Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.

Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.

Vsak dan spremljamo pospešen napredek na številnih področjih življenja. Umetna inteligenca nas preseneča že na vsakem koraku. V trenutku vstopimo v oddaljene dežele, muzeje in galerije, si ogledamo jedilnike slavnih restavracij, iz oddaljenih koncev domovine in tujine prižigamo domače naprave, kontroliramo svoj dom in vrt, tesla se po nas v lokal pripelje kar sama, napišemo esej o knjigi, ne da bi jo prebrali, prevedemo besedilo iz kateregakoli jezika, spremljamo let in pristanek letala na drugem koncu sveta, roboti nas že operirajo, nadomeščajo tudi natakarje ... Ob vsem se morda zgrozimo in vprašamo, kam to vodi. Nekdo je izjavil, da je umetna inteligenca skoraj kot atomska bomba. Torej nikakor ne sme eksplodirati.

K pisanju točno te, in ne katere druge kolumne, me je prepričal nedavni dogodek v Celju, ko se je mladina, beri: dekleta, zelo nasilno vedla do sovrstnice, jo brcala in lasala, nekdo pa je to celo spodbujal z besedami: Vrzi jo dol! Bili so namreč na strehi večjega nakupovalnega centra in čedalje bliže ograji. Nihče ji ni priskočil na pomoč, dogodek so celo posneli in ga objavili. Slike so bile srhljive. Kam vse to pelje, kaj narediti, kdo je kriv, in še in še vprašanj, ki so nas spet, tako kot že nekajkrat doslej, silila k razmisleku o nasilju med nami. Ga je več kot nekoč, dobiva drugačne oblike, se širi po spletu, ga ta celo generira? Se mladina sploh zaveda posledic? V kakšne odrasle bo zrasla? In kot da to ni bilo dovolj, tik pred oddajo kolumne še pokol v Beogradu. Streljanje v osnovni šoli. Nas je lahko strah? Koliko jih še bo? Dogaja se marsikaj! Tudi to, kar se je nekoč zgolj tam daleč čez lužo.

Tokrat bom spregovorila o vsakdanu mnogih, ki se srečujejo in so žal pogosto celo odvisni od značajskih lastnosti »osebkov«, ker jim ti krojijo trenutek, uro, mesec, leto ali kar vse življenje. Gre za pisano množico; od partnerjev, sosedov, prijateljev, učiteljev, socialnih delavcev, prodajalcev, voznikov, negovalk, medicinskih sester, receptorjev, tajnic … Spol pri tem sploh ni pomemben. Seveda so mnogi s seznama povsem naključno izpuščeni, a še kako prisotni v našem vsakdanu, le prostora za omembo vseh bi zagotovo kmalu zmanjkalo.

Za nami je prav posebno leto. Takega ne doživimo pogosto. Rekli smo mu »super volilno«, saj je prineslo parlamentarne, predsedniške in županske volitve, pa še tri referendume, k sreči vsaj te na en sam dan. Marsikaj se je spremenilo. Dobili smo mnoge povsem nove politične obraze, veliko zelo srečnih in precej nesrečnih ljudi. Nekateri so prišli, drugi odšli, nekaj jih je celo ostalo. Vedno se sprašujem: kaj je pomembnejše, pot ali cilj? In kaj je za nekatere cilj? Osrečiti sebe ali tudi druge? Čeprav mnogi prisegajo na slednje, jim preprosto ne gre kar verjeti. Marsikaj jih namreč »demantira« in od velikih besed počasi ostaja bore malo. Oblast je vendar slast!

Z leti vse mineva hitreje in zdi se, da so samo še ponedeljki in petki. December je tako zgolj en sam velik petek. Vsak od nas sicer nosi svoje križe in težave, zgodbe, čustva in pričakovanja.

Prvega decembra je v praznično okrašenem hotelu Slon potekala okrogla miza Lexpere na temo Lepa beseda lepo mesto najde, ki jo je več kot odlično vodil ugledni pravnik, ki se je poleg dr. Mira Cerarja največkrat uvrstil med najvplivnejše (moške) pravnike v državi, dr. Marko Pavliha. Tema, ki izjemno leži njegovi duši in srcu, pospremljena z znanimi citati pregovorne preteklosti in slavnih, je bila rdeča nit prireditve, ki se je je udeležila tudi novoizvoljena predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Sledili so enotni zaključki, da mora biti vsaka javna beseda tudi karseda iskrena. Prav v teh dneh pa (že) spremljamo buren pogrom besed in očitkov v visoki politiki. Javno, zasebno in medijsko. Kaj bo prinesel in kaj ter koga »odnesel«? Se bo (s)tresel naš politični svet? Ta se vendar nenehno trese, približno tako kot tla. O tem poročajo seizmografi, o politikih bodo prihodnje raziskave javnega mnenja. Volitve so namreč mimo. Zakaj vedno nove afere? Le zakaj?

Zaradi umora v družinskem krogu na svetu vsako uro umre pet žensk. Storilci so večinoma najožji družinski člani. Kovidna kriza je stanje le še poslabšala.  Ali še kdo ne ve, da 25. novembra obeležujemo dan boja proti nasilju nad ženskami in otroki? Ne le ta dan, kar ves mesec je namenjen ozaveščanju o nasilju, pa tudi o vseh možnostih, kamor se žrtve lahko obrnejo po pomoč. Pa je z leti nasilja kaj manj? Se vam zdi, da so postopki učinkoviti? Ali nismo kar vsi sleherni dan priča nasilja? Bo kdaj drugače? Kdo je torej kriv in ali nam iskanje krivcev sploh lahko pomaga? Mrtvim nikakor. Včasih pa »ubijajo« že besede. Z njimi se običajno vse začne.

Kdaj je človek pravzaprav star? So to določena leta ali zgolj počutje in izgled? Smo sami lahko dovolj kritični do svojih ravnanj ali znamo preceniti sposobnosti, ki nam z leti morda uhajajo izpod nadzora? Kako je z vožnjo po določeni starosti? So vozniki povsem (samo)kritični ali bi morali odgovornost prevzeti tudi njihovi družinski člani, predvsem pa zdravniki? In kje so starostne meje za adrenalinske športe, kje odgovornost za številne poškodbe in (ne)nujne zdravstvene posege? Jih kdo postavlja in resnično preverja? Se kdo zaveda, da je riziko nekaterih športov v starosti res prevelik?

V minulih dneh smo lahko brali: »Za hudo prometno nesrečo kriv 82-letnik, dve osebi v smrtni nevarnosti«, in: »Nesrečo povzročil 86-letnik, ki je na avtocesti polkrožno obrnil, udeleženih pet vozil, dve osebi umrli, dve hudo poškodovani«, pa tudi o starejšem vozniku, ki je z avtomobilom zapeljal naravnost v lokal, tam poškodoval nekaj ljudi, kasneje pa v bolnišnici umrl.

Skoraj ne mine mesec, da ne bi izvedeli za kak škandal. Mnogi so povezani tudi z naivneži, ki vedno znova nasedajo goljufom vseh vrst. Seveda po oškodovanju mnogi molčijo in tiho prebolevajo izgube, o katerih pred tem niso niti razmišljali. Pred leti so nas mediji svarili pred sektami, ki izvabljajo denar v zameno za srečo in radost, ki sta bili seveda zelo kratkotrajni. Če sploh. Ob zadnjih TV-oddajah namreč kar nisem mogla verjeti podatkom o dajanju hipotek in najemanju visokih kreditov za tiste, ki so znali lepo govoriti in izvabljati denar, za njimi pa se je nekega dne izgubila prav vsaka sled. Živijo v toplih krajih, zagotovo tudi na račun naivnih žrtev. Kako ljudem dopovedati, da takih dobrotnikov in sejalcev sreče preprosto ni? Kako ozavestiti vse nesrečne, bolne in revne, da ne bi še bolj zboleli, seveda ne zgolj telesno, pač pa tudi psihično? Vse, kar se sliši nenaravno in preveč obetavno, namreč »smrdi« ali vsaj zaudarja po prevari.

Spet smo v tednu otroka in ponovno lahko opozorimo na kršitve, ki se jim dogajajo. Pri nas in drugod. Jih krize vseh vrst le še poglabljajo? Jih odrasli v svoji sebičnosti sploh še vidijo? Kljub temu da se vlade trudijo, da bi težave vsaj zmanjšale, so za krivice najbolj odgovorni prav otrokom najbližji; starši, sorodniki, vzgojitelji, učitelji socialni delavci … Jih opazijo ali kdaj celo ustvarjajo, najmanj pa poglabljajo? Kje sploh začeti, ko pa je področij veliko – preveč? Kaj pa politika? Se lahko vsaj posuje s pepelom?

Prizadevanja za samostojno institucijo varuha otrokovih pravic segajo najmanj v leto 2008. Obstajajo pa še starejša. Takratna Pahorjeva zmaga na parlamentarnih volitvah je vodila v sestavo koalicijskega sporazuma, v katerem je bil naveden tudi povsem samostojen in neodvisen varuh otrokovih pravic. Zaveza se niti tedaj niti kasneje ni uresničila, zato ne preseneča nov poskus njegove ustanovitve. Sedaj ga je predlagal državni svetnik Tomaž Horvat, o njem pa sta 14. 9. 2022 razpravljali Komisija za državno ureditev in Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide v Državnem svetu RS.

Ko je govora o odgovornosti, se marsikdo sprašuje, ali nam je ta položena v zibelko in jo imajo nekateri zato več ali si jo moramo pridobiti; beri: dobesedno prigarati. Besedo sicer radi precej pogosto uporabljamo, ne da bi se sploh zavedali kako težka je njena dosledna uresničitev v praksi. 

Vsako leto izbiramo prostovoljce leta in se čudimo, kako je mogoče, da jih je toliko in opravijo milijone ur brezplačnega dela. Ste vedeli, da je v Sloveniji vsaj 300.000 prostovoljcev, kar je okoli 15 odstotkov vsega prebivalstva? Ali veste, koliko ur brezplačnega dela opravijo? Kar 11 milijonov ur! En sam človek bi za to delo porabil okoli 1300 let. Imamo 2150 prostovoljskih organizacij in društev. Številke nas vedno znova osupnejo in ko mislimo, da smo že prav vse slišali, izvemo za novo hrabro in plemenito dejanje ter posameznika, ki ga je opravil. Pa so vedno vsi tudi pošteni ali se najde kdo, ki izkoristi dobroto ljudi in koga prav grdo ogoljufa? 

Ob naslovu ste zagotovo pomislili na politike, morda poslance, celo člane vlade, predvsem nekatere ministre in še na marsikoga. A teh nisem imela v mislih, pa čeprav igrajo pomembno vlogo v naših življenjih. Le kdo so torej ti pomembni ljudje? Vsi smo jih že srečali in zagotovo se marsikoga od njih še vedno spominjamo. Kako ne, ko pa smo se zaradi njih veselili, kdaj jezili, morda celo jokali, zaradi sebe in njih uspeli ali celo ne. Bili so pravični in pošteni, kdaj nekateri prav nasprotno. Kdo jih ni imel "čast" spoznati? Dolgo so se izobraževali, a kasneje kdaj pošteno zatajili... Kdo torej? Ste morda vsaj malo pomislili na učitelje?

Vera v zdravnika se veča z boleznijo.

Baurzhan Toyhibekov

Ste že slišali za Vivino akcijo Moj zdravnik? Poteka že 26. leto zapored in v njej prav in zgolj pacienti izbirajo najboljše zdravnike, sprva so le med družinskimi, pediatri in ginekologi, letos pa v kar dvanajstih kategorijah. Med njimi so enkratni, srčni, navdihujoči in posnemanja vredni ljudje, ki svoj poklic jemljejo kot izjemno poslanstvo. Žarijo ob mislih, da naredijo vse za svoje bolnike. Njihov delavnik se ne konča po osmih urah. Za bolnike skrbijo tudi v prostem času. Zato so nekaj posebnega. Zakaj pa niso vsi taki? Zakaj je toliko nezadovoljnih pacientov? Upravičeno?

Smo že kdaj slišali toliko obljub o tem, da lahko v nekaj dneh, tednih, morda mesecih, ozdravimo, se pomladimo, shujšamo, ohranimo ali povrnemo večno mladost, moško moč, srečamo sorodno dušo, postanemo poslovno uspešni in celo bogati? Pojavljajo se zdravilci vseh vrst, celo spretni šarlatani in nihče ne dela brezplačno. Splet je poln pasti, v vsako sporočilo se vrine tekst, ki nekaj obeta, naslovi so naravnost osupljivi. Dobivamo sumljive emaile, strah nas je odpirati vseh vrst pošiljke, da o klicih, ki želijo številne akcije, niti ne govorimo. Nesrečni covid čas je edinstven izziv tudi za mnoge goljufe. Zakaj ni še več preventive, zlasti za ranljive skupine; otroke in starejše? Zakaj se o vsem tem ne govori in piše intenzivneje, zakaj imamo toliko žrtev, ki bi jih lahko preprečili? Le zakaj?

Vas mika, da bi se zbudili, ko bo vse mimo? Imamo strokovnjake, ki dan za dnem iščejo izhode in rešitve, a jim mnogi celo ne zaupajo. Svet je prišel do točke izgorevanja, narava nam je začela vračati slab odnos, ki smo ga imeli do nje desetletja. Ljudje so si postali največji sovražniki. Delimo jih na "naše in vaše". Napredek je kdaj celo zanka, zlasti za otroke. Se bomo znali boriti za svet brez nasilja in razvajenosti, za svet vrednot? Bomo znali ceniti to, kar je bilo pred kratkim tako samoumevno?

Ni se sicer zgodilo prvič v teh 29 letih, a tako očitno in nasprotujoče zagotovo še nikoli. Uradna proslava dneva državnosti in antiproslava ali kar protest. Na razdalji nekaj sto metrov in v razmaku nekaj ur. Na prvi strogo ograjen in dobro varovan prostor, po protokolu le osebno povabljeni, vsi na priporočljivi razdalji. Na drugi vabljeni preko e-omrežij, nagneteni na Prešernovem trgu, mnogi brez mask in varne razdalje. Tam celo dve skupini neenako mislečih. Med njima živi zid težkih specialcev, ki smo jih doslej gledali le v strašljivih poročilih od drugod. In kakšna so sporočila enih in drugih? Eni za in drugi proti. Seveda ne v enakem številu.

V teh avgustovskih dneh pri nas ni vroče le zaradi visokih temperatur, pač pa »vročico« dvigujejo tudi pogromi proti divjim zverem, ki so v različnih predelih države poklale precej drobnice. Po mnenju številnih grozijo tudi ljudem, ki jih je pred novim šolskim letom strah celo za otroke. Kdo je kriv, da se je njihovo število tako povečalo? Zakaj prihajajo povsem blizu domačij, kdo bo preprečil nove pokole? Ena od neparlamentarnih strank je za vsak zakonit odstrel ponudila denarno nagrado, a jo je po protestu nasprotnikov v hipu umaknila. Kmetje grozijo z blokado kmetijskega sejma, zagovorniki pravic živali s podpisi in velikimi protesti, vse pa se zgrinja na dve ministrstvi - za okolje in prostor ter kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Kdo bo tu »zmagovalec«, če bo sploh kdo? In kdo »poraženec«? Bo spet potrebna kakšna dodatna »študija«?

S tem stavkom je svoj nastop na drugem posvetu predsednika republike o podnebnih spremembah začela dr. Lučka Kajfež Bogataj. Tokrat je predsednik na predstavitev in soočenje stališč poleg predstavnikov oblasti, zlasti ministra in državnega sekretarja, pa tudi znanih okoljskih strokovnjakov in nevladnikov prvič povabil tudi vse parlamentarne stranke, kar je bil zagotovo svojevrsten izziv.

Težko je razumeti lačnega, če imaš poln hladilnik, brezposelnega, če zaslužiš plačo, človeka pred deložacijo, če zmoreš plačevati položnice, in bolnega, če si zdrav. Država  mora ustvariti takšne razmere, da ljudje ne izgubljajo dostojanstva in živijo človeka vredno življenje. Zato podpiram prizadevanja vlade in pristojnega ministrstva za pomoč socialno najšibkejšim, saj prav skrb za najranljivejše kaže, da ostajamo socialna država, kot je zapisano 2. členu Ustave RS.

Te dni mineva leto dni od prevzema funkcije varuhinje človekovih pravic v Republiki Sloveniji. Kaj zapisati, kako pomagati preštevilnim, ki iščejo svoje pravice na vseh poteh in institucijah, celo v tujini? Kje in zakaj je največ krivic? Je res vzrok le kriza? Finančna ali »druga«? Kako je z uradniškim odnosom preštevilnih javnih uslužbencev? Bi se dalo narediti še več in bolje? Vprašanja, na katere Varuh kot institucija dan za dnem išče številne odgovore.

Norveška se te dni spominja Brejvikovega pokola pred natanko letom dni in premier Jens Stoltenberg je dejal: « Morilcu je spodletelo, ljudje so zmagali.« Hladnokrvnemu množičnemu morilcu bodo sodbo izrekli konec avgusta. Sodniki bodo namreč morali odločiti ali je bil prišteven in mu posledično izreči zaporno kazen ali pa bodo zanj odredili psihiatrično zdravljenje. A, celi svet – konkretno Ameriko, pretresa nova tragedija. James Holmes je namreč v Koloradu več mesecev načrtoval pokol na premieri najnovejšega filma o Batmanu, saj je prek interneta kupil 6.000 kosov streliva in drugo opremo, nato pa ubil 12 ljudi in jih 58 ranil. V ZDA se je ponovno vnela stara, že obrabljena tema – razprava o dostopnosti orožja.

Tudi Slovenija za take, k sreči milejše dogodke, ni imuna. Prav to poletje smo zabeležili uboj in poskus uboja, storilec je bil mladoletnik. Kaj ob vsem tem reči?

Nova knjiga dr. Marka Pavlihe s pomenljivim naslovom odpira potrebo po novi etiki. Mednarodno priznani pravni strokovnjak, redni profesor za gospodarsko, transportno in zavarovalno pravo, v štirih letih tega tisočletja prodoren politik v vlogi ministra za promet, zadnja leta med deseterico najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, celo prvi med enakimi, pred nas v hudih trenutkih preizkušnje, ko prihajajo številne reforme, ko so mladi brez dela in starejši v strahu, da ne bo pokojnin oziroma hitre zdravstvene pomoči, če jo bodo rabili, ko so številni pod pragom revščine, postavlja vprašanja, išče odgovore in mnoge tudi najde. List za listom knjige, ki bi ji lahko rekli: zeleno, ki te ljubim, zeleno..., opominja, da sami zase ne more živeti in preživeti.

Leto 2011 je razglašeno za Evropsko leto prostovoljstva. Njegovo geslo bo: »Bodi prostovoljec, spreminjaj svet!«.

Sprašujemo se, kaj bi svet brez prostovoljcev, koliko neprecenljive pomoči nudijo ljudem v stiski, kako dragocene so ure, dnevi, meseci in leta, ko se nesebično razdajajo, dopolnjujejo delo državnih organov, ga kritično presojajo, z resničnimi napori nadgrajujejo.

Torej, tudi človek se lahko razvija le, če svobodno misli, govori in dela. Se kdaj čutite ujete ali ste svobodni? Kako je s svobodnimi odločitvami in kdo jih komu lahko omejuje? 20.08.2007

Svojo zadnjo kolumno letos posvečam tradicionalni kazenskopravni konferenci GV. Letos bo že petnajsta po vrsti potekala 28. in 29. novembra v Portorožu.

Pogosto se sprašujemo, kaj je pomembnejše: pot ali cilj, in odgovori so precej različni. Tako kot ljudje. Po poti pridemo do želenega cilja ali pa tudi ne. Seveda smo lahko razočarani že zaradi težav in preprek na njej, kaj šele cilja, ki ga ni ali je povsem drugačen, kot smo si ga predstavljali. Smo torej res gospodarji svojega popotovanja? Lahko je govora o zasebnem ali poklicnem življenju, z zanimanjem in večno radovednostjo pa spremljamo tudi povsem tuje poti. Eni takih sem s hitrostjo čudovitega branja sledila v povsem novi knjigi dr. Marka Pavlihe Svetilnik: Padci in pobiranja poetičnega pravnika, v kateri avtor pravi, da je zaceljena duša odpornejša prav na mestu brazgotine. In prav brazgotin je precej. Mojih, tvojih, vaših, Markovih.

Podnebne spremembe so eno izmed največjih sodobnih tveganj za človeštvo. Medtem ko so vzroke in posledice podnebnih sprememb prepričljivo dokazale, analizirale in obrazložile različne naravoslovne znanosti, je nastopil čas, da se nanje odzovejo tudi družboslovne znanosti in še posebej pravo.

Konec oktobra 2023 je Sodišče Evropske unije obiskala predsednica Republike Slovenije dr. Nataša Pirc Musar. Svečani dogodek je bil posvečen predaji treh slovenskih umetniških del Sodišču Evropske unije, ki bodo naslednjih pet let, torej do jeseni 2028, krasila stavbe evropske sodne palače. Gre za dve sliki uveljavljenega akademskega slikarja Tuga Šušnika »Poletje« in »Zima« ter za reprezentativen bronasti kip »Lipicanec« uglednega slovenskega umetnika Janeza Boljke.

Združeni narodi (ZN) so 16. november razglasili za mednarodni dan strpnosti. Namen tega dneva je okrepiti strpnost po vsem svetu s pobudami in razpravami, ki spodbujajo medsebojno razumevanje med kulturami in ljudmi.

Ko te dni spremljam uničujoči konflikt med Izraelci in Palestinci, ko premišljujem o grozovitem množičnem terorističnem dejanju palestinskega Hamasa ter nato o grozljivem množičnem pobijanju civilistov v Gazi s strani izraelske vojske, se mi misli vedno znova vračajo k enemu najstarejših načel kaznovanja, to je k talionskemu načelu. Po tem načelu, ki se uporablja predvsem pri kazenskih sankcijah, očitno pa tudi pri oboroženih spopadih, se povzročeno zlo storilcu povrne s kaznijo, ki je podobna njegovemu dejanju. V slikovitem izrazu: oko za oko, zob za zob. V zvezi s tem želim opozoriti na dvoje. Prvič, zagovorniki talionskega načela utemeljujejo to načelo kot izraz božje ali družbeno upravičene zahteve po pravičnosti, ki pa v psihološkem pogledu upravičuje tudi maščevalnost, ki naj bi potešila bolečino in jezo prizadetih ljudi. Drugič, talionsko načelo je tudi danes bolj živo, kot si upamo priznati. Vojne, mučenja, zatiranja in druga hudodelstva so tudi v sodobnem času pogosto izraz tovrstnih povračilnih ukrepov. Prav omenjena tragična vojna ter dolga desetletja konfliktov na bližnjem vzhodu nazorno kažejo, kako groba sila ter maščevalnost vedno vodita le v začarani krog nasilja in človeške bolečine.

Simbol sodnega sistema je Pravičnost (Justicia), upodobljena s tehtnico, z mečem in s prevezo na očeh. Tehtnica predstavlja nepristranskost, meč simbolizira moč. Zgodovina nima jasnega odgovora o izvoru preveze čez oči, po nekaterih razlagah naj bi nakazovala toleranco ali nevednost do zlorabe prava s strani pravosodnega sistema. Danes je preveza splošno sprejeta kot simbol in zagotovilo o presoji brez predsodkov. Naj bo kratek zgodovinski pogled na simbol sodnega sistema uvod v moje današnje razmišljanje prav o tem – nepristranosti.

"Bliža se optična cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
informacija kakor svetloba poleti."

Za začetek sem si dovolila malce umetniške svobode, ko sem parafrazirala znan Prešernov verz iz njegove pesmi Od železne ceste. Verjetno nam danes optika oziroma telekomunikacijska povezava v splošnem pomeni približno to, kar je v časih Prešerna ljudem pomenila železnica. Njena učinkovitost (tj. učinkovitost železnice) je na žalost tudi ostala približno tam, ampak to je zgodba za drugič.

Se vam zdi, da preveč delate in boste vsak čas izgoreli, pa še slabo spite, nimate časa zase in svoje hobije, vas mladež sili v stalno norenje od ene do druge prostočasne aktivnosti, seveda njihove, ste z eno nogo pod tušem in z drugo na pedalu za plin, vas šef sploh ne razume in celo »mobingira«, nekateri pa tarnate, da niti v penziji nimate prostega trenutka, saj vas otroci obremenjujejo z vnuki, ki jih je treba peljati k telovadbi, plesu, košarki, šahu, tenisu, tekate pa še od enega do drugega zdravnika, nabavljate, pospravljate in kuhate, predvsem za druge? Iščete čudežne zvarke, meditirate, berete knjige z nasveti za dolgo in srečno življenje brez stresa? Če je z vami vsaj približno tako, obstaja rešitev. Povsem preprosta. Spoznajte nekatere, ki jih izgorelost redkeje doleti. Ker je njihovo življenje že tako posebno. Vredno velikega poklona.

V sredo, 17. 10., nas je kot strela z jasnega doletela novica, da bo Republika Italija znova uvedla nadzor na svoji meji z našo državo. Slovenski notranji minister je v duhu mednarodnopravne reciprocitete enak ukrep napovedal proti Hrvaški in Madžarski. Evropska unija, katere bistven identitetni znak je tudi okrepljen in učinkovit nadzor na zunanjih mejah, da bi navznoter lahko živeli v območju svobode, varnosti in pravice brez kontrole na notranjih mejah, se tako raztaplja pred našimi očmi. Z nadnacionalnega vidika je ta rezultat katastrofalen, še slabše pa se nam godi, če nanj pogledamo s slovenske perspektive.

Ena izmed stvari, ki je pri poklicu prvostopenjskega sodnika verjetno najbolj zanimiva, je neposredna interakcija z udeleženci v sodnem postopku. Zame osebno predstavlja okoliščino, zaradi katere me nikoli ni zanimalo delovanje na višjih ravneh sodnega odločanja, kjer tega stika ni in je delo, razen redkih izjem, povezano s preučevanjem sodnega spisa in sprejemanjem odločitev na podlagi tega, kar je mogoče razbrati iz njega. Na prvi stopnji, kot sem nekoč že zapisal, se srečuješ z živimi ljudmi, zaznavaš jih neposredno, večdimenzionalno, z vsemi čuti, spremljaš njihove reakcije in geste. To predstavlja posebno razsežnost, ki je ni na nobeni višji ravni sodnega odločanja.

Z naraščanjem uporabe umetne inteligence se odpira vse več novih pravnih problemov, ki izzivajo tudi prve sodne spore. Primer takšnega sodnega spora je nedavno vložena in precej odmevna razredna tožba (ang. class action) ameriških avtorjev umetniških del, v kateri tožniki zatrjujejo, da je podjetje OpenAI ob ustvarjanju aplikacije umetne inteligence ChatGPT kršilo njihove avtorske pravice. Natančneje, avtorji v tožbi navajajo, da je podjetje OpenAI v fazi usposabljanja aplikacije nezakonito uporabilo njihova avtorsko zaščitena dela. Prek podatkovne baze, ki naj bi jo sestavljala tudi umetniška dela tožnikov, naj bi podjetje OpenAI usposabljalo aplikacijo ChatGPT z namenom ustvarjanja novih »umetniških« del, pri tem pa naj bi po mnenju avtorjev kopiralo, povzemalo ali posnemalo njihova avtorska dela. Tožniki zatrjujejo, da naj bi podjetje OpenAI lahko usposabljalo svojo aplikacijo na podatkih, ki so javno dostopni, oziroma za dostop plačalo razumno licenčnino in da gre pri navedeni uporabi avtorskih del za kršitev ameriškega zakona o avtorskih pravicah. Vendar pa to ni edini primer tožbe, povezane z umetno inteligenco. Zanimivo se, še posebej v Združenih državah Amerike, tožbe zoper aplikacije umetne inteligence vrstijo druga za drugo, pri tem pa poleg avtorskopravne podlage temeljijo tudi na primer na kršitvah varstva osebnih podatkov ali na očitkih obrekovanja.

Velikokrat odvetniki živimo na način, da si želimo tistega, česar nimamo, stvari, ki jih že imamo, pa se nam zdijo samoumevne. Prevečkrat nismo zadovoljni. Imamo preveč ali pa premalo strank. Počutimo se, da nas stranke ne cenijo. Hudujemo se nad slabim ravnanjem nasprotnikov in nejevoljnimi sodniki. To pojasnjuje dejstvo, zakaj mnogi iščejo »mirnost« na sodišču: »Če le ne bi imel strank in nujnih rokov, potem bi bil srečen.« To tudi pojasnjuje, zakaj pogosto slišimo o pričakovani ekstazi ob bližajoči se upokojitvi.

Pred nekaj dnevi mi je prijatelj dejal, da vladi verjetno pride prav, da se pozornost javnosti z bolj ali manj zaukazanih odstopov treh vladnih ministrov medijsko preusmerja na vprašanje svobode izražanja in pravice do splava, ki ga je sprožilo postavljanje in snemanje sporočilnih zastavic na ljubljanskem Kongresnem trgu s strani mladih aktivistk/ov, ki se različno opredeljujejo do vprašanja abortusa. Vsekakor je (pre)usmerjanje pozornosti zelo pomemben psihološki in širši družbeni fenomen. Če se nam namreč še danes zdi nekaj zelo pomembno (npr. vojna v Ukrajini, vremenske ujme ali odstop ministra), se nam lahko že jutri zgodi, da bomo ob spremenjenih medijskih poudarkih ter drugih sugestijah na vse to pretežno pozabili in se usmerili v nove »prioritete«. Koliko smo torej sugestibilni in koliko so pomembne zadeve res pomembne?

Saj ni res, pa je! Kar iz domačega kroga sem dobila, sicer prijazno in z nasmehom pospremljeno, pripombo, da septembrska kolumna ni bila v mojem, sicer menda prepoznavnem stilu. Priznam, da sem bila prijetno presenečena in seveda tudi hvaležna – vedno se najde prostor in čas za izboljšave. Če že govorimo o času, pa dajmo.

K pisanju te kolumne me je spodbudila novica, ki sem jo zasledila na Facebooku, ki mi omogoča, da ostajam tudi v stiku z dogajanjem v moji Baški grapi, in ki mi jo je kasneje seveda besno delila tudi moja mama. Novica, da bo s koncem septembra v Podbrdu prenehal delati zdravnik, da se pričakuje, da bi ambulanto prevzel nov zdravnik, v vmesnem času pa imajo občani možnost, da si izberejo osebnega zdravnika v drugih ambulantah tolminskega zdravstvenega doma. Slednje je, domnevam, verjetno najbolj zaželeno in bi predstavljalo še dodaten argument za dokončno ukinitev zdravstvene postaje v Podbrdu.

Ob zelo pomembnih vprašanjih, zlasti takih, ki se dotikajo življenja in smrti, je prav prisluhniti zagovornikom in nasprotnikom ter šele nato izreči kakršnokoli »sodbo«. V primeru evtanazije naj mi bo dovoljeno skromno osebno mnenje. Celo »sodba v imenu ljudstva« običajno ni pravnomočna takoj po razglasitvi, saj so možna pravna sredstva in po njih njena potrditev ali razveljavitev. Pri predlogih zakonodaje pa številni popravki pred njenim sprejetjem v DZ. Predlog skoraj nikoli ni enak končni rešitvi. Zato je prav slišati vse pomisleke. Tudi o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Bližajo se evropske volitve. Predsednica Evropske komisije je že podala svoj zadnji nagovor o stanju v Uniji v tem mandatu. Vroče je tudi v Sloveniji. Na t. i. desnici, ki je bila vselej doslej – morda pa bo tokrat drugače? – izrazito proevropska in je posledično tudi dosegala dobre rezultate, vre. NSi ne bi s SDS, sama pa tudi ne. SLS bi z obema. Logarjeva Platforma itak ni politična stranka, društva pa na volitvah ne kandidirajo. Na t. i. levici je še vse tiho. Kar nas zanima v tej kolumni, pa niso politična predvolilna preigravanja, temveč diskurzivni okvir, v katerem se bodo odvile tokratne evropske volitve. Tega definira evropski politični pluralizem.

Odločba Ustavnega sodišča U-I-144/19-51 z dne 6. 7. 2023 o razveljavitvi členov 149b, 149c in petega odstavka 156. člena ZKP po eni strani ni bila nepričakovana, po drugi strani pa odpira precej vprašanj v konkretnih kazenskih postopkih, ki so se začeli ali tečejo pred kazenskimi sodišči.

Sklep glede sodišču pridružene mediacije v družinskih sporih, ki sem ga sprejela pred leti, ko sem še zmogla po stopnicah hoditi v stavbe sodišč, se glasi, da kontradiktorno okolje ni primerno za družinske zadeve. Pred kratkim sem se kot pooblaščenka v družinskem sporu z električnim skuterjem udeležila sodne obravnave na enem izmed naših sodišč. Med čakanjem na hodniku pred sodno dvorano sem se spomnila, kako sem pred leti prišla do tega sklepa.

V avtoritarnih ali totalitarnih režimih se od posameznika pričakuje, da je ponižen v odnosu do oblasti. Če se takšni režimi sklicujejo še na vrednoto socialnega egalitarizma ali kaj podobnega, se od ljudi seveda pričakuje tudi skromnost, kajti bogatenje in zbujanje pozornosti s kakršnimkoli izstopanjem od povprečja se kaznuje. Seveda vse to ne velja za vladajočo elito in tiste, ki jim ta elita izjemoma dovoli nadpovprečno izjemnost. Povsem drugače je v demokratični družbi, ki temelji na kapitalističnem modelu gospodarstva, kajti v taki družbi so tekmovalnost, različnost in posledično izstopanje od povprečja priznane in spodbujane vrednote. Te dajejo vsakomur upanje, da se lahko obogati, se povzdigne na oblast ali si kako drugače pridobi nadpovprečen družbeni status, čeprav lahko seveda to dejansko uspe le manjšini. V takšni družbi torej ponižnost in skromnost nista vrednoti. Od posameznika se pričakuje, da bo samozavestno razvijal in navzven izkazoval svojo drugačnost in nadpovprečnost ter se skratka ne le trudil biti boljši od drugih, pač pa se znal s tem tudi pohvaliti oziroma samopromovirati.

Današnji prispevek bo bolj ali manj namenjen mojim stanovskim kolegom – predvsem zato, ker so se verjetno tako kot jaz že znašli v nezavidljivem položaju, ko je sodnik/sodnica (v besedilu bom zgolj zaradi poenostavitve uporabljala izraz sodišče) »prijazno« razcefral/a vlogo z navedbo, da zapisane trditve niso dovolj konkretizirane.

Tokratna kolumna bo za spremembo bolj pravno naravnana. Ustavno sodišče je namreč 6. 7. 2023 na zadnji plenumski seji spomladanskega zasedanja sprejelo delno odločbo št. U-I-144/19. Pritrdilni ločeni mnenji sta podala sodnica dr. Katja Šugman Stubbs in sodnik dr. Matej Accetto. Gre za tretjo delno odločbo v okviru presoje Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17 in 22/19, v nadaljevanju ZKP), ki jo je sprožila zahteva skupine poslancev Državnega zbora.

Ponovno, torej drugič v poletnem avgustu razmišljam o zdravstvu. Je res tako slabo kot mnogi z lahkoto trdijo? Ste bili kdaj v tujini, kjer tudi ni vse tako bleščeče, kot si morda mislite? Ne vem, zakaj, a mnogi otroci mojih prijateljic raje uporabljajo naše zdravstvene storitve kot tiste v prestolnici Evrope, kjer delajo in že leta tudi živijo. Zelo zanimivo. Če ste bili kdaj na naši urgenci, veste, da tam noč in dan vsi zaposleni izjemno, res izjemno garajo, čeprav prav hitro trdimo, da smo čakali nekaj ur, kot bi bilo to res preveč. Kaj pa, če bi morali za vse preiskave iskati napotnice in nato letati od klinike do klinike? Kaj, če bi vsakega 31. 12. dobili še finančni pregled porabe leta in celo našega življenja? Mnogi bi se šele tedaj zavedeli, kako bi bilo to težko plačati. Toliko bolj vsi hudo ali kronično bolni, pa brezposelni in tisti, ki od svoje minimalne plače plačujejo bore malo in takih ni prav malo. Kaj menite? Je pa seveda prav, da smo kritični, saj lahko prav konstruktivna kritika vodi k napredku.

Od nekdaj je bivanje na tem planetu imelo smisel, če se je napajalo in bilo osmišljeno iz nečesa presežnega. Tistega, kar v nasprotju s tem, kar naj bi bilo dobro za posameznika ali največje število ljudi, postavlja temelje tega, kar je prav. Ta presežni »prav« je v zahodni civilizaciji, katere del je tudi Slovenija, v različnih zgodovinskih obdobjih: od antike, neizbrisljivih sedimentov judovstva in krščanstva ter razsvetljenstva, nosil različna poimenovanja za eno in isto stvar: narava; božji zakoni, pisano z malo; Bog, pisano z veliko; Razum, pisano z veliko – v bistvu vse hkrati. V tej nikdar docela doumljeni presežnosti, ki je univerzalna, večna in neminljiva in brez katere ni, saj ne more biti smisla, je bilo tako že vse zapisano in izrečeno.

Tedensko dežurstvo v t. i. izvenobravnavnih ali zunajobravnavnih senatih (v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) opredeljenih kot senat po šestem odstavku 25. člena ZKP) je lahko na Okrožnem sodišču v Ljubljani hudo adrenalinski »šport«. Zgodi se, da v tednu dni napišeš za par doktorskih disertacij različnih sklepov. Da o študijih spisov, ki jih včasih pritovorijo v škatlah oz. plastičnih zabojih volumna kakšnih 100 litrov, niti ne govorim. Delo v teh senatih bo, ko bom enkrat v penzionu, gotovo sodilo med zgodbice, ki jih bom pripovedoval svojim vnukom, skupaj s kakšnimi iz vojne.

Poplave, ki so prizadele skoraj dve tretjini Slovenije, so ponovno dokazale razsežnost podnebnih sprememb, ki skozi naravne katastrofe dosegajo prav vsak kotiček sveta. Rekordne količine vode, ki so se v začetku avgusta zlile nad Slovenijo, so nujna posledica visokih temperatur, ki že več let zaporedoma podirajo rekorde. Čeprav je meteorologija zapletena znanstvena veda, pa so osnove vremenoslovja fizikalna logika – poleti je zaradi močnega sonca na severni polobli na voljo več energije, ki pa zaradi nakopičenega CO₂ ostaja v našem ozračju in segreva kopno in vode. Višja ko je temperatura ozračja, hitreje izhlapeva voda, posledično pa je večja tudi količina dežja. To pa je še posebej problematično za našo deželo, katere pretežno gorsko podnebje zadržuje prehod oblakov ter z ohlajanjem zraka povzroča izločanje padavin nad našim ozemljem. Na severozahodnem delu naše države tako v povprečju pade do 3000 mm padavin letno (za primerjavo: najbolj deževna država na svetu je Kolumbija, kjer povprečno na leto pade 3240 mm padavin).

Imam privilegij, da se lahko družim s študenti prava, ko jih v predavalnici skušam navdušiti nad uporabnim študijem prava, in ne samo golim memoriranjem zakonskih določb.

Zdi se mi, da predvsem za najlepše ali najhujše izkušnje človeštvo nima besed, s katerimi bi jih lahko dovolj doživeto opisalo. Kadar je čustvo sreče ali bolečine premočno, tega ne more zajeti nobena beseda v nobenem jeziku. Katastrofalna vremenska ujma, ki je s poplavami, zemeljskimi plazovi in drugimi uničujočimi posledicami te dni (od 4. avgusta dalje) tako hudo ranila Slovenijo in njene ljudi, je vsekakor takšen nesrečen dogodek, ob katerem v nekem trenutku dobesedno umolkneš. Katastrofa, kataklizma in celo apokalipsa so besede, ki jih najpogosteje slišimo te dni, ko je bolečina nekaterih postala bolečina (skoraj) vseh, ko sta sočustvovanje in empatija presegli vse dosedanje meje in ko je poenotena in iskrena solidarnost slovenskih ljudi verjetno dosegla najvišjo točko v naši zgodovini.

Pravo se razvija in prilagaja. Tudi moja prva kolumna ni več povsem aktualna. Na Hrvaškem zakon še vedno zahteva, da nerezidenti v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Toda po novem zemljiška knjiga sprejema samo predloge, ki jih vložijo notarji, zato ne pride več do zagat, opisanih v kolumni. Postopki vpisa v zemljiško knjigo so sedaj hitrejši, saj zemljiškoknjižni referenti niso več obremenjeni z nepopolnimi laičnimi vlogami. Ni treba, da zapletena pravila spremenimo – zadostuje, da v njihovo uporabo vključimo strokovnjake. Pravnike?

Spominjam se časov, ko je bila beseda leta covid, morda tudi korona, a zagotovo bi lahko bila beseda desetletja zdravstvo oziroma kar dve: kriza zdravstva. Pa je res pri nas vse tako zelo slabo? Ni napredka, so res čakalne dobe (za vsa področja) tako zelo dolge, in to po krivdi samega zdravstva ali kar politike? In koga sploh postaviti za ministra? Zakaj so kar naenkrat iz vseh medijev izginile novice o čakajočih na osebnega zdravnika? Se je to uredilo ali ne in kaj je pokazala analiza? Obljubljali so jo tudi za obseg dela vseh v javnem zdravstvu. Ali res primanjkuje toliko zdravnikov in zlasti medicinskih sester, ko pa jih je izšolanih celo vse več, a niso ravno v javnem sektorju (le kje so?), res pa, da niti eni in drugi skupaj ne uspejo oskrbeti vseh ta hip bolnih? Prav teh je namreč vsak dan več in več. Nenehno spremljam številne sorodnike, znance, prijatelje, pa tudi medijske objave, in zdi se, da je na tem področju sicer veliko resnic, a tudi neresnic oziroma celo zavajanja. Stvari sem vzela pod čisto svoj drobnogled. Ni ga bilo težko sestaviti in v veselje mi ga bo predstaviti.

Slovensko ustavno sodišče se je v razvpiti zadevi RTV U-I-479/22, katere vrednostna ocena ni predmet tokratne kolumne, neposredno naslonilo na sodno prakso nemškega zveznega ustavnega sodišča. To sodišče je bilo tudi v preteklosti pogosta referenčna točka slovenske ustavnosodne presoje. S tem ni nič narobe, saj gre za najvplivnejše evropsko ustavno sodišče, katerega sodna presoja pogosto vpliva tudi na sorodna sodišča drugih držav. Pri tem pa je pomembno, da pri rabi primerjalnopravnega argumenta, za kar pri izposojanju iz tujih jurisdikcij gre, ustavno sodišče ravna argumentativno prepričljivo in da ne zoba samo tistih češenj, ki mu z vidika želenega rezultata v nekem konkretnem primeru pač pridejo prav.

Dobrodošli v obdobju, za katero upam, da bo najbolj vznemirljivo v vašem življenju. Lotevate se nečesa novega, drugačnega in zahtevnega. Spomnim se, da sem bila pred tridesetimi leti v položaju, v katerem ste zdaj vi, ko sem pred sprejemnimi izpiti sedela v predavalnici in poslušala govor takratnega dekana pravne fakultete.

Zgodovina je prepolna misli o tem, kako se vse spreminja. Toda hitrost spreminjanja človeške družbe in ljudi kot posameznikov ni bila še nikoli takšna, kot je v zadnjih desetletjih. Temu se pridružujejo še relativno nagle podnebne spremembe, glede katerih lahko skoraj vsak dan preberemo, da s hitrostjo in radikalnimi posledicami presenečajo celo tiste znanstvenike, ki so jih doslej ves čas napovedovali in nas svarili pred njimi. Ker pospešek ne pojenja, temveč se celo povečuje, bi se morali pravzaprav vse resneje spraševati, kaj to pomeni za vse nas kot ljudi in za človeštvo. Toda zdi se, da tako preizpraševanje ostaja tudi tokrat le domena redkih posameznikov, medtem ko se večina ljudi raje zamoti z vsakodnevnim delom in zabavo ter na ta način nekako odganja tovrstne skrbi in temne misli.

365 dni, v prestopnem letu pa dan več, vsi pridno in vestno delamo, opravljamo svoje poklice, izpolnjujemo obveznosti. Seveda se vsake toliko časa zgodi, da imamo vsega preveč, da si želimo samo svojih pet minut (pa pri tem ne mislim na poznano pekovsko sladico) – kdaj pa kdaj jih imamo, včasih spet ne.

Če si na neki, čeprav posreden način vpet v vzgojno-izobraževalni proces, se zdi, da vsako leto še hitreje mine. Najbolj sem to občutila, ko sem še sama hodilo v šolo in študirala, pa tudi pozneje, ko sem delala na fakulteti. Vsako šolsko/študijsko leto se je hitreje obrnilo. In spet sedaj, ko je hčerka v vrtcu. Spet je tukaj konec leta, po koroni spet neokrnjen zaključek vrtca z mnogimi aktivnostmi, za kar sem neizmerno hvaležna. Da se otrokom spet dogaja vse, kar naj bi se jim dogajalo. Da uživajo in dobivajo izkušnje. Kolesarski in vodni dan. Letos celo prvič nastop otrok na zaključku in zaključni izlet v ljubljanski živalski vrt, saj se slednjega jaslični otroci niso smeli udeležiti zaradi prometnih pravil (do treh let se po prometni zakonodaji ne smejo voziti v vozilih, ki nimajo vgrajenega zadrževalnega sistema). S tem letnim časom je povezana tudi izbira daril za vzgojiteljice (po možnosti izvirnih, a ne t. i. praholovcev), zaključni nastopi na raznih gibalnih in glasbenih aktivnostih itd.