c S
III/23 Nauk o basnih
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
04.11.2008 Prišli smo do konca. Tretjega sklopa kolumn. Po Abecedi življenja, Razmišljanjih in sedaj basnih z našimi »Obrazi«.
Se vam zdi, da ste v njih prepoznali sebe ali koga drugega? Smo se česa naučili? Je res, da nas zgodbe opominjajo in celo spreminjajo?

Podobe so v naravi raznolike,
enako so različni si ljudje;
živad ima napake in odlike,
človeški rod po nje stopinjah gre.

Ko v knjigi bereš to in ono basen,
na koga meri, bralec, ne sprašuj;
le z basnopiscem tiho pomodruj
in nauk postane tudi tebi jasen.

Če v basni sebe boš morda spoznal,
tedaj zapisana je, kot je prav.
Premnog z očitki se po bližnjih pase,
pri tem prerad pozabi nase.

                                                Iz knjige Najlepše basni

V vseh dvaindvajsetih kolumnah sem razmišljala ob številnih živalskih zgodbah tudi o našem, torej človeškem svetu. Kako smo si pravzaprav podobni, kako reagiramo v določeni situaciji, kam nas vodijo misli in kje so naša dejanja.

Oni dan sem bila v Ljubljanskem živalskem vrtu. Se sprehajala mimo kletk in opazovala ljudi pred njimi, pa tudi živali za ograjo. Ponosna žirafa, ne le ena, tudi tiste nove, ki smo jih uvozili, so dvigovale vrat, visoko, visoko v zrak, se razgledovale naokoli in s svojo pojavo vzbujale spoštovanje, veselje, občutek večvrednosti. Puma je divje zavijala kot bi imela hud zobobol, ptiči vseh vrst so kazali svoje perje, se šopirili, čivkali, peli, vreščali. Slon s svojo velikansko podobo, je v silni počasnosti spominjal na tisto zgodbo »o slonu v trgovini s porcelanom«. Poteptal vse okoli sebe in z rilcem silil med ljudi.

Opic skoraj ni bilo in vendar tiste male, ki jih je bilo v kletki moč opaziti, so bile nenavadno podobne ljudem. V gibih, pogledih, obnašanju. Ne vsem, a nekaterim. Medvedi, daleč od tistih prijaznih bitij, ki jih otrokom damo v posteljico, da lažje zaspijo ali onih, ki v svoji starinski opravi in podobi sedijo na naših foteljih ali omarah z oguljenimi igračami. Temno rjavi, samotarski.

Pav se je šopiril, razgrinjal peresa, se postavljal na ogled. Divja mačka je spominjala na domačo, a bognedaj, da bi se ji približal, takrat bi pokazala svojo pravo naravo. Njeno predenje je bilo sicer nedolžno, a nihče se ji ni upal blizu. Zaradi napisa na tabli. Divji prašiči so rili in rili. Težko bi jim rekli; prijazni pujski. Da ne govorimo o tigru, ki je lep na daleč in blizu. Ko se je premaknil, se je vse odmaknilo od ograje.

Ko sem tako zrla v živalske podobe, sem se spomnila številnih pripovedi, ki v obliki basni spominjajo na zgodbe o ljudeh. Na lisico, ki je zvita in zna prelisičiti marsikoga, na leva, ki je strah in trepet, ne le med živalmi. Na strahopetnega zajca, ki meni, da mu je najhuje.

Vsi se pogosto obnašamo kot živali. Pogosto celo mnogo slabše. Prenekatera žival ima neizmerno rada svojega mladiča, o ljudeh bi lahko rekli tudi kakšno gorko. Kaj vse počnejo s svojimi otroki, jih zanemarjajo, pretepajo, … Kje vse bi se morali učiti dobrote, prijaznosti in starševske ljubezni. Tudi pri živalih. Včasih je celo bolje v obliki basni in zgodbe, ljudem povedati resnico. Morda tisto o slinarju, ki leze vsepovsod in pušča slino, tako kot nekateri ljudje. In o onih, ki nimajo prave hrbtenice, da bi se vzravnali in hodili brez »opore«, da bi stali pokončno, govorili to kar mislijo in delali prav tako. Da se jim ne bi hrbtenica vseskozi upogibala, zdaj celo v eno smer in potem v drugo.

Ko tako za konec tega sklopa kolumen razmišljam o vsem zapisanem v njem, sem vesela, če je kakšna zgodba dosegla koga izmed bralcev, da se je zamislil, morda spremenil. Celo to. Zdaj je še čas in nikoli ne gre zamuditi, vsaj ne zadnjega vlaka. Ta bo nekoč odpeljal, za vse nas. Sedaj pa vlaki vozijo. Ko se življenje odvija in mi statiramo ali igramo boljše ali slabše vloge, se je potrebno zavedati, da vse mine kot blisk, kot strela, posrka energijo, udari, zaneti požar, povzroči škodo, ali pa gre mimo nas brez nje.

Še je čas, da naredimo korekcije svojega obnašanja, pustimo boljši pečat, da se nas bodo zanamci radi spominjali in nam ne bodo najlepših misli povedali šele ob grobu.

Takrat jih najdemo. Četudi jih potegnemo iz žilnih pet. Za vse. Tako za tiste, ki so v življenju naredili ogromno kot one, ki niso pustili niti sledi.

Ni se vredno truditi, da bi nam govorili šele ob odprtem grobu, ob žari ali na spominski slovesnosti.

Kar se le da, si povejmo že sedaj, ko je še čas. Iz oči v oči.

Prav tako ni potrebno tako dolgo čakati z darili za zanamce. Naučimo jih ljubiti žive, pomagajmo otrokom sedaj, ko rabijo našo pomoč, tudi materialno, če jo le lahko damo, da si ne bodo morda želeli celo našega preranega groba, se kmalu po slovesu na smrt skregali zaradi vsega kar bo ostalo skrito ali vidno, ker bodo iskali, dobili in delili.

Kolumne tega sklopa so imele namen prikazati lepe in temne plati življenja, dobre in slabe osebne značilnosti, dogodke, ki nas delajo podobne mnogim živalim.

Čuvajmo življenje, imejmo se preprosto radi.

Človek ne more prav živeti na Zemlji,
če nima v glavi in srcu
vsaj delček neba.
Nenavadno, nedoumljivo človeško življenje.
So dnevi, ko sije sonce in ne veš, zakaj.
Zadovoljen si. Vidiš dobre, lepe strani življenja.
Delo ti gre od rok.
Vsi so do tebe prijazni. Ne veš, zakaj.
Mogoče si našel dobrega človeka
In se počutiš razumljen in varen.
Misliš si: Tako naj ostane, ta mir, to pravo veselje.

Nenadoma pa je vse drugače.
Ko da bi presvetlo sonce pritegnilo nase oblake –
tako nerazložljivo pade nate žalost.
Vse se ti zazdi črno.
Misliš, da te drugi več ne marajo.
Brezsmiselno iščeš vzroke za sitnarjenje in
tarnanje, za zavidanje in obtoževanje.
Misliš si: To bo trajalo večno.
In ne veš zakaj. Mogoče si preutrujen,
pa tega ne veš.

Zakaj mora biti tako?
Ker je človek narave, s pomladnimi in jesenskimi dnevi,
S toploto poletja in zimskim hladom.
Ker človek sledi ritmu morja: plimi in oseki.
Ker je naše bivanje nenehno menjavanje življenja in smrti.
Če to dojameš, lahko greš dalje, poln poguma, poln zaupanja,
kajti tedaj veš: vsaki noči sledi jutro.
Če se s tem sprijazniš in to sprejmeš,
boš ob teh vzponih in padcih našel vedno večjo globino,
vedno večje veselje do življenja.

                                                Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.