c S
V./16. Ali lahko Jamstveni in preživninski sklad RS rešuje preživetje mnogih otrok?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
23.03.2011 Otroci niso krivi, da imajo v nekaterih primerih neodgovorne starše. Celo take, ki zanje ne čutijo prav nobene odgovornosti, ne plačujejo preživnine in celo naredijo marsikaj, da nimajo sredstev oziroma premoženja, ki bi ga lahko kdo rubil. Kazenska zakonodaja sicer sankcionira celo neplačevanje, a kaj, ko je to ultima ratio.

Čas krize prinaša pri mnogih starših željo po lastnem preživetju, za otroke pa jim je celo malo mar. Mnogo bolj jih prizadene odklop elektrike ali nezmožnost registracije avtomobila, ki si ga običajno privoščijo. Je otrok lahko res zadnji v vrsti? Še sreča, da imamo Jamstveni in preživninski sklad Republike Slovenije, ki rešuje preživetja mnogih otrok.

Otrok je na Zahodu pozabljena vrednota. Celo »leto
otroka« pri tem ne spremeni ničesar. Otrok je v
tretjem svetu največje bogastvo revnih, na Zahodu
pa se je moral umakniti pred bogastvom bogatih.
Kjer so ljudje obsedeni od blaginje, avtomobilov in
prostega časa, ni več prostora za otroka.

Otrokove možnosti niso odvisne predvsem od
gmotne blaginje ali izobrazbene stopnje. Življenjske
možnosti, možnosti vsakega otroka, da bo srečen, so
odvisne od kakovosti njegovega očeta in matere, od
kakovosti ljubezni, ki jo doživlja od prvega trenutka.
Phil Bosmans

Na področju plačevanja oziroma neplačevanja preživnin se že leta srečujemo s številnimi pastmi, težavami dokazovanja, predvsem pa z mnogimi, premnogimi otroki, ki preživnine za svoje normalno življenje, od staršev, ki bi jim jo morali plačevati, ne dobijo. Do njihove polnoletnosti sicer zanje skrbijo tisti, ki so jim zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo, a mnogi po razhodih, razvezah ali drugačnih razpadih zvez, preživnine ne prejemajo. Otroci s starši pristanejo na plečih družbe, ki s številnimi transferji Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve rešuje oziroma vsaj blaži premnoge stiske.

Tudi kazenska zakonodaja se je na tem področju pred leti spremenila v korist otrok in staršev, ki morajo od preživninskega zavezanca prejemati preživnino. V večini primerov je namreč odpadlo mučno in težavno dokazovanje izmikanja plačevanju preživnine, ki je pomenilo podaljševanje agonije sodnih postopkov in njihov prepogosto negativen zaključek. Spoznavali smo očete in matere, običajno prve, ker so bili drugim otroci zaupani, ki so naredili prav vse, celo najeli odvetnika, da svojih obveznosti ne bi izpolnjevali redno ali sploh ne. Kako jim dokazati izmikanje, smo se spraševali, se trudili in iskali odgovore na preštevilna vprašanja. Ali res ne morejo dobiti zaposlitve, ali so se sploh prijavili na ustrezna delovna mesta, ali delajo »na črno« in prejemajo plačila na roke, čigave so nepremičnine in zakaj ter kdaj so jih s tako lahkoto prepisali na sorodnike, starše, nove partnerje...? V času krize je izmikanje še težje dokazovati, zato je bil pravi blagodar sprememba zakonodaje, ki v prvem odstavku kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po 194. členu KZ-1, prejšnjem 203. členu KZ, pozna tudi zgolj neplačevanje, ki bi ga preživninski zavezanec zmogel. In prav pri besedi »zmogel« se običajno zatakne, saj vsak, ki je ne plačuje, avtomatično zatrjuje, da tega seveda ne zmore.

Postavlja se seveda zelo aktualno in prepričljivo vprašanje: zakaj se je pravdno sodišče odločilo za tako preživnino in zakaj ji v primeru nezmožnosti ni sledila tožba na znižanje ali odpravo? Pomembno je, da je višina preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, sodišča pa odločajo o višini preživnine glede na posameznega zavezanca. Tako je ta lahko med 50,00 EUR in 500,00 EUR, nižja ali višja je izredno redka, seveda je prilagojena vsakemu zavezancu posebej.

Državni sklad sredstva za plačilo s strani staršev neplačane preživnine pridobiva iz državnega proračuna, delno pa tudi z izterjavami terjatev od preživninskih zavezancev, ki jih vodi v predsodni ali sodni fazi, običajno z alternativnim reševanjem sporov, ki jih predstavljajo mediacije, pa tudi številni dogovori o tem, kako bi preživninski zavezanci, časovno in stroškovno gledano, najbolj optimalno lahko poravnali svoje obveznosti. Po podatkih Jamstvenega in preživninskega sklada Republike Slovenije je razvidno, da so kljub zaostrenim pogojem v letu 2010 od skupnih izplačil z izterjavo pridobili kar 36,4 % sredstev, kar pomeni njihovo veliko uspešnost. Ugotavljajo sicer, da večina zavezancev preživnine ne plačuje tudi zaradi socialne stiske, ki je posledica hudih razmer na trgu dela, nikakor pa v svojih ugotovitvah ne morejo mimo zavestnega izmikanja obveznostim.

Že dalj časa spremljam hudo problematiko družin, predvsem enoroditeljskih, razširjenih oziroma dopolnjenih, ki životarijo tudi zaradi pasivne vloge enega izmed staršev, ki na svojo obveznost preprosto pozablja, njeno neizpolnjevanje veže na nerealizacijo stikov z otrokom ali svoje plačevanje pogojuje s tem, da bi plačeval otroku direktno, torej z nakupom potrebščin ali določenimi plačili, ker naj ne bi zaupal staršu, pri katerem otrok je. Samovoljnost ima običajno vzroke v hudih zamerah, ki sledijo razvezi oziroma razhodu partnerjev in staršev, lahko pa tudi neke vrste maščevanju.

Potrebno je vedeti, da so sredstva, ki jih daje Jamstveni in preživninski sklad RS, manjša od obveznosti staršev, otroci pa jih dobivajo le do 18. leta starosti, čeravno je za našo mladino splošno znano, da se, zlasti, če se odloči za gimnazijo, šola tudi po njenem zaključku in to obdobje predstavlja višje materialne potrebe. Seveda ne moremo prezreti številnih mladih, ki se šolajo ob delu ali delajo za to, da bi se šolali in včasih preživljajo še koga izmed nezaposlenih staršev. Novi Zakon o malem delu naj bi rešil tudi ta vprašanja, a o njem bo nedvomno odločil referendum, ki zagotovo odpira številna vprašanja o primernosti takega zakona.

Ob tako hudem problemu, ki se v zvezi s preživninami v družbi ta hip pojavlja, se pogosto sprašujem, ali starši, ki preživnine ne plačujejo, zanemarjajo in izpuščajo tudi plačila elektrike, vode, stanarine... Zlasti pri prvi neplačilom sledijo izklopi, ki si jih le malokdo lahko privošči. Nenazadnje je le redkokdo od teh staršev brez avtomobila, ki ga običajno zmore celo registrirati in se z njim tudi voziti, pri preživnini pa nastopi veliko finančnih problemov. Predstavljam si doslednejšo ureditev te problematike, hitrejše izvršbe, povsem brez stroškov za prejemnike preživnin in obsodbe za kazniva dejanja, katerih bistveni cilj je lahko le pogojna obsodba s posebnim pogojem, da plačajo za nazaj in redno plačujejo naprej.

Sprašujemo se kako doseči čimvečjo učinkovitost pri izterjavi nadomestila neplačanih preživnin, po drugi strani pa tudi, kako tistim, ki jih od sklada sploh ne prejemajo, pomagati.

Postavlja se tudi vprašanje, ali bi morali na skladu vsakega neprejemnika opozoriti na možnost kazenske ovadbe ali celo sami naznaniti sum storitve kaznivega dejanja?

Po podatkih Jamstvenega in preživninskega sklada RS je takih zavezancev izjemno veliko, kar bi posledično pomenilo tudi veliko obremenitev organov odkrivanja pregona, pa tudi sojenja, če bi do tega prišlo.

Ker pa ima tožilstvo prav v primeru kaznivega dejanja neplačevanja preživnin po 162. členu ZKP možnost odloženega kazenskega pregona, v katerem storilcu neplačevanja določi rok, ki ne sme biti daljši od enega leta, da v njem poravna preživninske obveznosti, je vsekakor potrebno v primerih, ko se to ne zgodi, ravnati izjemno hitro, saj sicer storilci pridobivajo na času, obljubljajo, izkoriščajo odloženi pregon in kazenski postopek steče šele, ko je rok prekoračen.

Otroci niso krivi za starše, ki jih imajo, kakršnikoli so ti že, prav tako zanje ni kriva družba, vsekakor pa je na njej, da odreagira hitro in učinkovito, tudi zaradi upoštevanja načel Konvencije o otrokovih pravicah, ki določa, da je pri vseh dejavnostih, povezanih z otrokom, potrebno upoštevati njegovo korist. Ta pa je zagotovo v normalnem preživljanju in preživetju, kljub stiskam in krizam sodobnega časa.

Neplačevanje preživnine se torej ne bi smelo »splačati«, ker bi morala država hitro in pravočasno nanj reagirati. Neplačevanje bi moralo biti za tiste, ki imajo kakršnokoli možnost, da preživijo sebe in otroka, nenazadnje tudi sramotno. Tako pa vidimo mnoge starše, ki prepustijo otroka ali otroke drugemu partnerju, jo »popihajo« v novo zvezo ali živijo sami in vneto skrivajo svoje premoženje, da bi se izognili vsem plačilom. Država bi tu lahko reagirala tudi s »plombo« na nepremičnini, ki je še v njihovi lasti, in izpodbijala vse prodaje oziroma darila v času, ki je sporen in kaže na edini namen: izmikanje plačevanju preživnine. Gre sicer za strožje kaznivo dejanje, ki je kot tako sankcionirano, pa tudi težje dokazljivo, a včasih kar kliče po pregonu. Morda pa bo zakon, ki preprečuje delo na črno, z mnogo več inšpektorjih na terenu le odkril oziroma vsaj odkrival in prestrašil tiste, ki v svojih praktičnih poklicih s takim delom zaslužijo veliko, ne plačujejo pa ne državi in, kar je še bolj sramotno, lastnim otrokom.

Čas je, da v teh težkih časih, ko se vsak lahko izgovarja na to, da težko preživi samega sebe, razmišljamo, da je treba nekaj narediti. Takoj!

Mnogi starši na tej dolgi poti obupajo in prenehajo z izvršbami ali prijavami zoper neplačnike, prav tako pa tudi ob polnoletnosti, svoj veliki boj z enim od staršev, izgubljajo tudi otroci.

Nihče nima druge pravice, kot da vedno opravlja svojo dolžnost.
August Comte

Velika stvar je misliti v nesreči na dolžnost.
Demokrit


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.