c S
III./19 Vsako delo je častno
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
07.10.2008 Ste se kdaj zamislili nad tem kako ljudje gledajo cestnega pometača, snažilko, voznika tovornjaka, zdravnika, odvetnika, znanstvenika, … ? Kakor kdo, bi rekli in vendar obstaja neka vrednostna lestvica poklicev, ki jo na nek način definira že izobrazba; od najnižje do najvišje, od nedokončane osnovne šole do doktorata znanosti, nekateri jih imajo celo več, so pa tudi taki, ki se podpisujejo s križcem ali dvema.

Je torej izobrazba res pomembna, prinaša boljša delovna mesta in življenje, spoštujemo in cenimo ljudi glede na doseženo stopnjo znanja, položaja, ki ga zasedajo, premičnih in nepremičnih stvari, ki jih imajo?

Noben aparat na svetu ni tako popoln.
Roke se lahko gibljejo
neverjetno vsestransko,
od znotraj navzven in to brez energije od zunaj.
Roke lahko delajo čudeže.
Roke znajo govoriti
in povedo včasih več kakor besede.
Roke znajo napisati to, kar človek misli.
Roke znajo pokazati to, kar človek čuti.
Roke znajo slikati in ustvarjati glasbo.
Roke znajo upodabljati sanje
in ozdraviti srce skrbi.
Roke lahko razjasnijo mračnega duha
in ga razvedrijo.


V rokah je ozdravljajoča moč.

Roke so nam dane, da bi bili lahko v stiku z materjo zemljo, s celotno naravo in z ljudmi okrog sebe. Roke so nam dane, da bi ostali duševno zdravi. Če uporabljamo roke, si razjasnimo duha. To so stari menihi vedeli že pred stoletji in so določeno število ur trdo delali na polju. Roke usmerjajo duha navzven; tako se umiri, osveži in obnavlja. Človek je čudovita celota. Nezdrav, nenaraven način življenja pa je to celoto raztrgal. Vse preveč ljudi je bolnih in izčrpanih v svojem duhu.

Delati z rokami,
to je najpreprostejše, najnaravnejše
in najučinkovitejše sredstvo,
ki ljudi duševno ozdravlja.

                                           Phil Bosmans

Zgodi se in ne tako redko, da utrujeni od umskega dela pomislimo le še na fizične napore, ki bi nam pregnali marsikatero skrb. Seveda pa je fizično delo še vedno tisto, ki zahteva večje telesne napore, je slabo plačano in ob njem se lahko hitro zgaramo in postaramo. Gre seveda za delo, ki hkrati pomeni preživetje, tisto najtežje, za katerega običajno sicer ni potrebna posebna kvalifikacija, a vendar nosi velik rizik. Preživetja nesreč, umiranja na obroke. Zato pogosto starši svojim otrokom od mladih nog govorimo: »Študiraj, da ti ne bo potrebno delati«, pri čemer mislimo; trdo delati, fizično garati prodajati delo svojih rok.

Tudi zato smo jim mnogi na pragu srednje šole priskrbeli delo, ki je bilo ob stroju, v skladišču, … da so videli in sami preizkusili kaj to pomeni. In potem dejali: »Kar študiral bom, se mi bolj splača, tako ne bi rad živel!« Roke so nedvomno poleg možganov in morda še nog, skoraj najpomembnejše. Prinašajo in odnašajo delo, z njimi vstopamo in izstopamo, pozdravljamo, delamo, stvari zbiramo, kuhamo, pišemo, rišemo, vozimo in ustvarjamo. Še vedno nas ganejo in morda celo mnogo bolj kot včasih, invalidi, ki rišejo z usti ali celo nogami.

Oni dan nas je v bloku presenetilo dekle, ki je novo in čisti stopnišča. Pridna, olikana, nekoliko drugačna. Povedala je, da je ravnokar diplomirala, pa še vedno čisti, ker je to edino delo, ki ga je lahko dobila. Denar rabi, druge zaposlitve ne dobi.

Ganilo me je, da imamo diplomirano čistilko, da je leta in leta pridno študirala, da sedaj za tistih borih nekaj sto evrov, (beri 350) čisti ogledala, pomiva stopnišča, prazni smetnjake.

Poznam dekle, ki se od mladih nog preživlja sama, končuje ekonomsko fakulteto, ob popoldnevih, večerih in nočeh ter praznikih pa dela kot natakarica. Doživi marsikaj; poglede, namigovanja, neokusna vprašanja in ponudbe, pa še kaj bi se našlo.

Spoštovati je potrebno prav vsako delo, saj je pomembno kdo in kako ga opravlja. Včasih so ljudje, ki obdelujejo gredice okoli prijaznih domov, odvažajo smetnjake ali čistijo kanalizacijo, ljudje z veliko začetnico. Dobri, prijazni, delavni in bogve zakaj se jim je v življenju tako nesrečno zalomilo, da jim je ostalo le to, da preživijo sami in morda njihove družine.

Po drugi strani pa imamo lahko strokovnjake z več diplomami in celo doktorati, ki s svojim obnašanjem kažejo, da bi morali začeti prav tam, kjer bodo nekateri celo končali. Pri fizičnem delu. Da bi spoznali kaj pomeni biti podrejen, delati osem ur v službi in nato garati še doma.

V določenih poklicih, zlasti v policiji, ni nič nenavadnega, če začneš na prvi stopnički in se po njih povzpenjaš, morda do najvišje. Poznaš delo policistov ob prometnih nesrečah, kriminalističnih tehnikov ob ogledih, pa tudi policijskih starešin, ki jim nekateri poveljujejo, drugim pa oni. Hierarhija je še marsikje. Nekje bolj izrazita, drugje manj, nekje odkrita, drugje prikrita.

Vse premalo je pohval in nagrad za ljudi v posameznih kategorijah poklicev. Vesela sem, ko izbirajo naj zdravnika, naj uslužbenko, naj prodajalko, …. Škoda le, da ne postajajo pohvale, predstavitve boljših in prijaznejših, del vsakdana. Da bi se tega nalezli in postali boljši, z nami pa tudi svet, ki ga ustvarjamo.

Če delam dobro,
tega nihče ne opazi
in nihče ne govori o tem.
Če storim le napačen korak,
ga vidijo vsi,
o tem je dobro poučena
vsa soseska.

                           Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.