c S
Razmišljanja 2: O skoposti, ki ni vrednota
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
23.10.2007 Zagotovo poznate koga, ki tako težko plača kavo, vedno pozabi denarnico ali bančno kartico, ki se nenehno čudi kako se je spet vse podražilo, kavo na hitro popije v zanikrnem bifeju, da prihrani 20 centov, ki čaka in čaka, da po kosilu dobi vrnjena 2 centa, ki si naroči biftek z jajcem le, če ga plačajo drugi, sam pa polovičko malice, prešteva sobe v številnih hišah in vikendih, ne najde pa ne časa in ne veselja, da bi tja povabil celo svoje najbližje; ki spi na blazini, pod katero je hranilna knjižica, da sliši kako obresti »rastejo«.



Bogataš je kot osel, ki je otovorjem z zlatom, pa slamo je.
/Arabski/

Kdor se hoče pri skopuhu pogreti, mora sam drva prinesti.
/Mehiški/

Kdor gre k skopuhu v goste, ne sme biti lačen.
/Nemški/

Revščini manjka veliko, skoposti vse.
/Latinski/

Ko skopuh umre, bi bil vsak rad njegov dedič.
/Nemški/

Bolj je škoda čevljev kot nog, pravijo skopuhi in siromaki.
/Poljski/

Lažje je zvrtati vodnjak v morje, kot luknjo v skopuhovo mošnjo.
/Romunski/

Skop bogataš je bednejši od berača, ker je hkrati bogat in ubog.
/Ruski/

Ob številnih pregovorih o skopuhih in skopuštvu, se je nedvomno vsak na koga spomnil, ga našel in prepoznal.

Pogosto nekateri ljudje izginejo, ko je treba nekaj dati, plačati in se takoj spet pojavijo, ko je treba kaj proslaviti, deliti, zapiti, se veseliti; seveda na tuj račun.

Zanimivo jih je opazovati, saj so nenehno na preži, da ne bi bili ob nepravem času na nepravem kraju. Ugotoviš, da zelo trpijo, saj jih muči misel, da jim bo odtekel kak cekin, da bodo morali nekaj plačati, pa morda ne bodo nič dobili.

Poznamo sicer tudi take, ki pri sebi ne skoparijo, ki si privoščijo marsikaj, celo počitnice, avtomobil, premožno domovanje in še kaj, vendar grabijo le zase, nikomur celo najbližjim pa ne bi ničesar dali. Pravijo, da delujejo vzgojno, da otroke učijo delati in služiti, da so si bogastvo težko pridobili, kaj pridobili, prigarali.

Pri skopuhih imaš občutek, da zelo trpijo, ko »sedijo« na kupih zlata in denarja. Razmišljajo o tem, da se jim utegne bogastvo zmanjšati, da bodo na stara leta reveži, da jih kdo morebiti okrade, da zlato ne bo imelo več prave cene, da ...

Ko pride čas obdarovanja, ko je treba komu kaj dati, takrat napeto razmišljajo ali bi doma vseeno našli kakšno stvar, ki je ne rabijo, jo sami zavili, okrasili morda celo z ukradenim cvetom in izročili. Če pa se vseeno odločijo za nakup, je ta zagotovo v trgovini s silnimi popusti, ki si jih sami dodatno izborijo.

Sicer pa dajo vedeti, da imajo pod palcem; v dragih butikih si pustijo streči, a seveda ne kupijo ničesar, morda si zapomnijo kak model, ki si ga dajo kasneje sešiti po meri. Seveda za bistveno nižjo ceno, saj si te ne bi mogli privoščiti. (?)

A, pride trenutek bolezni, slovesa. Ničesar ne bodo mogli odnesti s seboj, vse bo ostalo tam, za potomce, ki bodo končno, če seveda ne bodo oporočno izvzeti, dobili vse in morda se bo zgodovina celo nadaljevala ali pa prav obratno. Lahko pridobljeno, hitro porabljeno.

Bogastvo bo odšlo.

Mogoče ga bodo dediči celo zaigrali, zakockali, morda prodali, zapravili, podarili. Pa se vprašamo kaj so imeli od njega tisti, ki si niso ničesar privoščili, ki so morda s sveta odšli v skromni krsti ali poceni žari? Skopost je pravzaprav bolezen, kajti, če daješ, tudi prejemaš. Živiš z dobrimi občutki, da si lahko nekaj privoščiš, pa boš še vedno imel dovolj tudi za hude trenutke.

Za vse je potrebna znernost, od skopuhov se ni vredno učiti.

Uči se iz preteklosti;
naj se ti ne zgodi,
da boš na koncu življenja ugotovil,
da sploh nisi živel.
Mnogi namreč šele takrat, ko zapuščajo
ta svet in se ozirajo nazaj
v svoje življenje, zagledajo veselje
in lepoto, ki jim nista bila dana
zaradi različnih strahov.

Clear Water

Najbrž bom živel samo enkrat.
Če zatorej lahko komu izkažem prijaznost
ali naredim kakšno dobro delo,
naj to storim sedaj in ne odlašam
ali pozabim,
saj ne bom več šel po tej poti.

William Benn


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.