c S
III./11 Strah ima lahko velike oči, hrbtenica pa je rada upognjena
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
12.08.2008 Se vam zdi, da so nekateri zelo plašni, da se bojijo lastne sence, da nikoli ne vedo ali delajo prav, razmišljajo kaj si bodo mislili drugi, predvsem pa ali ne bodo razočarali svojih nadrejenih? Njihova hrbtenica je ponavadi upognjena. Stanje se včasih izboljša, a kaj, ko nujno sledi poslabšanje. A, upognjeni so mnogim v korist, zlasti tistim, ki ob njih hodijo mirno in vzravnano, celo korakajo.

Živel je zajec, ki se je kar naprej pritoževal nad svojo usodo.
»Nihče na svetu ni bolj nesrečen kot jaz. Kdo vse me lovi: človek, pes, volk, lisica, pa jastreb, celo neumna vrana mi odnaša mladiče. Ne vem, kako naj se branim; ne morem plezati po drevju kot veverica, ne morem si skopati luknje v zemljo kakor miš, zobe imam sicer ostre, pa kaj, ko se nikogar ne upam ugrizniti. Ob najmanjšem šumu mi srce pade v tačke, da jo popiham, ne da bi se ozrl. Res je, da me ni tako lahko ujeti, pa tudi to je dobro, da imam tako kratek rep, da me je težko zagrabiti. A, vseeno mi ni rešitve. Je pa že boljša takojšnja smrt kot pa tako življenje,« je obupan stokal zajec.

Stekel je k reki, da bi se utopil. Ko je pritekel k bregu, je zaslišal, da je nekaj skočilo v vodo. Zajec je uganil, da je bila žabica in si je mislil: »Pa le kaže, da nisem največji strahopetec na svetu. Zdi se, da so tudi bitja, ki se mene bojijo. Pa še tako teči ne znajo, niti tako toplega kožuščka nimajo, pa kljub temu ne mislijo samo na smrt. Zakaj naj bi se potemtakem utopil? Ne! Zdaj vem, da nisem največji strahopetec na svetu, zato bom raje kar živel!« se je odločil in veselo stekel v najbližjo deteljo.

                                                                Iz knjige Najlepših basni z vsega sveta

NAUK

Najslabši smo le do tedaj, ko najdemo še slabše. Vzravnajmo se in se ne ponižujmo.

Ne boj se izzivov, je še mnogo slabših od tebe. Pokaži kaj znaš in zmoreš.

Otroštvo je izjemno pomembno obdobje v življenju slehernega človeka. V njem se razvijajo potenciali za življenje, za odnos do lastnega telesa in nasprotnega spola, za vzpostavitev normalnih odnosov do soljudi, za življenje in delo, skratka je kot popotnica za življenje.

Otroštvo pušča neizbrisen pečat. Nosimo ga s seboj kot doto, ki smo jo dobili doma, ki nas bo spremljala na dolgi ali kratki poti življenja, ko nas bodo doletele številne izkušnje. Pot nikoli ne bo le gladka, imela bo ovinke, ovire, vzpenjala se bo in spuščala, zaradi česar moramo biti dobro opremljeni. Z navodili, ki jih prejmemo od najbližjih, s katerimi skupaj jočemo, se smejimo, doživljamo prve bolečine in srečo, s tistimi, ki nam dajejo zgled. Z lastnim življenjem in odnosom do njega.

Otrok je navezan na mater, že zaradi rojstva in dogodkov, ki mu sledijo. Kliče pa tudi po očetu, po moškem, ki je lahko tudi stric, brat, vzgojitelj.

Včasih je veljalo, da otroka ne gre pretirano hvaliti, ker se bo prevzel, ker ne bo več tak kot bi moral biti. Vendar temu ni tako. Mnogi priznani psihologi trdijo in znanstveno dokazujejo, da je pohvala zlata vredna. Otrok vsaj ve, da mu je uspelo, da je sposoben, da mu nekdo, ki ga ima rad, zaupa.

Tudi, če bo padel, se bo znal pobrati, kajti imel bo moč, samospoštovanje in pozitivno samopodobo. Ta je najpomembnejša. Tako bo otrok lahko ločil med dobrim in zlom, med tem kar je naredil prav in onim kar je vredno kritike. Ko bo vstopal v svet odraslih, bo opremljen.

Ko pogledamo razvoj človeka in vidimo na začetku, tam v davnini, sključena bitja, ki se zravnavajo in na koncu hodijo ravno, vemo, da smo pri človeku. In vendar je mnogim ostal delček zgodovine. Hitro se upognejo, pokleknejo, pred vsakomur, ne najdejo moči, da bi spet vstali. Pravimo jim »hrbteničarji«. Žal jih je povsod veliko. Celo uspevajo. Ker se upogibajo, ker niso zravnani, ker so lažje vodljivi.

In vendar ne doživljajo priznanj soljudi, niso zanesljivi, nanje ne moreš stavit, ker lahko kajkmalu »padejo« in se dolgo, predolgo pobirajo.

Zato je potrebno otroka naučiti, da so vzponi in padci, da pa mora to storiti sam, zaradi sebe, ne zaradi drugih. Da mora imeti svoj jaz in svoj prav, da mu ni potrebno biti velik in strahopeten »zajec«.

Phil Bosmans je o tem napisal čudovite misli. Predajam vam jih z največjo željo in upanjem, da se bomo vsi zavedali, da bodo le ljudje s hrbtenico ustvarili nov svet.



Ljudje so lahko neverjetni.
Navdušeno se lotijo česa,
kake življenjske naloge,
se podajo v zakon, na pot
k velikemu cilju ...
Čutijo se močne,
dokler ne naletijo na ovire,
težke ure, udarce, neuspehe.
Marsikoga postane strah in odneha, če mora v noč.
»Ne morem več.« — » Pretežko je zame.« —
»Sit sem vsega.« — »Čemu naj to počnem?« —
»Krivi so drugi, družba,
razmere, strukture ...«
Ljudem nekaj manjka: hrbtenica!
Hrbtenica je stanovitnost, trdnost,
zaupanje vase,
v svoje zmogljivosti,
v svojo vrednost,
v soljudi.
Hrbtenica je obvladovanje svojih čustev
in svojih razpoloženj.
Hrbtenica je vztrajnost.

Nekateri ljudje so brez hrbtenice;
takšni so se rodili,
ker morda njihovi starši niso imeli hrbtenice.
Ničesar jim ne očitamo.
Nekateri ljudje so brez hrbtenice,
takšni so postali,
ker so v vsej njihovi vzgoji
nekatere vrednote morda bile tabu,
na primer »pogum« in »značaj«,
»moč volje« in »žrtev«.
Do njih moramo biti prizanesljivi.
Nekateri ljudje so brez hrbtenice,
ker se jim je morda pod težo življenja
hrbtenica zlomila
ali pa jo je zdrobila
trdota ljudi.
Zastopati jih moramo in jim biti v pomoč.
Hrbtenico potrebujemo,
da lahko hodimo pokonci kot ljudje,
da ne povešamo glave,
da prevzemamo odgovornosti
in da nosimo bremena in skrbi,
da v viharjih stojimo trdno
in ne postanemo mehki pred nasiljem,
da se nikoli ne plazimo pred denarjem.

Hrbtenico potrebujemo,
da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo,
da hodimo pokonci in naravnost
po lastni, svobodno izbrani poti.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.