, pa čeprav igrajo pomembno vlogo v naših življenjih. Le kdo so torej ti pomembni ljudje? Vsi smo jih že srečali in zagotovo se marsikoga od njih še vedno spominjamo. Kako ne, ko pa smo se zaradi njih veselili, kdaj jezili, morda celo jokali, zaradi sebe in njih uspeli ali celo ne. Bili so pravični in pošteni, kdaj nekateri prav nasprotno. Kdo jih ni imel "čast" spoznati? Dolgo so se izobraževali, a kasneje kdaj pošteno zatajili... Kdo torej? Ste morda vsaj malo pomislili na učitelje?

Vera v zdravnika se veča z boleznijo.

Baurzhan Toyhibekov

Ste že slišali za Vivino akcijo Moj zdravnik? Poteka že 26. leto zapored in v njej prav in zgolj pacienti izbirajo najboljše zdravnike, sprva so le med družinskimi, pediatri in ginekologi, letos pa v kar dvanajstih kategorijah. Med njimi so enkratni, srčni, navdihujoči in posnemanja vredni ljudje, ki svoj poklic jemljejo kot izjemno poslanstvo. Žarijo ob mislih, da naredijo vse za svoje bolnike. Njihov delavnik se ne konča po osmih urah. Za bolnike skrbijo tudi v prostem času. Zato so nekaj posebnega. Zakaj pa niso vsi taki? Zakaj je toliko nezadovoljnih pacientov? Upravičeno?

Smo že kdaj slišali toliko obljub o tem, da lahko v nekaj dneh, tednih, morda mesecih, ozdravimo, se pomladimo, shujšamo, ohranimo ali povrnemo večno mladost, moško moč, srečamo sorodno dušo, postanemo poslovno uspešni in celo bogati? Pojavljajo se zdravilci vseh vrst, celo spretni šarlatani in nihče ne dela brezplačno. Splet je poln pasti, v vsako sporočilo se vrine tekst, ki nekaj obeta, naslovi so naravnost osupljivi. Dobivamo sumljive emaile, strah nas je odpirati vseh vrst pošiljke, da o klicih, ki želijo številne akcije, niti ne govorimo. Nesrečni covid čas je edinstven izziv tudi za mnoge goljufe. Zakaj ni še več preventive, zlasti za ranljive skupine; otroke in starejše? Zakaj se o vsem tem ne govori in piše intenzivneje, zakaj imamo toliko žrtev, ki bi jih lahko preprečili? Le zakaj?

Vas mika, da bi se zbudili, ko bo vse mimo? Imamo strokovnjake, ki dan za dnem iščejo izhode in rešitve, a jim mnogi celo ne zaupajo. Svet je prišel do točke izgorevanja, narava nam je začela vračati slab odnos, ki smo ga imeli do nje desetletja. Ljudje so si postali največji sovražniki. Delimo jih na "naše in vaše". Napredek je kdaj celo zanka, zlasti za otroke. Se bomo znali boriti za svet brez nasilja in razvajenosti, za svet vrednot? Bomo znali ceniti to, kar je bilo pred kratkim tako samoumevno?

Ni se sicer zgodilo prvič v teh 29 letih, a tako očitno in nasprotujoče zagotovo še nikoli. Uradna proslava dneva državnosti in antiproslava ali kar protest. Na razdalji nekaj sto metrov in v razmaku nekaj ur. Na prvi strogo ograjen in dobro varovan prostor, po protokolu le osebno povabljeni, vsi na priporočljivi razdalji. Na drugi vabljeni preko e-omrežij, nagneteni na Prešernovem trgu, mnogi brez mask in varne razdalje. Tam celo dve skupini neenako mislečih. Med njima živi zid težkih specialcev, ki smo jih doslej gledali le v strašljivih poročilih od drugod. In kakšna so sporočila enih in drugih? Eni za in drugi proti. Seveda ne v enakem številu.

V teh avgustovskih dneh pri nas ni vroče le zaradi visokih temperatur, pač pa »vročico« dvigujejo tudi pogromi proti divjim zverem, ki so v različnih predelih države poklale precej drobnice. Po mnenju številnih grozijo tudi ljudem, ki jih je pred novim šolskim letom strah celo za otroke. Kdo je kriv, da se je njihovo število tako povečalo? Zakaj prihajajo povsem blizu domačij, kdo bo preprečil nove pokole? Ena od neparlamentarnih strank je za vsak zakonit odstrel ponudila denarno nagrado, a jo je po protestu nasprotnikov v hipu umaknila. Kmetje grozijo z blokado kmetijskega sejma, zagovorniki pravic živali s podpisi in velikimi protesti, vse pa se zgrinja na dve ministrstvi - za okolje in prostor ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kdo bo tu »zmagovalec«, če bo sploh kdo? In kdo »poraženec«? Bo spet potrebna kakšna dodatna »študija«?

S tem stavkom je svoj nastop na drugem posvetu predsednika republike o podnebnih spremembah začela dr. Lučka Kajfež Bogataj. Tokrat je predsednik na predstavitev in soočenje stališč poleg predstavnikov oblasti, zlasti ministra in državnega sekretarja, pa tudi znanih okoljskih strokovnjakov in nevladnikov prvič povabil tudi vse parlamentarne stranke, kar je bil zagotovo svojevrsten izziv.

Težko je razumeti lačnega, če imaš poln hladilnik, brezposelnega, če zaslužiš plačo, človeka pred deložacijo, če zmoreš plačevati položnice, in bolnega, če si zdrav. Država  mora ustvariti takšne razmere, da ljudje ne izgubljajo dostojanstva in živijo človeka vredno življenje. Zato podpiram prizadevanja vlade in pristojnega ministrstva za pomoč socialno najšibkejšim, saj prav skrb za najranljivejše kaže, da ostajamo socialna država, kot je zapisano 2. členu Ustave RS.

Te dni mineva leto dni od prevzema funkcije varuhinje človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Kaj zapisati, kako pomagati preštevilnim, ki iščejo svoje pravice na vseh poteh in institucijah, celo v tujini? Kje in zakaj je največ krivic? Je res vzrok le kriza? Finančna ali »druga«? Kako je z uradniškim odnosom preštevilnih javnih uslužbencev? Bi se dalo narediti še več in bolje? Vprašanja, na katere Varuh kot institucija dan za dnem išče številne odgovore.

Norveška se te dni spominja Brejvikovega pokola pred natanko letom dni in premier Jens Stoltenberg je dejal: « Morilcu je spodletelo, ljudje so zmagali.« Hladnokrvnemu množičnemu morilcu bodo sodbo izrekli konec avgusta. Sodniki bodo namreč morali odločiti ali je bil prišteven in mu posledično izreči zaporno kazen ali pa bodo zanj odredili psihiatrično zdravljenje. A, celi svet – konkretno Ameriko, pretresa nova tragedija. James Holmes je namreč v Koloradu več mesecev načrtoval pokol na premieri najnovejšega filma o Batmanu, saj je prek interneta kupil 6.000 kosov streliva in drugo opremo, nato pa ubil 12 ljudi in jih 58 ranil. V ZDA se je ponovno vnela stara, že obrabljena tema – razprava o dostopnosti orožja.

Tudi Slovenija za take, k sreči milejše dogodke, ni imuna. Prav to poletje smo zabeležili uboj in poskus uboja, storilec je bil mladoletnik. Kaj ob vsem tem reči?

Nova knjiga dr. Marka Pavlihe s pomenljivim naslovom odpira potrebo po novi etiki. Mednarodno priznani pravni strokovnjak, redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo, v štirih letih tega tisočletja prodoren politik v vlogi ministra za promet, zadnja leta med deseterico najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, celo prvi med enakimi, pred nas v hudih trenutkih preizkušnje, ko prihajajo številne reforme, ko so mladi brez dela in starejši v strahu, da ne bo pokojnin oziroma hitre zdravstvene pomoči, če jo bodo rabili, ko so številni pod pragom revščine, postavlja vprašanja, išče odgovore in mnoge tudi najde. List za listom knjige, ki bi ji lahko rekli: zeleno, ki te ljubim, zeleno..., opominja, da sami zase ne more živeti in preživeti.

Leto 2011 je razglašeno za Evropsko leto prostovoljstva. Njegovo geslo bo: »Bodi prostovoljec, spreminjaj svet!«.

Sprašujemo se, kaj bi svet brez prostovoljcev, koliko neprecenljive pomoči nudijo ljudem v stiski, kako dragocene so ure, dnevi, meseci in leta, ko se nesebično razdajajo, dopolnjujejo delo državnih organov, ga kritično presojajo, z resničnimi napori nadgrajujejo.

Torej, tudi človek se lahko razvija le, če svobodno misli, govori in dela. Se kdaj čutite ujete ali ste svobodni? Kako je s svobodnimi odločitvami in kdo jih komu lahko omejuje? 20.08.2007

Zgodovina človeštva je polna točk, v katerih so posamezniki, skupine, narodi in cele civilizacije popolnoma zabredle. Pa vendar, od nekod so vselej potegnili tisto presežno upanje, da poskušamo narediti novo. V Sloveniji smo zdaj na točki, ko slutnja, da smo povsem zavozili, postaja vse bolj oprijemljiva in nas, kljub huronskim zavestnim in nezavestnim poskusom zanikati jo, konsistentno in brez milosti vse bolj tepe dol z piedestala brutalne realnosti. Da ne bo pomote. Še gre lahko tako naprej in bo tudi šlo, a rezultat bo iz dneva v dan, iz tedna v teden samo še slabši.

Pred kakšnim letom dni so mediji pisali o javnomnenjski raziskavi Eurobarometra, ki je razkrila, da smo Slovenci med vsemi državljani EU najmanj zadovoljni z delovanjem demokracije v svoji državi. Podatek me ni presenetil – na rezultate javnomnenjske raziskave je najverjetneje vplivalo dejstvo, da je bila izvedena v času prejšnje vlade, ki so jo močno zaznamovali omejevalni ukrepi koronakrize. Čeprav si upam trditi, da bi bila danes stopnja zadovoljstva z demokracijo v naši državi nekoliko višja, pa bi me presenetilo, če bi se rezultat vidno izboljšal. Lahko bi rekli, da moji tezi pritrjuje poročanje medijev o naraščajočem nezadovoljstvu nad trenutno vlado, ki je sicer aprila 2022 dosegla zgodovinsko dobre rezultate. Trend naraščanja nezadovoljstva s predstavniki, ki jim družba sama nameni svoj glas, odpira pomisleke o učinkovitosti aktivne volilne pravice in zastavlja vprašanje, ali bi bilo smotrnejše raziskati njen pasivni vidik – torej pravico biti izvoljen in aktivno sodelovati pri odločanju in sprejemanju zakonov. Sodelovanje v procesih odločanja namreč po definiciji stvari pomeni večjo stopnjo demokracije.

Volilna pravica je ena od temeljnih pravic v naši državi in značilnost naše demokracije. Številne osebe z invalidnostjo so še vedno izključene iz tega temeljnega vidika državljanstva. Osebe z intelektualno invalidnostjo ne morejo voliti zaradi predsodkov o njihovih sposobnostih. Osebe, ki uporabljajo invalidske vozičke ali druge pripomočke za gibanje, kot so hodulje, niso mogle vstopiti na volišče in oddati glasovnice, ker ni bilo klančine. Slepi ali slabovidni ljudje niso mogli oddati svojega glasu, saj jim je bil volilni listič popolnoma nedostopen.

Sodobna demokracija postaja resno motena z družbeno patologijo različnih vrst. Tudi v Sloveniji. Namesto da bi se lahko po 30 letih samostojne državnosti in uvedbe demokratičnega sistema veselili napredka na področju politične kulture, vidimo v tem pogledu marsikje celo znake nazadovanja. Pri nas in v marsikateri demokratični državi se pojavljajo skrajna in zato potencialno nevarna ideološka nasprotja, politiko močneje kot kadarkoli usmerjata populizem in demagogija, marsikje so v porastu erozija demokratičnih vrednot, korupcija, nepotizem itd. Ljudje si sicer v demokraciji po eni strani želijo dostojno urejeno državo, toda s svojim praktičnim ravnanjem pogosto močno odstopajo od teh svojih idealov, saj hrepenijo predvsem po tem, da se »kaj dogaja«. Toda v taki logiki, ki vsekakor kaže na naraščajočo družbeno patologijo, ni nobene zdrave pameti, kar običajno pokaže prihodnost v obliki takšne ali drugačne krize.

Stavek, ob katerem smo se vsi pripadniki mlajših generacij vidno zdrznili, je bil: Časi so drugačni. Po tihem sem si obljubila, da sama tega svojim otrokom nikoli, ampak res nikoli, ne bom rekla. In tudi nisem – vsaj ne na glas.

Po tihem sem se vedno spraševala, kdaj bo prišel tisti trenutek, ko se bom zavedela, da imam do sodobnih tehnologij, do tega, kaj vse zmorejo, za kaj jih lahko uporabljamo in za kaj bi bilo meni smiselno, da jih uporabim, enak odnos kot moji starši. Recimo, da je to trenutno zame mejnik spoznanja, da sem stara. Pustimo ob strani vprašanje, kaj je bil ta mejnik pri štirinajstih, osemnajstih letih, vendar trenutno recimo, da je kriterij v tem, koliko in do kdaj lahko vsaj v splošnem sledim modernim tehnologijam in jih dojemam pretežno kot koristne.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Upokojeni odvetnik mi je ob prijetnem kramljanju nedolgo nazaj razlagal razliko med gorečnostjo in zagrizenostjo zastopanja strank ter o tem, kaj se zgodi, ko odvetnik svojo gorečnost za dosego cilja spremeni v zagrizenost. Ko sem ga poslušala, se mi je zazdelo, da je to, kar mi pripoveduje, pomembno za odvetniško prakso na splošno in še posebej za prakso družinskega prava. Ob tem sem se spomnila nekaterih nesrečnih situacij, v katerih je nasprotnik dovolil, da je goreče zastopanje postalo zagrizenost.

Izločitev ustavnih sodnikov (s tem seveda tu in v nadaljevanju označujem ustavne sodnice in sodnike) postaja vse bolj opazen in pomemben pravni institut. K tej popularizaciji so pripomogli nekateri odmevni primeri, pri katerih se izločitev zahteva ali spodbuja tudi iz političnih razlogov. Zadnji takšen primer so (bile) zahteve po izločitvi štirih ustavnih sodnikov, ki naj bi odločali o enem doslej najbolj spolitiziranih ustavnih sporov, tj. o presoji ustavnosti novele > Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS-1).

V preteklih dneh je veliko razburjenja povzročila predlagana sprememba > Zakona o zavodih (ZZ). Sprememba opredeljuje razloge, na temelju katerih se lahko razreši direktor javnega zavoda. Ko sem zapisala ta stavek, sem pred samostalnik »razloge« zapisala pridevnik »jasne«, in tako hitro, kot sem ga zapisala, sem ga tudi pobrisala. Razlogi absolutno niso jasni in predvsem zadnji dve alineji dopuščata neizmerno domišljijo pristojnih organov.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Ko sem začela s svojimi prvimi poskusi pravnega pisanja v času, ko sem postala asistentka in mlada raziskovalka na katedri za kazensko pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, sem naivno mislila, da bom v okviru svojega znanstvenoraziskovalnega dela lahko preučevala zgolj vprašanja, ki bodo meni zanimiva, oziroma da si bom sama določala, o čem, s katerega vidika, in najpomembneje, s katerega stališča bom pisala. Torej, katero stališče bom glede določenega vprašanja zavzela.

Kakorkoli že obrnemo, je jasno, zakaj je treba sovražni govor tudi kazenskopravno zamejiti. Zgodovina je namreč pokazala, da lahko tudi premišljeno ali nepremišljeno izrečene besede povzročijo hude posledice, še zlasti če so usmerjene proti določeni družbeni skupini. Najjasnejši je seveda primer sovraštva proti Judom, ki je svoj vrhunec (pogromi nad Judi nikakor niso bili nemški izum) dosegel v nemških koncentracijskih taboriščih pred in med drugo svetovno vojno.

O miru in pravu redko razmišljamo skupaj. Pravo deluje, ko je mir, in zato mir jemlje za nekaj samoumevnega. Če miru ni, pa tudi pravo molči. Inter arma enim silent leges. Prav zato je pojem miru v pravu izrazito teoretično podhranjen. Za mnoge je mir preprosto: mir. Javne razprave v zvezi z vojno v Ukrajini v zadnjih tednih pa vendarle dokazujejo, da stvari niso tako preproste. Pod semantično enako zvenečim izrazom »mir« se namreč lahko skrivajo precej različna razumevanja miru s prav tako precej razhajajočimi se pravnimi posledicami.

Prizadevati si, da bi invalidom zagotovili dostop do sodišč, da niso izključeni ali marginalizirani, je hkrati izpolnjujoče in frustrirajoče. Življenje s kakršnokoli invalidnostjo je izziv, s katerim se invalidi srečujemo vsakodnevno. Invalidnost se lahko zgodi vsakomur in se lahko pojavi zaradi dednosti, nesreče ali bolezni. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI) v prvem odstavku 3. člena opredeljuje invalide kot osebe z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi in senzoričnimi okvarami ter motnjami v duševnem razvoju, ki jih v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodelovali v družbi. Invalidnost je stanje, ki vpliva na to, kako oseba hodi, govori, sliši, vidi in deluje v primerjavi z drugimi. Živeti zunaj izzivov invalidnosti pomeni živeti polno življenje in doseči zastavljene realne cilje, hkrati pa spregledati ovire, povezane z invalidnostjo.

Vprašanje, kaj je bilo prej: kura ali jajce, je za znanstvenike popolnoma neprimerno, saj je njim odgovor jasen. Vsi običajni ljudje se ob tem vprašanju rahlo nasmehnemo in se v pravi družbi spustimo v zabavno debato, ob kateri bi se našim osnovnošolskim učiteljicam biologije vsi lasje postavili pokonci!

Na nekem idiličnem hrvaškem otoku je izpostava sodišča s celine, vključno z zemljiškoknjižnim  oddelkom. V njem delata dva referenta – Ivan in Slađana.¹ Ivan se trudi, da bi bili postopki za stranke čim bolj učinkoviti in čim manj stresni. Slađana pa se drži črke zakona, ki je na Hrvaškem lahko precej svojevrstna.

Na popularno nemško pevko Neno me veže prav poseben spomin. Njen album Fragezeihen (Vprašaj) je bil ena od dveh kaset, ki sem jih poslušal v času, ko sem služil svojih šest mesecev v Zaščitni enoti milice (ZEM), daljnega leta 1984 (sic!). Imel sem poceni kopijo Walkmana in poleg omenjene v žepu še kaseto slovenske skupine Videosex. Obe kaseti sem vrtel, dokler so pač trajale baterije, in seveda največkrat prav tam, kjer ne bi smel. Še zdaj, če slišim kako skladbo s teh albumov, se spomnim na Rožno dolino in stražo pred vilo, danes bi rekli varovane osebe.

Ustavno sodišče je na svoji seji 16. 2. 2023 odločilo, da se izvrševanje novele ZRTVS-1B do njegove končne odločitve zadrži. Postopka ustanovitve novih teles upravljanja, vodenja in nadzora posledično ni mogoče pripeljati do konca. Ohranja se torej zatečeno stanje opravljanja tekočih poslov s strani subjektov, ki jih je novela ex lege obglavila.

Pri vprašanjih življenja in umiranja ter vprašanju, čigavo je življenje, strokovne kompetentnosti, prepričljivosti in verodostojnosti ne zmorem umestiti v sebi, teže in dometa pravnih mnenj, teorije, stališč ali sodb Evropskega sodišča kritično preveriti na konkretnem problemskem polju in pri tem razumeti ter prepričljivo utemeljiti, zakaj kaže nekaterim stališčem slediti bolj kot drugim. Golo povzemanje stališč pravnih teoretikov, sodb in pravnih teorij, ki bi ustrezala mojim prepričanjem, ideološkim nazorom, z resnim argumentiranjem, nima nič skupnega z mojim pravnim vedenjem o življenju in umiranju. Ali imamo bolniki pravico odločati o svojem življenju in tudi o njegovem koncu, sem se spraševala ob ponovnem gledanju dokumentarne oddaje Družbeni fenomeni: Evtanazija. Strinjam se z dr. Božidarjem Voljčem, ki je v oddaji dejal, da je treba o razlikah v stališčih pro et contra razpravljati s potrebno strpnostjo, s kulturo dialoga in se izogibati medijsko všečnim pretiranim argumentacijam, ki bi dajale vtis, da je slovenska družba razcepljena tudi na teh etičnih področjih.

Akademska literatura o uporabi umetne inteligence pri sodniškem odločanju je vse bolj obsežna. Avtorji v njej izpostavljajo prednosti in ovire za uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju in pri tem na eni strani poudarjajo olajšanje sodniškega dela in možnost večje učinkovitosti, hkrati pa opozarjajo na potrebo po sodniških izkušnjah, predvsem v zapletenih in nevsakdanjih primerih (gl. npr. Cofone, Reiling). V tej kolumni, ki bo objavljena v dveh delih, želim s kritičnega vidika na kratko predstaviti pogled na uporabo umetne inteligence pri sodniškem odločanju, ne le na teoretični ravni, temveč predvsem na podlagi praktičnih problemov, ki jih izzove uporaba te tehnologije na sodiščih.

V prvem filmu, ki sem ga gledala na televiziji in sem ga vsaj približno razumela, mi je med vsemi liki najbolj ostal v spominu sodnik. Tisti angleški, s čudnim pokrivalom, ki je sedel visoko nad vsemi ostalimi in grmeče predaval o pravici in kazni za tiste, ki se ne držijo dogovorjenih ali zapisanih pravil.

Kot izhodišče te kolumne izpostavljam dve zadevi, povezani z umetno inteligenco. Prva je zdaj že marsikomu znani ChatGPT – jezikovni model, ki ga proizvaja umetna inteligenca in ki napoveduje velike spremembe v našem intelektualnem in drugačnem delovanju. Kot verjetno že veste, nam ta model s pomočjo umetne inteligence v nekaj sekundah ali minutah napiše besedilo na katerokoli temo, pri čemer je vsebina takšnega besedila že zdaj (ta in drugi modeli se bodo seveda še razvijali) boljša od besedila, ki ga je sposobna napisati večina ljudi. Druga takšna zadeva je nedavna novica o 37-letnem moškem, ki je javno pojasnil, da goji resnična čustva do svoje virtualne spremljevalke – klepetalne robotke (t. i. replike), ki z uporabo umetne inteligence uporabnikom nudi romantično druženje (vir: Business Insider, New York, 9. 2. 2023). Kam nas takšne reči vodijo in kaj se lahko iz njih naučimo?

To ni kolumna o poskusu navezave stika z onstranstvom oziroma z duhom. Čeprav, če dobro pomislim, primerjava niti ni slaba. Včasih se namreč prav tako počutim, ko skušam navezati stik in dobiti kak odgovor. Gre za vprašanje stika s prodajalcem storitev ali blaga (v nadaljevanju poenostavljeno prodajalcem) zaradi kakršnega koli vprašanja v zvezi z nabavo, uporabo, itd. teh storitev ali blaga v najširšem možnem smislu. Na primer, ker me zanima, ali je neka pretočna storitev kompatibilna z našim televizorjem, ali lahko uporabim že kupljeno programsko opremo tudi na drugem računalniku, ali lahko čevlje določene velikosti prestavijo v drugo, meni bližjo poslovalnico. Pri tem imam včasih res občutek, da kličem duhove ali pa lovim lasten rep.

V svoji prvi kolumni bom združila dve temi, ki tako ali drugače krojita moje zasebno in poklicno življenje – otroci in javna naročila. Verjamem, da veste, v katero sfero spada kdo!

Čeprav sta nacionalno pravo in pravo Evropske unije (v nadaljevanju: pravo EU) formalno ločena pravna vira, lahko nacionalno pravo v pravu EU igra pomembno vlogo. Nacionalno pravo je lahko za pravo EU relevantno kot neformalni pravni vir oziroma kot iztočnica za interpretacijo pravnega pojma v pravu EU, kot formalni pravni vir v primerih, ko mora Sodišče EU razsoditi na podlagi nacionalnega prava, ter celo kot dejansko vprašanje.

»Ko se učiš, uči. Ko dobiš, daj.” – Maya Angelou

Ko smo v družbi, veliko raje govorimo o svojem poklicu, o svojih nazivih in pridobljenih seminarskih znanjih. Tako težko pa načnemo pogovore o tem, kdo zares smo, o željah, kakšne misli švigajo skoz glavo ta hip, tiste, ki se zjutraj prve porodijo in nas zvečer zadnje zazibljejo v spanec. Radi govorimo o hiši in čistih oknih, avtomobilih, dragocenostih v naših domovih. Zanimajo me vsebine, ki so v nas, imetja, ki imajo vrednost. Materialne in vidne stvari imajo ceno in s časom so brez vrednosti.

Civilizirana družba kot družba višje stopnje omike, urejenosti, pravičnosti in ne nazadnje solidarnosti zanesljivo potrebuje tako pravno kot socialno državo. Družba, ki ni pretežno pravično ter kulturno pravno urejena in svojim članom ne nudi vsaj zadostne mere blagostanja, v resnici ni (dovolj) civilizirana. Oceno o tem, koliko smo v luči takšnega merila v Sloveniji, Evropi in svetu (ne)civilizirani, prepuščam bralcu. Dejstvo pa je, da sta pravna in socialna država, ki nam zagotavljata človekove pravice, solidarnost ter miroljubno in varno sobivanje, medsebojno pogojeni. Zato je pomembno, da razumemo, da lahko ustavno načelo socialne države uspešno uveljavljamo le, če uspešno razvijamo tudi ustavno načelo pravne države, ki v svojem širšem (integralnem) pomenu zajema tudi koncept vladavine prava. In zakaj socialne države dejansko sploh ne more biti brez pravne države?

Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!

Ko mi je bila prvič ponujena priložnost, da bi občasno pisala kolumno, sem jo na mah zavrnila. Zdaj sem si premislila. Včasih se moram brcniti in poskusiti kaj izven lastne cone udobja. Pa naj bo tudi moje 40. leto razlog za to odločitev.

Po zaslugi enega izmed mojih zaključenih primerov prejemam revijo Journal für Medizin- und Gesundheitsrecht.¹ Čeprav to ni ravno področje, ki bi me pretirano zanimalo, ker je moja običajna problematika bistveno bolj profana (vlomi, droge, poslovne goljufije), se občasno najde kakšna stvar, ki je zanimiva.

Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.

V bistvu je smešno, kako potek leta razdeli naše življenje na določene sekvence, ki imajo svoj začetek in svoj (začasni) konec. Ne vem sicer, ali je pri vsakem od nas tako, a sam sem očitno nagnjen k takšnemu razumevanju. Konec koledarskega leta navsezadnje ne pomeni ničesar drugega kot samo številko na koledarju. Nič drastičnega se ne zgodi, ob polnoči dvignemo kozarec šampanjca, nato se počasi razgubimo v postelje in naslednje jutro se krog začne znova. Celo začetek novega desetletja in celo tisočletja, kot lahko sam pričam, ne prinese kakšne bistvene spremembe. Ni nobenega konca sveta, kot so ga napovedovali v mojem času, kar nekajkrat (majevski koledar, pa neke poravnave planetov itd.). Nobene katastrofe, ki naj bi se začela prav takrat, ko kazalec zdrkne čez polnoč v novo obdobje, npr. virus Y2K, ki naj bi na prehodu v 21. stoletje zrušil vse računalniške sisteme.

V bližnji preteklosti je bilo mogoče z navdušenjem opazovati razvoj projekta uvedbe pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, na kar v Sloveniji čakamo že več kot trideset let. Projekt, vsekakor državotvoren, saj je njegov namen izgraditi državo do konca, je nastajal izven formalnih političnih okvirov pod pokroviteljstvom Državnega sveta in Predsednika republike, pri čemer obe instituciji lahko štejemo med nestrankarsko politiko. Angažiranih je bila cela kopica najrazličnejših strokovnjakov, veliko tudi pravnih strokovnjakov, skorajda vsak, ki kaj ve o lokalni samoupravi z enega ali drugega vidika. A zdaj se zdi, da je bilo vse zaman!

Vse več evropskih ustavnih demokracij se sooča z izzivi omejevanja moči vsakokratnih državnih oblasti. Vladavina prava se v šibkih ustavnih demokracijah spreminja v pravo vladavine. Da se državne oblasti v šibkih ustavnih demokracijah znebijo svojih civilnodružbenih in političnih nasprotnikov, se v slabi veri vse prevečkrat poslužujejo tudi sicer zakonitih mehanizmov Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Kako se v zadnjih letih na vprašljive prakse iz domačih pravnih redov odziva Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP)?

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Naša ljudska demokratična republika Slovenija je res prvovrsten dokaz utemeljenosti znamenitega reka, da bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo enake. Ponovno potrditev tega prinaša novi zakon o RTV Slovenija, ki je doživel tudi vseljudsko podporo na referendumu. Kdo ve, ali se tisti, ki so glasovali v prid tega zakona, sploh zavedajo, kaj so izglasovali. Upam, da ne. Kajti novi zakon v sistem upravljanja naše nacionalke ne uvaja nič več in nič manj kot delegatski sistem. Tisti sistem torej, ki smo ga z novo ustavo leta 1991 poslali v ropotarnico zgodovine. Ker se zgodovina očitno ni končala, se je ta ropotarnica vrnila nazaj. Ali pa se je v ropotarnico spremenila kar Slovenija?!

»Neparticipacija volivcev je torej pravo politično DEJANJE: nasilno nas sooči s praznostjo današnjih demokracij. Včasih je največje nasilje prav v tem, da ne storimo ničesar.« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, 2007, str. 173) In to velja še naprej. Velja za vse.

Sam sebi se včasih zdim kot liki, ki jih je običajno igral ameriški igralec Walter Matthau, godrnjajoči starejši gospod, ki na vsako spremembo svojega življenjskega okvira reagira z zadržano jezo. Saj veste, v smislu: »To, kar se posluša danes, ni več prava muz'ka,« in podobno. Na tem mestu se ne bom spuščal v psihološke razloge, zakaj je tako, brez skrbi. Nikakor pa se ne navdušujem nad vsako spremembo zakonodaje, ki tvori osrednjo točko mojega dela, ker se zavedam, da vsaka novota praviloma predstavlja nove probleme, ki jih bo treba reševati. Sploh je na področju kazenskega prava po naravi stvari tako, da vsaka sprememba osnovnih zakonov posega v celo vrsto stvari, ki so skrajno težavne, ko jih je treba v praksi uresničevati.

Pred nekaj dnevi (1. 12. 2022) so v okviru tradicionalne okrogle mize pravniki iz izbrane deseterice najvplivnejših slovenskih pravnikov s pomočjo moderatorja dr. Marka Pavlihe razpravljali o temi z naslovom: Lepa beseda lepo mesto najde. Ker se srečanja nisem mogel udeležiti, izkoriščam to kolumno, da napišem nekaj svojih misli o prijaznosti, ki je z navedeno temo tesno povezana.