c S
Vseh vrst "stolčki"
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
03.11.2021 Ste kdaj razmišljali o tem, kako potomci kraljev in cesarjev po njihovi smrti zasedajo še "sveže" prestole? Neredko se zgodi, da so zelo daleč od popolnosti, ki bi jo morali izkazovati. Imajo pa seveda "modro" kri in zagotovljeno skoraj brezskrbno prihodnost. Zgodovina pozna številne presunljive zgodbe bojev za posebne "stolčke", zgodaj in zelo premišljeno dogovorjene poroke, ukane in celo sumljive smrti, ki jim je bilo težko najti pravi vzrok. Kaj pa vzgoja za politike in visoke funkcionarje vseh vrst; od najnižjih do najvišjih?

So kadarkoli izrečene besede vse bolj njihov "gospodar"? So jih res izustili ali nekateri ob pravem času zanje primerno "zlepili"? Kdo je sploh še tako "čist", da si bo upal kandidirati, ne da bi o sebi izvedel sto in eno skrivnost, kdaj morda popolno laž? Kaj bi dali za resnico; eno, edino in nadvse zveličavno! Jo bomo kdaj  zares odkrili? In kako pravzaprav sploh (še) priti do ta hip v državi res najboljših? Le taki bi namreč morali zasedati prav vse odgovorne položaje.


Pot do uspeha je posejana
s številnimi vabljivimi parkirnimi mesti.
                                                          Will Rodgers

Oče primarij, hči na medicinski fakulteti, mati tožilka, sin pripravnik, oče odvetnik, hčerka v njegovi pisarni, oče politik, sinova morda daleč od političnih ambicij. Se otroci res pogosteje odločajo za poklic vsaj enega od staršev ali je ta lahko celo velika ovira?
 
Za določene zaposlitve, namreč velja skoraj "dedno ali vsaj prijateljsko nasledstvo". Nekaterim pa se poklici staršev tako uprejo, da nočejo niti slišati za študij, ki bi jih popeljal po enaki ali vsaj podobni poti.
 
Kaj pa je "higienično" in moralno ter tudi povsem nesporno? Kako živeti brez škandalov? Kako ohraniti kredibilnost ob kandidaturah in kako na različnih, že zasedenih položajih?
 
O vsem globoko razmišljam prav te dni, ko slovensko javnost pretresa povsem nova afera skrivnostnih snemanj, starih okoli štirinajst let. Pustimo akterje, ki jih niti približno ne poznam, kaj šele zagovarjam; ta hip so točno ti, že jutri morda kdo drug. Vsekakor pa se je več kot vredno vprašati, zakaj nekega dne pridejo na plan več kot deset let stari posnetki pogovorov med dvema, od katerih je eden trenutni minister, bil pa je tudi v času skritega snemanja, drugi pa oseba, katere postopki še vedno niso dobili sodnega epiloga. BIl je  razvpit in še danes ni povsem pozabljen. Le zakaj niso pricurljali veliko, veliko prej?

In kako šele po več kot letu dni izvemo za neprimerno "stavčno zvezo" (razumljeno prav ali celo ne), predlaganega kandidata za ustavnega sodnika, ko pa je taisti kandidiral za točno to mesto že večkrat, enkrat tudi za varuha človekovih pravic? Njegova glasbena kariera pa je bila vsaj nekaterim jasno znana desetletja. Res pa, da še nikoli ni bil v vsaj približno podobnem superfinalu.
 
Je skoraj za vsakogar pripravljen obremenilni material, ki se uporabi ali pač ne. Tega nas je lahko strah.
 
Če ste slučajno prebrali mojo avtobiografijo, ste "uganko" vsekakor že razvozlali.
 
Za določene funkcije te morajo vsaj povabiti, sam se žal ne moreš kar prijaviti. Še zlasti, če je bila komu pred tem vsaj malo "obljubljena" ali "nekomu" morda nisi povšeči. In ker nimaš  pravih "stricev" in ne takih "tet". Toliko o tako opevani sodobni "transparentnosti" vseh funkcij in zaposlitev, na katero mnogi še vedno zelo laično prisegajo. Seveda vedno manj.

Je še kdo povsem brez "greha"? In kdo naj te in kdaj sploh (še) "povabi"? In kako mu sploh verjeti, da misli povsem resno in do kdaj še?
 
Tudi in prav zato sem se po res težko prigarani funkciji, ki je terjala res visok davek, odločila, da na delovnem mestu varuhinje človekovih pravic, kot edini kriterij za zasedbo kateregakoli mesta v instituciji, odloča zgolj in samo visoka strokovnost. In tako je bilo vseh šest let. Stroga komisija je preverjala kandidate v treh zelo težkih "krogih". Izbrane sem videla tako pozno, da sem dve na dan njunega prihoda pred vrati prav prijazno povprašala, zakaj sta prišli? "K vam v službo," sta dejali v en glas. In eno od novih, po mesecu dni na jutranjem kolegiju previdno vprašala, če je morda v kakšnem sorodstvu z nekom na ustavnem sodišču. Nekoč je bil celo njegov  predsednik. Prišla je s pravne fakultete, kjer je že pridno delala in ne zgolj študirala. Doktorat je imela namreč že v žepu. Odgovor je bil: "Ne." Oddahnila sem se, a tudi, če bi recimo bila, mi tega prav nihče ne bi mogel očitati. Bila je pač najboljša in zgolj kot taka tudi izbrana. Nisem bila v izbirni komisiji. Nikoli.
 
In kako v teh težkih in prav posebnih časih sploh (še) dobiti primernega kandidata za ustavnega sodnika? Kar trije so (že) "pogoreli " v mandatu tega predsednika republike in tega državnega zbora, na "dobri " poti pa je že četrti. Vsem dosedanjim je bila sicer na  posvetovanjih predsednika in vodij poslanskih skupin, že obljubljena zadostna podpora tistih, ki o tem odločajo s pritiskom tipke v državnem zboru. Resnična? Tudi zadnjemu, saj ga sicer predsednik ne bi suvereno predlagal v izvolitev. Pripisuje se mu celo, da je doslej najslabši kandidat in da je bil predzadnji daleč najboljši. Pa mu je kljub temu zmanjkal en, zgolj en sam, samcat glas.

Kako naj jih torej predsednik republike "preizkusi", kako naj sploh komu (še) verjame? In kako naj o tem "sodijo" poslanci, če ne kar politično? Strokovno?! Na podlagi česa? Govoric, pisem bralcev v dnevnem časopisju ...? In kako lahko dobimo najboljšega med najboljšimi, ko pa se za vsakogar od prijavljenih ali celo "povabljenih" še pravočasno kaj najde? Celo tisti, ki že sedijo v sobanah Beethovnove ulice 10, so nenehno deležni številnih kritik, seveda ne glede na odločitev, in poraja se veliko vprašanje, kdo od njih bi bil danes, v točno tem državnem zboru sploh (še) izvoljen. Zagotovo vsi zelo težko, če ne kar povsem nemogoče.

Hudo je in ni videti, da bo kmalu kaj bolje. Sedaj se zagotovo kar vsak boji kakršnekoli kandidature. "Nepopisan" list ni primeren, ker o njem vemo premalo, "popisan" pa je lahko hitro preveč "popisan".
 
Razmišljam in to zelo pogosto, še o mladih "revežih", brez uglednih in predvsem primerno bogatih staršev, celo o tistih z donacijami humanitarcev. Imajo sploh kakšne možnosti, če so celo morje videli pozno in le ob pomoči dobrih ljudi? A recimo, da jim z veliko pridnostjo in vsaj delno genialnostjo resnično uspe priti na odlično gimnazijo in jim namestitev v dijaškem domu plačuje Botrstvo, po morda diamantni maturi pa "skočijo" še na medicinski ali kak drug, morda prestižni pravni faks, se jim zagotovo usodno zaplete pri dolgi izmenjavi v tujini. Kdo jim bo prispeval za bivanje daleč od doma, pa za vse super jezikovne tečaje in tovrstne izpite, poti, hrano, drage učbenike, obiske domačih in še marsikaj, kar sodi zraven? Zelo, zelo težko. 

Nekaterim pa starši seveda lahko plačajo kar cel študij daleč od doma. In to z velikim veseljem in brez kančka slabe vesti. Le zakaj ne, če lahko?! Za otroke to pač vedno narediš. 
 
Če je nekdo tako briljanten in njegovi starši nimajo denarja, bi mu VSE, prav vse morala plačati država. In seveda tudi najti želeno specializacijo, saj nima uglednega očeta ali matere z zasebno ordinacijo, kjer ga morda že nestrpno čakajo in nič ne bo zanj pretrd oreh. Tudi advokatura ne. Tako vsaj trenutno kaže.
 
Nenazadnje imajo taki kandidati zdravstvo ali pravo položeno že kar v zibelko, denar pa tik ob njej. In starše, ki so jim vseskozi stali ob strani.

Tudi zato nikoli ne bom pozabila klica policije v dežurni službi. Zgodilo se je pred mnogimi leti.

Zelo poučna zgodba.
 
Na Tromostovju je pod Prešernom stal oče in ob njem trije mulčki. Vsi s Štajerske. Igrali so na harmoniko in veselo prepevali slovenske narodne. Na tleh so imeli klobuk in poslušalci so vanj z velikim navdušenjem metali ali polagali kovance. Prihajali so več dni. Vprašana sem bila, ali ni to morda že kar "zanemarjanje otrok". Nekdo je očeta namreč prijavil policiji. Mišljena so bila posebna ravnanja, ki škodijo njihovemu razvoju. Center za socialno delo je ugotovil, da je možakar ostal brez žene in otroci brez matere. Glasbeno nadarjeni, sicer čisti samouki, so tako radi igrali ter peli in prav s tem bi si prislužili denar za morje, ki ga še niso videli. Obljubil jim ga je. Jih je "zanemarjal"?
 
Ne, to ni pravo zanemarjanje otrok, sem takoj rekla in hitro pomislila na drugačne. Tiste, ki otroke neusmiljeno morda silijo v igranje klavirja ali violine, ti pa dan za dnem jočejo in dobesedno cepetajo, ko morajo sesti in vaditi, učitelji pa jim nenehno sporočajo, kako nenadarjeni so pravzaprav njihovi otroci. In vendar želijo videti njihove nastope in glasbeno bodočnost. Ojoj! Če prvi, potem bi morali v postopke tudi drugi. Zanemarjanje namreč pozna številne obraze. Tudi tiste sofisticirane, ob katerih za hip pomisliš, kako dobri pravzaprav so. Kako zgodaj vedo, kaj bodo postali njihovi otroci, pa čeprav jih bo potrebno psihično streti in jim v glavo dobesedno "ubiti" pravi poklic ali vsaj hobi bodočnosti. Vsaj ta se zanje nenazadnje spodobi, saj sodi k osnovni izobrazbi in pravemu intelektualcu. Le kaj bodo rekli, če ne bo igral(a) nobenega, seveda primernega instrumenta?!
 
In nesrečni bodo morda kar celo življenje. Nesrečni, a ugledni in "nasledstvo" se bo nadaljevalo. Tisto pravo, ki jim glede na "poreklo"  že kar pritiče. 

In ponovno bo obveljal , da denar omogoči marsikaj. Seveda pa ne kar vsega in tako je tudi prav. Povsem prav.

"Prestoli" morajo biti v bodočnosti rezervirani za res najboljše. Utopija? Upam, da ne.

Moje upanje v pravičnost namreč res še ni umrlo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.