c S
K kot KAZEN
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
03.07.2007 Vzgoja za življenje se začne v zibelki. Otroku na različne načine sporočamo ljubezen, živi in raste s čustvi najbljižjih, četudi ne govori, hodi, zaznava in čuti. Dotik, glas, toplota, ... sporočamo verbalno in neverbalno. Njegova pot se začenja.

Življenje ni praznik, radi pravimo. Prinaša nagrade in kazni. Pravične in nepravične. Občutimo jih, sprejemamo, zavračamo, celo obsojamo. Kje so meje? Kdo lahko kaznuje in kako?

Za začetek našega razmišljanja je tu nekaj pregovorov:

Ne posekaš drevesa,
ker si našel črva v jabolku.     /Danski/

Ne grozi z večjo kaznijo od krivde,
če pretiraš, delaš narobe,
če odpustiš, lažeš.     /Arabski/

Kazen ne popravi nobene krivice,
prepreči pa sto drugih.     /Arabski/

Kdor se boji kazni,
zlepa ne postane hudoben.     /Kitajski/

S kaznijo postane dober še boljši,
slab še slabši.     /Nemški in Španski/

Kolikor bolj zaslužena kazen,
toliko bolj pekoča krivda.     /Portugalski/


Ker smo začeli z otroki, je prav, da tu nadaljujemo. Vzgoja je hudo težka in zapletena stvar. Vsi znamo biti še kako pametni, ko gre za dajanje nasvetov drugim, sami pa se pogosto kljub njihovi obilici, tako težko znajdemo. In vendar mora imeti otrok omejitve. Postavi mu jih lahko le tisti, ki ga ima rad, saj ga ta lahko tudi kaznuje. Če bi otroku dovolili vse, potem bi se opekel, utonil, stekel čez cesto, sedel na progo,... Če nas še tako srbijo prsti, če bi radi povzdignili glas, ... se zavedajmo, da vse to boli. Ne le otroka, tudi nas.

Vzgoja z vzgledom in lepo besedo je več vredna in edino primerna. Je pa seveda tudi najtežja. Umetnost je določanje kazni. Najpogostejše so, da otroku prepovemo gledanje risank, da ne sme na kolo, da mora ostati doma. Če mu ne predočimo pomena kaznovanja, takšnega ali drugačnega, so kazni namenjene le same sebi. Tudi, če bo ostal doma, ne bo pravega efekta, zato je še kako pomemben pogovor, v katerem otroku predočimo svoje želje, zahteve, njihov pomen in seveda posledice, če bo navodila prekršil.

Pogosto pa vzgajamo prepozno. Zgodi se, da nas preseneti otrokovo kaznivo dejanje in postopek na sodišču. Sedemnajstletniku oče na obravnavi pred senatom reče: »Odslej bo drugače.« Nedvomno je težko upati na uspeh pri nekom, ki mu sedemnajst let nismo postavili nobenih omejitev in zahtev, sedaj, neenkrat pa cel kup.

Pred leti smo vsi poznali in pritrjevali Spockovi permisivni vzgoji, danes smo prepričani, da so pri otrokih potrebne omejitve, da jim vse pač ne sme biti dovoljeno.

Seveda pa to ne opravičuje vseh sredstev kaznovanja. Dvignjena roka, udarec, klofuta, kakršnokoli telesno kaznovanje, pomeni poraz naše vzgoje. Odraslost in moč, naša nadrejenost, oblast, vse to nam daje občutek, da smo močnejši in si lahko vzamemo pravico fizičnega nasilja. Telesno kaznovanja otrok je torej nedopustno.

Zakonodaja jasno določa vrste kazenskih sankcij ter pogoje za njihov izrek. Seveda sta predpogoja krivda in kazenska odgovornost. Pogosto govorimo o zločinu brez kazni, pri čemer jih velika večina odpade na neznane storilce kaznivih dejanj ali nedokazanost slednjih. In dubio pro reo prinaša oprostilne sodbe in vsi upamo, da nikoli ne bo kazni brez zločina, nenazadnje tudi zaradi številnih instanc, ki so namenjene vsem pravnim sredstvom.

Spremljanje poročil, črna kronika, rumeni tisk, truplo, ki ga odnesejo iz hiše in nekaj izjav sosedov, vse to že vodi k obsodbi. Taki ali drugačni, le še kazen bi morali določiti. Ljudje se sprašujejo zakaj tako dolgi sodni procesi, ko pa je vse jasno ob zgodbi in slikah zločina?

V zadnjih letih, ko je bilo izrečenih kar nekaj tridesetletnih kazni, smo se spraševali in se še, kaj je z nami narobe? So se spremenila dejanja, njihovi storilci, smo priče grozovitim in zahrbtnim umorom, pa tudi takim iz koristoljubja? So najvišje zagrožene kazni sploh dovolj za najhujše zločine? Ugotavljamo, da ni kazni, ki bi povrnila trpljenje in življenje mnogih, da pride za žrtve občutno prepozno, da storilcev ponavadi niti ne spremeni, pač pa jih žrtvam le oddalji. Tudi bodočim.

Tudi zato v njenem izreku ni edini smisel, saj je potrebno dodati delo z obsojenci, tudi tako, da bodo razmišljali o dejanju in posledicah, izid pa bo preventiven, torej v njihovi spremembi.

Kazen ne more in ne sme biti sama sebi namen. Prav zato jo je tako težko odmeriti, tisto pravo in učinkovito za posameznika, glede na dejanje, ki ga je storil, pa tudi glede na prognozo.

Vsakdo, ki se znajde pred trenutkom, ko bodo drugi odločali o njegovi svobodi ali kazni, predvsem zaporni, je pripravljen obljubiti vse. Tudi to, česar nikoli ni mislil in tudi ne namerava storiti. Da obljuba dela dolg, zanj seveda ne velja. Pa mu verjamemo, a ga spet in spet srečujemo. Pogojne in preklici, zaporne kazni različnih dolžin. Prava umetnost je izreči primerno kazen. Kaj pa je sploh to?

Morda celo težje kot odločitev o krivdi ali nedolžnosti. Jo zato ameriška porota prepusti profesionalcem? In ti nemalokrat presenetijo. Celo nas, ki si včasih dopovedujemo, da je film le igra, ...



Če osel ugrizne psa, je treba oslu soditi, ker ga je ugriznil,
ne pa psu, ker ni bežal.     /Bolgarski/

V ognju krivičnega tudi pravični gori.     /Turkmenski/

Ena miš požrla odejo, a krive so vse.     /Več narodov/