Če ne premoreš spominov na otroštvo,
je kot bi bil obsojen na to,
da boš nenehno vlekel za seboj zaboj,
ne da bi vedel kaj tiči v njem.
Starejši ko postajaš,
težji se ti zdi in vse bolj nestrpno čakaš,
da ga boš vendar odprl.
Jurek Becker
Spoznala sem jih. Otroke iz tako različnih družin; popolnih ali enostarševskih, dopolnjenih, razvezanih, predvsem hudo trpečih, saj jih je tako usodno združilo nasilje. S pomočjo sredstev, zbranih s čudovitim dobrodelnim koncertom gospel glasbe, ki je bil novembra v Ljubljani, smo jim z Mladinskim klimatskim zdraviliščem Rakitna omogočili počitnice, ki so vsebovale tudi psihoterapevtske in pedagoške aktivnosti s konji.
Čeprav je Rakitna znana kot zdravilišče, ki otrokom in mladostnikom z obolenji dihal nudi klimatsko zdravljenje, so tam že pred leti začeli izvajati tudi program na področju duševnega zdravja. Ugotovili so, da so številne motnje hranjenja, pa tudi čustvene, v tako močnem porastu, da so pristopili tudi k preventivnemu programu Šola zdravega odraščanja, namenjenemu otrokom in mladostnikom z višjim tveganjem za razvoj čustvenih motenj ali motenj hranjenja.
Ob 50-letnici delovanja Mladinskega zdravilišča Rakitna so iz Danfossovega sklada prejeli donacijo višine 67.000 EUR, kot podporo delu na področju terapije s pomočjo konj. Psihoterapijo s konji na Rakitni je finančno podprla tudi Kraljevina Norveška v okviru Norveškega finančnega mehanizma in postavili so temelje za terapevtsko delo. Konj namreč za razliko od drugih živali v terapiji omogoča telesni stik, ki deluje pomirjujoče, združuje dve polariteti. Gre za močno žival, ki ima svojo voljo, hkrati pa so to tudi nežna in občutljiva bitja, za katera sicer poskrbimo, a, se moramo za sodelovanje z njimi tudi potruditi. Konji se odzivajo na otroke z neverbalno komunikacijo, nudijo hiter in še kako odkrit odziv. Služijo kot pomoč terapevtu, da ugotavlja počutje otroka ali mladostnika.
Na Rakitni je prisotna še terapija s psi, ki smo jo 1. januarja letos vključili tudi v program Belega obroča Slovenije. Posebna terapevtka s psom obišče naše otroke vsako prvo soboto v mesecu in program, ki ga izvaja, že dosega rezultate.
Zaradi poznavanja posebnih programov na Rakitni in koncerta, ki je to sodelovanje še poglobil, smo prvo skupino otrok tja odpeljali minuli teden in jih tudi obiskali. Prav ta obisk je bil izjemen. Otroke, kljub temu, da so stari le od sedem do štirinajst let, druži marsikaj. Njihove družine. Preživelo nasilje vseh vrst, za mnoge tudi bivanje v varni hiši. Ker ni šlo drugače, ker se je bilo potrebno umakniti in zaživeti novo življenje, v tujem, a vsaj varnem okolju.
Nikoli si ne bi mislila, da v takem okolju, ki je zanje neboleče in odmaknjeno od vsakdana, tako radi spregovorijo o doživetem. Iz nekaterih je kar bruhalo; jeza na vse, kar so zapustili tam doli v dolini in mu z eno besedo pravimo nasilje. Presenetila me je deklica, ki si želi Barbiko. Vsaj eno, ko pa jih imajo mnogi otroci več. Cele zbirke. Obljubila sem ji jo in jo povabila kar k nam na Beli obroč, da si jo izbere. Ko sem ji pojasnjevala kje smo in omenila bližino sodišča, je onemela. V hipu je rekla: »Ne, ne bom prišla, ker si blizu sodišča.«
Seveda me je to tako presenetilo, da sem jo pričela spraševati o tem, kako da sploh pozna sodišče, ali je bila že tam in kaj se ji je zgodilo. Njena pripoved bi lahko bila učna ura za delavce v pravosodju, zlasti sodnike. Krčevito je pripovedovala o tem, da se je morala izjasniti pri kom bi bila po razvezi (očetu ali mami). Sodnica je bila po pripovedi neprijazna, čudna, grozna, kaj vse je hotela vedeti. Ugotovila sem, da je šlo za družinsko sodišče in povsem običajna vprašanja, ki jih sodniki zastavljajo, ta pa lahko prizadenejo otroke. Doživljajo jih drugače, saj so zaznamovani, morda se bojijo enega od staršev ali celo obeh.
To me je še bolj prepričalo o potrebnosti »prijaznih sob«, kjer naj bi sodniki v lepšem okolju spraševali o stvareh, ki lahko otroke bolijo. Da se to ne bi več dogajalo v stavbi, ki ji pravimo sodišče. Sodnik ima tam vsekakor drugačno avtoriteto, pusto in za otroka hladno ter neprijazno sobo in do takih odzivov ni daleč. Tudi, če si še tako dober in želiš vzpostaviti pristen stik. Vedeti je namreč potrebno, da si otroci niso enaki. Vsakemu je sicer težko, ko se mora odločiti za enega od staršev, ko mora pripovedovati o tem, kaj se mu je dogajalo doma in kakšna sta starša, a vseeno so nekateri z manj ranami, drugi pa od njih popolnoma izmučeni in uničeni. Življenje v »varni hiši«, ko se pogosto čas izrabi tudi za sodne postopke, je drugačno. Zlasti za otroka. Odšel je iz okolja, ki mu je včasih poleg doma nudil še prijatelje, sosede, sorodnike, pa vsaj enega od staršev, ter še koga od bratov ali sester. Tu je sicer varno okolje, a tudi čas za razmislek o tem kdo je in kam gre.
Pa ne le ta deklica, tudi ostali so pripovedovali kako jim je hudo doma, kaj vse so že doživeli, kako je bilo v »varni hiši«, kje vse so potovali in pred kom so se skrivali, kako jim je sedaj, ko dneve preživljajo povsem drugače; počitniško.
Šlo je za neformalni pogovor, zaradi katerega jih ni bilo prav nič strah, da bo imel kakršnekoli posledice, ker so povedali preveč, koga obremenili, ... In vendar je bil zame še kako poučen.
O čustvih takih otrok, povezanih s prihodi na sodišče, bi morali biti seznanjeni vsi, ki z otroki delajo, jih zaslišujejo, sprašujejo in ugotavljajo resnico ali laž.
Ugotovila sem, da otroci vedo veliko več kot si mi mislimo, saj so že pri sedmih ali osmih letih sposobni obnoviti vse kar so videli, čutili in zaznali. Deček je pripovedoval o nasilju očeta, ki je pretepal njega in brata, brat je imel modrice, odkrili so jih v šoli, pa tudi o mami, ki ji je grozil, da ji bo z nožem prerezal vrat. Pripoved je bila srhljiva in k sreči poznam tudi epilog. Družina razseljena, oče obsojen, prepoved približanja. Pozna jo celo otrok in povedal je, da je določena na sto metrov. Kar verjeti nisem mogla, da lahko tako dobro ve kaj se je pri njih dogajalo in to tudi tako enkratno obnovi.
Od vzgojiteljev sem izvedela, da je v teh otrokih velikokrat silna žalost, prikrita ali celo glasna agresija. Preveč so ranjeni in zato pogosto ranijo tudi tiste, ki se z njimi družijo.
Če jim ne bomo pomagali, če ti otroci, pa četudi nekateri niso bili neposredno vključeni v nasilje, pač pa so ga le opazovali, bodo nekega dne »sodili« njim, ki so jim to povzročili. Lastnim staršem.
Zato ne čudijo umori, ki jih najstniki ali malo starejši otroci izvršijo nad lastnimi starši. Stavek, »nasilje rojeva nasilje«, je še kako resničen. Tako za tistega, ki ga prejme, kot za tistega, ki ga mora izvrševati, zato da so mu drugi podložni, da sledijo njegovim navodilom, da je on glavni, zmaguje in ubija voljo šibkejših.
Za zaključek naj povem, da je bila želja po objavi te kolumne prisotna že dalj časa, saj se mi zdi, da ob iskanju resnice prepogosto na sodiščih pozabljamo na otroke, ki so v mnoge odnose vstopili prav nič krivi, a vendar jih take pogosto naredimo odrasli. Razmišljajo zakaj se jim to dogaja, kje so vzroki in koliko so k njim prispevali sami. Storilci nasilja jim običajno zatrjujejo, da se je to moralo zgoditi, ker so si to zaslužili.
O tem je ganljivo spregovorilo drobno dekletce, ki je povedalo, da je včasih tepena, a ve, da je to edino kar si je zaslužila.
Imajo nasilniki res te pravice? Je možno, da toleriramo klofute, ki počasi prerastejo v brcanje, do noža ali strela, pa nekoč ne bo več daleč.
Ne strici, otroci so mi vse to povedali in verjamem jim.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
