c S
V./12. Če se ne zberemo in poberemo, nas bo pobralo!
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
12.01.2011 Dan za dnem grozote, tesnoba ob slabih novicah, depresija postaja bolezen številka ena, sprašujemo se, če se sploh splača živeti, imeti otroke, kdaj bo konec sveta, kdaj vojna, zakaj ptice padajo z neba, kako prihaja do množičnih poginov rib, kaj sporoča nebo, zakaj so celo živali v stresu, če so sploh, kje bo udarilo naslednji dan ali že uro. Ali bomo tako nadaljevali? Do kdaj in zakaj?

Slišali smo že marsikatero idejo, dobili namige, obljube, a ljudje tonejo vse globlje in globlje. Če se ne bomo torej zbrali in pobrali, nas bo pobralo.

Življenje je kratko
in nimamo preveč časa
za razveseljevanje
tistih,
ki stopajo z nami
po temni poti.
O, podvizajte se
z ljubeznijo!
Hitite s prijaznostjo.

Henri Frederic Amiel

Na svetu ni prostora za strahopetneže.
Vsi moramo biti pripravljeni na garanje,
trpljenje, umiranje.
In vaše ni nič manj plemenito,
ker pred vami ne ropoče boben,
ko hodite na svoja vsakodnevna bojišča,
in vas ne obkrožajo množice,
ko se vračate s svojih dnevnih zmag ali porazov.

Robert Louis Stevenson

Morali bi se zavedati,
da nismo edini, ki se lahko
znajdemo v očitno slepi
ulici. Kakor se papirnat
zmaj dvigne v veter,
nam lahko tudi največje
težave dajo novih moči.
Če se je na tisoče ljudi pred
nami srečalo z enako usodo
in so jo obvladali,
jo lahko tudi mi!

 

Dr. R. Brasch

Idejo za kolumno z zelo pomenljivim naslovom, ki je za nekatere lahko celo strašljiv, je pa odraz stanja, v katerem živimo, sem našla ob številnih novicah o tem kaj se dogaja na našem nebu in v naših vodah. Naših ne pomeni slovenskih, pač pa svetovnih. Včasih smo si oddahnili, ko smo zrli slike plavajočih štedilnikov z ljudmi na njih, ki so se reševali pred deročo vodo, saj je bilo to tam, na daljnem, daljnem vzhodu. Zdelo se nam je kot grozljiv film, ki ga ne doživljamo v kinu, kjer nemočni sedimo in opazujemo, pač pa v naslonjačih svojih domov, preko ekranov, ki jim lahko s pritiskom na gumb zamenjamo vsebino. Potem se je to »priplazilo« k nam. Neurja, grožnje s potresi, bolezni, ki jim ne poznaš izvora in skoraj ne zdravila, zoper katere se sprva cepiš, potem pa te niti napovedana pandemija ne prepriča, da je res tako hudo, in nazadnje še tisoče mrtvih živali. Po vsem svetu. Čakaš kdaj bodo tudi pri nas in upaš, da je to, kar dr. Čadonič Špelič reče v Odmevih, res. Da sta torej dva laboda umrla zaradi starosti.

Tega imam preprosto dovolj.

Ure, dneve, tedne in mesece, že kar leta, prebiram pošto. Vseh vrst. Na Belem obroču Slovenije, kamor pride vsaj deset, če ne kar dvajset pošiljk dnevno. Kje so še vsi e-maili!

Nasilje je tu. Poznamo ga, znamo se mu upreti, sprejeli smo zakonodajo, imamo institucije, zganili smo se pri hitrosti ali se bomo vsaj morali. A, prihajajo nezaposleni. Presegli so magično številko 100.000. V mali državi, ki šteje le dva milijona prebivalcev in je potrebno odmisliti še vse upokojence in otroke. Vsaj tiste do 15. leta, ko se lahko zaposlijo, če bi se imeli kje.

Recesija svetovnega slovesa in nezavidljivih razsežnosti prihaja k nam, je že tu in ne veš, ali se z njo in pod njeno pretvezo mnogi rešujejo ali pokopljejo. Je res tako huda, komu verjeti, zakaj, do kdaj? Ljudje poročajo o mobingu, na psihiatriji ni mest, da bi sprejeli vse, v zdravstvu huda kriza, bolezni dobivajo novo in novo podobo, zdravljenje se mnogim odmika, aparature so drage, predrage, stare se trošijo, novih premalo. Ni niti dovolj zdravnikov, ki bi zdravili, računamo celo na diplomirane medicinske sestre, tuje zdravnike...

Gradbeništvo se sesuva, gradi se na veliko, a ne veš, ali se bo dogradilo in plačalo, kdo bo še kaj kupil in s čim. Banke imajo boniteto ali je nimajo, hrana z dioksinom je zaenkrat uradno v Nemčiji, a ne veš koliko so jo pojedle tudi naše živali in mi z njimi ter preko njih. Rad bi bil vegetarijanec, a ne veš od kje toliko bio pridelkov, saj kmetov skoraj ni več. Kaj je res in kaj ni, zakaj pomori čebel, zakaj toliko in toliko alergij, mnogih tudi zaradi hrane...?

Vesel si naraščanja števila otrok, a se zanje bojiš in ne veš, ali ni celo bolje, da jih mladi nimajo oziroma celo ne morejo imeti. Kupuješ igrače, a ne veš, kdaj se bo izkazalo, da bodo nekatere izmed njih umaknili s pultov in prodajnih polic. Po eni strani zaupaš inšpekcijam, nenazadnje so začele delovati in opozarjati, včasih pa ne veš, če bi sploh vsemu verjel oziroma najraje ne bi verjel, ker bi potem živel bolje.

Stiska me v grlu. S pravnimi predpisi si ne morem več dosledno pomagati, ne morem jim niti slediti, vsepovsod je veliko dvoma in mnogi so oproščeni. Ljudem je moralno lagati, ne le kot obtožencem, za kar imajo pravico, pač pa tudi kot pričam, pa jim tega celo ne moreš dokazati, ker nikoli ne izveš kaj je prava resnica. Zdaj je taka, zdaj drugačna. Pravijo, da nihče ni za nič kriv, za nič obsojen, zlasti če je dovolj »močan«. Po drugi strani pa se sprašujem, zakaj so prepolni zapori, kdo je sploh tja spravil te ljudi, da so jih napolnili, če ne pravosodje? Ali so tam res le »majhne ribe«, kot govorijo ljudje. Ali so umori, za katere sedijo najdalj, in najhujše spolne zlorabe le obrobna kazniva dejanja...?

Vem, da ne bom mogla spremeniti sveta. Že 30 let si prizadevam, da bi pomagala ljudem z obrobja, nesrečnim, žalostnim, tistim, ki sprva nikomur ne verjamejo. Malo, čisto malo mi je uspelo.

Zato tokrat ne pišem kot predsednica Belega obroča Slovenije, pač pa kot predsednica Kluba Janinih Slovenk. Delujemo drugo leto in v klub so oziroma bodo združene nominiranke v Janinih akcijah Slovenka leta in Janine Slovenke vseh minulih let. Ogromno žensk, neizmeren potencial iz sveta kulture, gospodarstva, športa, umetnosti, redke iz politike, pa tudi iz sveta vsakdana. Tiste, ki so na nek način v tistem trenutku, ko so bile nominirane, zaznamovale vsaj leto, če ne desetletje. Strašne ženske, bojevite, polne idej in znanja. Žal se vedno najde tudi katera, ki po nominaciji, ni taka, da bi jo ohranili v lepem spominu, pač pa jo je potrebno »izbrisati«. Ne moreš je s seznama, lahko jo iz glav ljudi. Rečemo, da ni upravičila tega, za kar je bila nominirana in prikazana. Tudi to se lahko zgodi. Tako kot pri menedžerjih leta, ki so si nominacijo takrat zagotovo zaslužili, a se je kasneje pokazala v drugi luči.

Zato in predvsem zato, da bi v medijih končno dobili »kvote dobrih novic«, o čemer pišem že več let, ne le zadnje, si bomo v Klubu Janinih Slovenk začeli prizadevati za spremembe. Pomembne; sprva majhne, kasneje velike. Nič političnega, nič strankarskega, nič od tega, da bi se nas kdo zbal zaradi volitev, ki bodo kmalu tu, zagotovo v letu 2012. Dasiravno je vse lahko politično, si želim, da že sedaj veste, da bo to odraz krize, iz katere moramo izstopiti.

Ženska energija in moč je lahko posebna. Lahko vpliva na otroke in moške, kar se je že večkrat potrdilo. Želimo, da predvsem pozitivno.

Zato torej tu, danes, na pravniškem portalu, oznanjam največjo pozitivno akcijo tega leta, v katerem so me izbrali za ambasadorko prostovoljstva v Republiki Sloveniji. Gre za evropsko leto prostovoljstva in potrebno mu je dahniti večjo usodnost in pozitivno noto.

Janine Slovenke bomo začele z akcijo svojih dobrih del. Vsaka na svojem področju, vsaj z eno, veliko, odmevno, ali majhno, pa kljub temu veliko, ker bo takih mnogo in bodo pomenila napredek.

Vsaka bo lahko izbrala karkoli. Pomembno je le, da bo na svojem področju naredila nekaj, kar bo zaradi skupine dobrih del pomenilo premik.

Želim si, da bi bila naša dobra dela le zgled za ostale, da bi vsak, prav vsak, tudi brezposeln, mlad ali star, kdor le zmore in zna, naredil in pokazal kakšno dobroto, pa četudi le za rastlino, žival, znanca, prijatelja, soseda, sorodnika ali popolnega neznanca.

Malo nas je, a vendar veliko.

S pomočjo vseh mobilnih operaterjev bomo nekega dne zbrali vsaj tisti milijon evrov, o čemer sanjam že nekaj let.

Ne boste me prepričali, da bo to spet neka obrobna poteza, da bo to kam »izpuhtelo«, da ne bo v pravo pomoč. Klub Janinih Slovenk bo to spremljal, mediji o tem poročali in preverjali. Zbrana dobra dela, zbrani denar naj preverja posebna komisija, ki bo tudi ustanovljena in sproti naj se poroča o tem, kaj vse se bo lahko kupilo in naredilo, koliko ljudi bo srečnejših in bolj zadovoljnih.

Ne zdi se mi namreč prav, da država vsak dan več daje za socialne transfere, da mnogi pravijo, da je bolje ne delati kot delati in prejemati nizko plačo, da se podjetja rušijo, ker nekateri bogatijo. 

Štejem si v veliko čast, da sem bila prav v okviru IUS SOFTWARA  izbrana za enega izmed desetih najvplivnejših pravnikov v državi in to zaradi dela v prostem času. Vsak mora opraviti svoje delo v službi, saj je za to nenazadnje plačan. A, potrebno je narediti še kaj več.

Tudi storilci kaznivih dejanj bi morali delati, tudi mladi, za katere se pravi, da ni dela, vsi, ki niso tako zelo bolni, da ne morejo ali ne smejo.

Torej storimo nekaj. Vsak od nas naj začne razmišljati. Kaj bi lahko naredil, da to ne bi koristilo le njemu in mu povečalo stanje na transakcijskem računu ali morda zmanjšalo dolgove, polepšalo dom, omogočilo lepše življenje. Če bo vsak pomislil še na koga in mu vsaj malo pomagal, ne bomo samo nekateri premikali sveta na bolje, pač pa bo to velika masa ljudi, ki jo lahko ustavi le katastrofa, ki nam jo pripravi narava. Vse drugo je obvladljivo.

Stopili smo v leto 2011 in izbrala sem datum začetka akcije »Janine Slovenke za Slovenijo«, ki je 11. 1. 2011. Nisem vedeževalka, astrologinja in ne vraževerna, a ko sem slišala, da številka 11 ni najboljša, sem izbrala datum, katerega seštevek prinaša število 7, ki je zame in za mnoge srečno.

Na ta dan, torej včeraj, je bila po zaslugi revije Jana spet razglašena nova Slovenka leta.

Pa naj kdo reče, da ženske ne moremo premikati sveta...!

Opravil sem z velikimi stvarmi in velikimi načrti, velikimi
ustanovami in velikimi uspehi. Zdaj sem za tiste drobne,
nevidne, ljubeče človeške sile, ki prehajajo s posameznika
na posameznika, se kot neštete koreninice plazijo skozi
špranje sveta ali kot kapilarno prenikajoča voda, če ji
pustimo dovolj časa, razdirajo najtrše spomenike ponosa.

William James