c S
V./61. Še en obračun
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
26.12.2012 Konec leta. Dan samostojnosti in enotnosti. Bliža se silvestrovo in tista tako usodna polnočna prelomnica. Hitimo, marsikaj bi še radi naredili, kupili, koga obdarili, kaj sklenili. Delamo obračune in načrte. To je tudi čas, ko pregledamo rezultate opravljenega dela in pripravimo nov rokovnik. Vsi, ki so napovedovali konec sveta, so se k sreči zmotili in še dobro, da jim nismo niti malo verjeli.

Kakšno je bilo leto, ki se izteka in zakaj toliko zapisov na transparentih demonstrantov, da je pravna država umrla? Kam drvimo? Kaj nas čaka, ali lahko ta vlak sploh še ustavimo?


Večkrat se pritožujemo
nad slabimi časi.
Toda časi so slabi le,
če so slabi ljudje.
Dobri časi ne padejo z neba.
Dobre čase si lahko naredimo sami,
vendar ne z denarjem in tehniko,
marveč s srcem in dobroto.
Le dobri ljudje delajo dobre čase:
če vlada dobrohotnost;
če molči nasilje;
če se blaginja deli;
če se ljudje imajo radi;
če se najde prostor tudi za kakšno rožo
in čas za prijazno besedo.

Čas je denar, pravijo,
denar pa živčni center življenja,
gnoj, na katerem vse raste.
Toda to je laž.
Morda največja laž
20. stoletja.
Ni čudno, da se je toliko ljudi
znašlo v gnoju,
na koncu z živci.

Ne najdejo veselja.
Iščejo pa denar,
da bi si kupili srečo.
Vedno več denarja hočejo
in nikoli ne vedo,
kdaj ga imajo zadosti.
Uničujejo se
v neizprosnem kolesju
stroja »čas je denar«.
Izključi ta stroj,
ustavi uro,
napolni čas z ljubeznijo.
Živi!

Urini kazalci
bežijo,
kadar se smejemo,
lezejo,
kadar čakamo.

                   Phil Bosmans

Premišljujem o letu, ki je, če hočemo to priznati ali ne, minilo. Začenja se novo s trinajstico. Pogled nazaj me ne more prepričati, da je bilo to leto za večino ljudi dobro. Dan za dnem berem o bedi in revščini ljudi, ki jih je uničilo že nasilje vseh vrst, nato še brezposelnost, bolezen. Nesreča za nesrečo.

Piše obupana mati, da je njena mlada hči, komaj dvajsetletnica, zbolela za rakom. Tudi sama je onkološka bolnica. Storilec spolne zlorabe je odšel v zapor, nato se je nekje »izgubil«.

Vso svojo žalost zlije tudi mati petih otrok, ki jih ima s tremi partnerji. Nobeden izmed njih ji ni prinesel sreče. Prvi je bil alkoholik, drugi kockar, tretji goljuf. Od nikogar ne prejema preživnine. Država ji pomaga kolikor le lahko. Zadnjemu otroku ni več želela urediti očetovstva.

V pismu joče mlado dekle, ki je bilo štirinajst dni na cesti. Stanodajalec ji ni želel podaljšati najema, saj ni imela prebite pare, da bi ga plačala. Obljubljala je dan za dnem. Ni ji verjel, zato jo je napodil. Pristala je v prijateljičinem avtu. Nato smo ji pomagali, saj smo prejeli donacijo gospe, ki želi nekoga spraviti do kruha. Izjemna darovalka. Dekle jo obišče tik pred božičem in solze pretakata obe. Pri nas – na Belem obroču Slovenije. Pripoveduje o spolni zlorabi očima, pa o tem, da je odšel v zapor, sama ob slabi materi v rejo, kjer se je ponovilo. Spolna zloraba rejnika, nato odhod v drugo rejniško družino, kjer se je na veliko pilo in je tudi sama pristala na urgenci. Zaradi alkohola. Nato so sledili različni »domovi«, krizni centri, nastanitve tu in tam, rezanje žil, hude duševne stiske in nazadnje še en napad očima, ki se je končal s poškodbo. Sedaj je sklenila, da gre naprej po drugi poti. Polnoletna, odgovorna, šola se in hvaležna je za vsako pomoč.

V telefon joče dekle, ki ji ne verjamejo, da je bila posiljena, saj iz strahu pred storilcem dejanja ni prijavila kar nekaj dni. Sedaj ji on grozi celo s krivo ovadbo. Čeprav je vse res, da torej ni bila za spolni odnos, a jo je jemal kot telo brez duše in moči upiranja.

Po pomoč prihajajo ženske, ki so ali so bile v varnih hišah širom Slovenije. Te jim vsekakor nudijo zavetje in čas za razmislek, da se ne bi več vrnile v nasilje. A, potrebno je imeti službo in dom. Kje ga bodo dobile? Nazaj se ne bi rade vrnile, čeravno so dom ustvarjale leta, desetletje in celo več. Jemale kredite, gradile, rojevale otroke in jih vzgajale. Sedaj so skupaj z njimi, če le nimajo več kot 18 let, na varnem. A, tudi to se bo končalo. Bivalna enota, neprofitno stanovanje, nazaj k staršem, ... sicer cesta?

Ihti tudi ženska, ki jo je delodajalec postavil pred vrata. Ni se mu želela predati, čeprav bi bilo, kot pravi, zanjo to bolje. A, ni zmogla. Bilo je nevzdržno. Sedaj ne ve ne kod ne kam.

Kličejo tujke, na meji trgovine z ljudmi ali že v njej. Prišle so zaradi boljšega zaslužka, a ga ni in ga očitno ne bo.

Mlado dekle, ki odide od doma, sanja o princu na belem konju, a pride on. Govori prelepo, kot bi rožice sadil, ji piha na dušo in jo vabi k sebi domov. V Afriko. Zgodba bi se skoraj končala nadvse tragično. Mladenke ne bi več videli.

Mati mlade deklice pripoveduje žalostno zgodbo o posilstvu s »plesno« drogo v tujini. Na maturantskem izletu. Zgodilo se je, ne da bi hči vedela kdo je on, kje živi in kaj ji bo storil. Zbudila se je med rjuhami tuje sobe, s popolnim tujcem v njej. Postopek je tekel tam daleč, bil je v priporu, a ni želela pričati. Zato so ga po letu dni izpustili. Nikoli več ne bi šla tja. Tudi za ceno njegove obsodbe ne. Njegova družina ji je dala odškodnino. A, izgubila je prvi letnik fakultete. Ni je zmogla. Sedaj začenja znova.

Prihajajo moški, ki bi radi videvali svoje otroke, a jih po razvezah čedalje manj. Nekateri so prijavljeni za nasilje, drugi za spolne napade na lastne otroke, tretji so neprimerni, da bi jih videvali. Pa je vse to res? Oporekajo, trdijo, da se to ni zgodilo, da gre za lažne prijave. Nekaterim uspe to dokazati, drugim ne. Imamo stike pod nadzorom. Tam se očetje videvajo z otroki, ki jih sicer ne smejo imeti ob sebi. Pripeljejo jih matere. Nekatere prijazne, vidiš, da otrokom želijo dobro, druge take, da takoj opaziš, da je otrok pod njihovim močnim vplivom. Ko mati odide, se deklica igra, skače, pogovarja z očetom in je povsem sproščena. Ko pride mati, se stisne v kot, joče, ihti, trdi, da ne bo več prišla. Da ga noče več videti. Ko vprašaš zakaj, nima prave razlage. Ubogi otroci. Kaj bi dali, da bi poznali resnico! Tisto pravo in edino, ki je ne morejo odkriti še tako dobra sodišča in odlični izvedenci. Ti otroke vidijo na hitro, starši pred njimi igrajo, kot bi nastopali v filmu ali na odru. Ihtijo, jočejo, prikazujejo drugega kot pošast, se delajo nemočne, razočarane in uboge. Za nekatere je to resnica, za druge laž. Kdaj jo ugotoviti in kako? Tečejo leta, otroci odidejo zdoma, v zavod, zapor, so na mamilih, igli, zasvojenci vseh vrst. Na žalost pridejo novi otroci, ki so njihova slika.

V letu 2012 smo na Beli obroč Slovenije prejeli preko 7.000 pisem. Na vse, vsaj upam, sem odgovorila. Isti dan, v enem tednu ali vsaj v štirinajstih dneh. Lahko se zgodi, da se je katero izgubilo, založilo. Povsem nenamenoma.

V vseh devetih letih delovanja smo imeli le v letu 2012 zaposleno eno osebo – svetovalko psihosocialne pomoči. Letos smo jo morali zaradi pomanjkanja sredstev odpustiti. In nihče, prav nihče ta hip ni zaposlen. Delo s prostovoljci je lahko čudovito, enkratno, polni so elana, zagnanosti, prijaznosti. A, zgodi se, da jih rabiš dopoldne, pa so v šoli, na delu, na izpitih, bolni, pri svojih otrokih, ... Za resno delo rabiš ljudi, ki imajo najmanj osemurni delavnik. Prostovoljstvo je dodatek. Sol in sladkor. Med in čokolada. A, samo od njega ne moreš živeti in preživeti. Rabili bi tudi odvetnike, ne le tiste, ki jih lahko tu in tam plačamo in kakšnega dobrega volonterja, pač pa nekaj takih, ki bi delali za že razočarane, za tiste, ki obupujejo, ki nimajo denarja, da bi si jih najeli in plačali, ki se počutijo drugorazredne, ker si ga ne morejo vzeti in imeti.

Prvič doslej smo intenzivno delili hrano, higienske pripomočke, šolske potrebščine, celo oblačila. Veliko, izjemno veliko dela. Štipendiramo preko dvajset žrtev nasilja, že nekaj let. S pomočjo Mercatorja. Za prijazne sobe širom Slovenije, v katerih so lahko zaslišani otroci o zelo neprijetnih temah svojega otroštva, smo od Si.mobilovih sredstev namenili vsaj 120.000 EUR-ov. Zaživele so, a še ne tako kot bi bilo treba. Lahko bi mnogo bolje.

Kaj torej reči o ljudeh, ki so na robu, na dnu, v mlakužah odnosov, žrtve kriminala drugih, celo najbližjih? Da jim je težko pomagati, jim stati ob strani, jim nuditi to kar najbolj rabijo; moralno oporo, psihosocialno pomoč, psihiatrično pomoč, pravno pomoč in nenazadnje finančno. Denar, hrano, prostor pod soncem.

Živimo od dobrodelnosti, ki pa jo je žal v teh težkih časih mnogo manj. Letos daleč najmanj. A, še vedno smo nevladniki tisti, ki blažimo krizo mnogih, ki ponujamo roko državi in njenim vladnim službam, ki imamo oziroma si vzamemo čas za pogovore, prijazne besede, uro skoraj brez kazalcev in pokažemo veliko, veliko srce.

Sedaj, ko protesti privabljajo na ulice tisoče ljudi, ki bi želeli boljši jutri zase in za svoje otroke, pa tudi za celotno družbo, je treba obuditi stare vrednote in med njimi odgovornost zase in za druge, delavnost in poštenost. Smo na prelomnici, ko lahko vstanemo ali pademo. Tudi in celo zaradi lastnih napak. Bije nam torej dvanajsta, ne smemo več samo govoriti, pač pa nekaj narediti. Za dobrobit drugih, ki to pomoč rabijo.

Ko se bomo vsi začeli obnašati odgovorno, bomo na pravi poti. Goethe je zapisal: Če jemlješ človeka takega kakršen je, bo postal le še slabši, če pa gledaš v njem človeka kakršen bi lahko bil, bo postal to, kar bi moral biti.

Prav vsak lahko nekaj spremeni. Samo tisti, ki se odloči, da se poda na pot s svojo ladjo, je lahko priča zadnji zgodbi, ki dokazuje, kakšna je moč posameznika. Govori o tem, da se je star možakar sprehajal po plaži in zagledal deklico, ki je nekaj iskala po pesku. Ko se ji je približal, je videl, da nabira morske zvezde in jih meče nazaj v morje. Vprašal jo je:«Zakaj zapravljaš čas?« A, deklica je odgovorila:«Če zvezda ostane na obali, bo poginila na soncu.« Možakar je pokazal na tisoče morskih zvezd, saj je bila obala dolga par kilometrov. Zato ni mogel verjeti, da ima njeno ravnanje kak smisel. A deklica je pobrala novo zvezdo, jo vrgla v morje in zaklicala:«Zanjo ima moje dejanje smisel.«

In zato se splača truditi za vsakogar. Danes pomagamo enemu, čez teden jih bo že deset, ob letu pa na tisoče dobrih del. Zamislili se bomo nad svojim početjem, se spominjali usodnega premika, ko bomo za kazalcem v leto 2014 rekli:«Splačalo se je.«

Sledili smo klicu deklice, ki je reševale morske zvezde ...

Pa srečno proti še enemu križišču cest, velikih pričakovanj, upov in želja. Tam se lahko spet srečamo.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.