c S
V./47. Hitreje in uspešneje nad neplačnike preživnin
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
30.05.2012 Minuli teden smo se na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve sestali predstavniki Javnega jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Vrhovnega državnega tožilstva RS, Varuha človekovih pravic in Generalne policijske uprave, da bi javnosti predstavili dogovor, po katerem bomo odslej drugače pristopali do neplačnikov preživnin.

Vse preveč je namreč tistih, ki zelo neodgovorno ravnajo do svojih otrok. To niso očetje in matere, ki nikakor ne zmorejo plačevati preživnine, ker so ostali dobesedno na cesti, ker nimajo niti za lastno preživetje, pa bi radi pomagali otrokom, a preprosto ne gre. To so zavezanci za plačevanje preživnine, ki je ne prispevajo, čeprav je ta določena z izvršilnim naslovom in bi to zmogli. Prav bi besedi »zmogli«, pa se včasih zatakne. Kdo zmore, kdaj in zakaj ne, se pogosto sprašujemo. Kaj pa drugi starš, pri katerem otrok živi? Ali ta zmore in kaj naredi, da mu otroka ne odvzamejo? Številna, preštevilna vprašanja, dileme, iskanja odgovorov in učinkovitih rešitev.

Dete je nekega dne vprašalo svojega očeta:

»Očka, kaj je srebro?«

Mož je za hip pomislil, potem pa je poiskal kos navadnega stekla in ga položil pred otroka.

»Poglej skozi!«

Otrok je skozi steklo lahko opazoval svojega očeta, ljudi, ki so se sprehajali po cesti in avtomobile, ki so vozili mimo.

Nato je oče vzel srebrno barvo in z njo prekril eno stran stekla, da se je svetilo kot zrcalo.

»Zdaj pa znova poglej vanj,« je rekel.

Zdaj je otrok v zrcalu lahko videl le še svoj obraz.

»To je nevarnost srebra,« je pristavil oče.

»Pripravi te do tega, da vidiš le še sebe.«

Gre seveda za simboliko, ki predstavlja ne le srebro, pač pa tudi druge nevarnosti, ki ljudi, zlasti premnoge starše, preusmerijo na pot, da vidijo le sebe in nikogar drugega. Trudijo se, da preživijo, na otroke, če ti ne živijo z njimi, pa pogosto pozabijo.

Tu je sicer še država, ki pomaga s Preživninskim skladom in zagotavlja pravice do nadomestila preživnine tistim otrokom, ki jim je s pravnomočno sodbo, začasno odredbo oziroma dogovorom pri centru za socialno delo določena preživnina, ki s strani zavezancev ni plačana. Samo v letu 2011 je Preživninski sklad Republike Slovenije prejel 677 zahtev za 896 otrok in izdal 673 odločb za 890 otrok. Zakoniti zastopniki lahko pred izdajo odločbe, zahtevo umaknejo. To se običajno zgodi, če medtem preživninski zavezanec preživnino plača. Po številu otrok vodi Ljubljana, za njo Maribor, sledijo pa Velenje, Celje, Kranj, Koper Murska Sobota, Novo mesto, Nova Gorica in Sevnica. Pomemben in zelo zgovoren je tudi podatek, da so izplačali nadomestila preživnine v skupni višini kar 3.283.156 EUR-ov, samo v decembru 2011 278.531 EUR-ov.

Tako smo lahko na tiskovni konferenci, ki je bila 18. maja, slišali generalno direktorico Direktorata za družino mag. Ano Vodičar, da so preživnine glede na valorizacije in oddaljenost od odločitve, celo v razponu od 1 EUR-a tja do 1.500 EUR-ov. Ne prvih in ne zadnjih ni veliko. Preživninski sklad ne izplačuje celotne preživnine, pač pa le njen del. V decembru je povprečna višina izplačila nadomestila znašala 78,17 EUR-ov.

Seveda pa Sklad poskuša tudi z izterjavami dolga preživninskih zavezancev, saj z dnem izvršitve odločbe o priznanju pravice preide terjatev otroka proti preživninskemu zavezancu na Sklad. Ta vstopi v položaj otroka kot upnika do višine sredstev, izplačanih na podlagi odločbe in povečanih za obresti in stroške postopkov. Na pristojna sodišča so samo v letu 2011 vložili 530 izvršilnih predlogov, v postopku sodne izterjave je bilo v tem letu poplačanih 233 terjatev. V celotnem obdobju delovanja Sklada je bilo vloženih kar 9.163 izvršilnih predlogov. Povprečna višina vrnjenih sredstev z izvršbo je znašala v letu 2011 29,5%.

In prav tu smo se začeli spraševati zakaj najmanj v primerih, ko Sklad pride do denarja, čeprav z izvršbo, ne obstajajo zakonski znaki kaznivega dejanja neplačevanja preživnine. Mnogi zakoniti zastopniki se sicer zadovoljijo s pomočjo države, ki na ta način namesto starša preživlja njihove otroke, drugi poskušajo tudi s kazenskimi postopki. Prav pred kratkim sprejeti dogovor vseh zgoraj navedenih institucij kaže na resnejši in upajmo uspešnejši pristop k neplačnikom.

Razmerja med starši in otroki, kamor sodi tudi dolžnost preživljanja, namreč ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki v določbi 123. člena navaja, da so starši dolžni preživljati otroke do polnoletnosti tako v skladu s svojimi sposobnostmi kot tudi zmožnostmi, da jim zagotovijo življenjske razmere, ki so potrebne za njihov razvoj. Če se otrok redno šola oziroma, če je redno vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati do največ dopolnjenega 26. leta starosti.

Kazenski postopek je vedno ultima ratio, ko torej vse drugo odpove, a je včasih edina možnost, da neodgovornega starša pripravi do tega, da resneje razmišlja ali zmore plačevati in preživljati otroka.

Težke ekonomske razmere in brezposelnost številnih ljudi, sicer kaže na vse večji problem tudi pri preživljanju otrok. A kljub temu imajo ob razvezi ali razhodu staršev sodišča, ki odločajo o višini preživnin, pred seboj vse podatke, ki jim pomagajo, da je ta lahko višja ali nižja. Zato je bila dobrodošla sprememba kazenske zakonodaje, ki je kaznivo dejanje izmikanja plačevanju preživnine spremenila v neplačevanje po 194. členu KZ-1, kjer je navedeno, da stori dejanje tisti, ki ne daje preživnine za osebo, ki jo po zakonu mora preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to »zmogel«. Prav pri besedi zmogel pa se včasih in to ne redko, zatakne. Zagrožena kazen je tu zapor do enega leta. Kdo ne bi zatrjeval, da ne zmore, če pri tem upošteva, da slabo zasluži, da prejema le nadomestilo, da je brezposelen, ... seveda pa svoje doprinesejo tudi slabi in skrhani odnosi, porušene stiki med otroki in starši in številne, preštevilne zamere. Tedaj starš zagotavlja, da bi celo plačeval preživnino, če bi se uredili stiki in bi videval otroka. Običajno gre za vzajemno nespoštovanje, maščevanje in zarote, vse na škodo nič krivih otrok.

Po tiskovni konferenci je bilo kar nekaj odzivov ljudi. Poklicala me je ženska, ki je dejala, da ne ve kaj se dogaja, vendar jo je že naslednji dan po konferenci klical bivši partner in dejal, da ima nekaj denarja za otroka in ga bo prinesel kar v nedeljo, saj ne želi imeti opravka z Nussdorferjevo, ki je dejala, da »če imajo starši denar za avtomobil, elektriko in poln tank, naj ga imajo tudi za otroke.« Bila je presrečna. Denarja od njega že dolgo ni dobila in ne glede na to, kako je dojel naš skupni poziv k plačevanju in odgovornosti staršev, bi bili taki odzivi dobrodošli.

V Dnevniku sem med Pismi bralcev prebrala zapis Marjana Čandra. Meni, da je pri neplačnikih preživnin pisanje o smiselnosti kaznovanja z zapornimi kaznimi zaradi neplačila preživnin v duhu zapiranja voznikov zaradi napačnega parkiranja. Pred leti so bili zapori v Sloveniji prepolni neplačnikov preživnin in stroka je ocenila, da to ne rešuje problema. Stroški so enormni, saj stane ena dodatna postelja zapora 150.000 EUR-ov, preživeti mesec zapornika pa 2.700 EUR-ov. Opozarja, da sem glavni akter prenosa zadev takoj na tožilstvo, torej v svoj delokrog. Upa, da gre za slučajnost v času, ko je težja kriminaliteta v upadu, število najhujših kaznivih dejanj v prometu s smrtnimi poškodbami pa daleč najnižje v vsem dosedanjem času. Tako je po njegovem mnenju smiselno izvajati izvršbo, a prenesti obveznosti izvršbe na delodajalce, če ti svojim delavcem ne plačujejo. Članek je še daljši, a zagotovo terja odgovor. Ne vem, kako je predstavitev razumel gospod Čander, vsekakor pa nikomur, še zlasti pravosodju ne gre za zapiranje storilcev tega kaznivega dejanja. Po zadnjih podatkih Ministrstva za pravosodje je v Sloveniji ta hip šest ljudi v zaporu, ker so očitno dobili pogojno obsodbo, pa je bila ta preklicana. Nikoli, prav nikoli v zgodovini tega kaznivega dejanja, si nihče od tožilcev ni želel, da bi bili tisti, ki  so se izmikali ali zgolj niso plačevali preživnin, zaprti. S tem povsem onemogočimo, da bi otroci prišli do prepotrebne preživnine, saj jo lahko plačuje le Sklad in s tem spet država. Tisti, ki zmorejo, jo morajo plačevati. Tako ali drugače. Prostovoljno ali kot izvršbo. Če ne zmorejo več, naj tožijo na znižanje in upajo, da se bo to resnično zgodilo. Vendar, če nekdo zmore imeti avto, ga registrirati in se z njim celo voziti, se mora temu luksuzu odreči v korist otroka. Elektrika je sicer res nekaj drugega, a kdo je ne plačuje? In koliko časa? Prej ali slej najde denar zanjo, pa četudi gre samo za 20 ali 30 EUR-ov. Na drugi strani pa je 20 EUR-ov za otroka mesečno preveč.

Kazenska zakonodaja sicer pozna tudi izmikanje plačevanju preživnine, za katero je zagrožena kazen zapora do treh let. A, kazni sploh niso pomembne. Gospod Čander si povsem napačno razlaga, da bomo »polnili zapore« s preživninskimi zavezanci, ki imajo vso možnost plačati sami od sebe, tožiti na znižanje, če ne zmorejo, še prej pa bodo opravljene izvršbe, tekli bodo odloženi pregoni in če nič od tega ne bo uspelo, bo na sodišču kazenski postopek sprva zagotovo vodil k s strani tožilstva predlagani pogojni obsodbi. Šele neupoštevanje slednje, pri čemer mora biti seveda kaznivo dejanje dokazano, bo lahko pomenilo spremembo pogojne v zaporno kazen. Upam, resnično upam, da se število šest, ki je zagotovo zanemarljivo in pomeni najhujše primere neplačnikov, ne bo bistveno povečalo. Zatorej je skrb za davkoplačevalski denar v obliki preživljanja zapornikov s tega področja, torej zaradi neplačevanja preživnin, povsem odveč.

Starši morajo skrbeti za otroke, nenazadnje jih drugi starš, ki živi z njimi, preživlja ali pa mu jih odvzamejo in oddajo v rejništvo. Dogaja se, da tisti starš, ki ima otroka, pa izgubi službo ali so njegovi dohodki izredno nizki, da se komaj preživlja, naredi vse, da preživi otroka, pa četudi matere popoldne pomivajo stopnišča svojih blokov, oziroma prevzamejo dela, ki jih sicer nikoli ne bi. Tu je odgovornost, tu je odnos do preživninske obveznosti, ne le denar. Taki, kot jih omenja gospod Čander, ki so ostali zaradi tajkunskih zgodb brez službe, ne bi izpolnjevali zakonskih znakov kaznivega dejanja in se zato zanje ni potrebno bati. Preverijo se namreč vse zgodbe; take, ki so resnične, pa tudi one, ki se kasneje izkažejo kot oblika zagovora. Mnogi po razvezah in razhodih v izogib plačevanju preživnine delajo na črno, svoje premoženje prepišejo na nove partnerje, preživljajo nove skupne otroke ali celo otroke partnerk, potujejo, si kupujejo avtomobile, skratka živijo »na veliki nogi«, pa za lastne otroke ne najdejo denarja.

Neplačevanje, ki ga nekdo zmore, bi moralo biti sramotno, a to očitno ni. Morda pa bo, če bomo glede na novo dosežen sporazum aktivnejši. Za uspešno vodenje kazenskega postopka bo Javni jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije ponujal informacije o naznanitvi kaznivega dejanja policiji, seznanjal ljudi s tem, kaj vse je potrebno priložiti ovadbi, kje se jo poda in kaj pomeni postopek.

Na nas vseh je, da pozitivno pristopimo h kaznivemu dejanju, ki pomeni tako ali drugačno bodočnost otroka, njegovo zaznamovanost s travmami, za katere pa so pogosto krivi starši.

Če država tega ne bi naredila, če bi torej Javni preživninski sklad zgolj plačeval, bi se spraševali zakaj toliko davkoplačevalskega denarja? Zakaj ga ne rubijo tistim, ki so otrokom dolžni plačevati, to je staršem, zakaj država tu ničesar ne naredi. Naredili smo in na enem izmed tožilstev se je že 21. 5. 2012 pojavil oče, ki je priznal, da nikoli ni slišal, da je neplačevanje preživnine kaznivo dejanje, da je to prebral v sobotnem Dnevniku, ki je sledil tiskovni konferenci, podal je ovadbo zoper samega sebe in prosil za prednostno reševanje primera. Seveda to lahko razumemo tudi kot izzivanje ali kaj drugega.  A, seznanjanje staršev z obveznostmi in celo s kaznivim dejanjem, nikoli ne more biti slabo, nikoli ga ni preveč in nikoli ne more biti nepotrebno.

Ljudje morajo poznati ne le svoje pravice, pač pa tudi svoje dolžnosti, zlasti do otrok, ki niso nič krivi, da so tu ob nas, da nas torej imajo za starše. Take ali drugačne.

Zato je poseg države na to področje nujen.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.