c S
IV./26. Ali je delo sploh še vrednota?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
05.05.2009 Med delom in delavnostjo je seveda razlika. Nekdo dela, ker mora delati, nekdo je delaven, ker preprosto tako čuti, ker mu delo prinaša veselje, brezdelje pa žalost. Ali je praznik dela enak tistemu izpred let? Kaj reči ljudem, ki so delo nič krivi izgubili?

Ob še enem prazniku dela, ki je za nami, smo se ponovno spraševali ali je delo vrhovna vrednota. Ali je v naši zahodni družbi ohranilo enako vrednost in ali je uspeh vedno povezan z delom?

A kaj, ko so nas že prvi štirje meseci leta 2009 pretresli prav zaradi odpuščanj številnih delavcev, ki so do nedavnega še imeli delo, pa ga danes nimajo več. Kako naj ti praznujejo, kaj naj rečejo svojim otrokom in družinam, ki jih preživljajo, koliko prošenj bodo še napisali in kam vse bodo odšli na razgovor, da bi ga le dobili?

Pred letom, ko so v spomin na pretekle dogodke ljudje ob 1.maju zahajali na različne vrhove in zbirališča mladih in starih, da bi tam ob kresu ali brez njega slavili, si nismo, vsaj navadni zemljani držav razvitega sveta, zamišljali kaj vse bo prinesel vstop v novo leto. Govorilo se je o več tisočih odpuščenih, a, ko je številka dosegla 50.000, se spremenila v možnih 80.000 ali celo 100.000 novih brezposelnih, smo tudi veliki optimisti, začutili nemir, nelagodje, celo strah. Manj denarja v pokojninski blagajni, veliko manj za zdravstvo, ki ga vsak dan potrebuje več, veliko nezaposlenih mladih, brez prihodnosti, stari in onemogli, brezdomci, vse to sproža številne razprave, ki kar kličejo po boljših rešitvah. Kaj narediti, kako in kdaj, če je sploh še čas?

Vsi poskusi, da bi se podaljšala delovna doba so propadli. Bi sploh prinesli rešitev, če bi starejši in že tudi onemogli, ostajali še dalj na svojih delovnih mestih, mladi pa na cestah? Kako zmanjšati zdravstvene usluge, ko smo leta in leta živeli v socialni državi, ki je skrbela za bolne in revne? Vse več ljudi na cesti lahko pomeni socialne nemire, več kriminalitete.

Zgrozim se kadar slišim besedo bankrot. Slišali smo za osebni bankrot, ki ga lahko po novem nekdo celo razglasi, pa bankrot zasebnega podjetja, paradnih konjev marsikaterega kraja, če ne kar občine ali širše skupnosti. A, onemiš, če slišiš za bankrot države. Islandija, ki še ni v združbi evropskih držav, si tja želi, a je nenadoma morala priznati, da je od najbogatejše postala ena revnejših.

Svetovni giganti, zlasti mnogi avtomobilski, nekateri na tej strani »luže«, drugi tam daleč v Ameriki so se omajali v veličini, mnogi bogataši propadli, delnice strmo padajo in indeksi svetovnih borz so pogubni. Tako rad slišiš, da bo krize konec leta 2010. Eno leto bomo že še zdržali, si rečeš, a kajkmalu izveš, da se pri nas skoraj še ni začelo.

Resnično na cesti ne vidiš veliko ljudi, ki bi bili strgani in tako revni, da bi prosili za košček kruha. Vidiš lepo oblečene, trgovine še imajo kupce. Res, da so nekatere tudi že polepljene s plakati in zaprte. Mnogi so se odselili, preselili, najhuje je za otroke. Če ti ne bi imeli brezplačne prehrane, če ne bi mogli v vrtec, šolo in jim starši ne bi zmogli pomagati, da bi dostojno živeli, kaj potem?

Še vedno je vsepovsod ogromno »pločevine«, niti ne tako stare. Avtoceste so sicer zaradi gradenj polne zastojev. To bi nas celo moralo veseliti. Ker se vseeno še dogaja »selitev narodov« med prazniki in vikendi. V lepši svet, tam ob morju, v gore, turistična središča in še kam. Meja ni več in tako mediji ne morejo poročati o tem koliko ljudi je odšlo v Avstrijo ali Italijo, da bi se tam šli turizem in nakupe. Nimam občutka, da bi bila letališča nabito polna turistov.

Skoraj vsak dan slišiš še za kakšno katastrofo. Preživeli smo ptičjo gripo, pa je prišla prašičja, mešanica človeške, ptičje in prašičje. Ponavadi so bile gripe stvar jesenskega ali zimskega časa. Bodo sedaj tudi poletne? Kdo seje vse te viruse, kdo jih prepoznava in kdo se lahko uspešno bori proti njim? Čeprav se ti zdi, da je Mehika daleč, da je Amerika tam kamor morda ne boš odletel ta teden, a je polna ljudi z vsega sveta, ki bodo že danes ali jutri odleteli proti jugu, severu, vzhodu ali zahodu. Stopili na nova tla in širili morda prav to smrtonosno bolezen.

Razmišljam, daleč ne edina, zakaj se vedno pojavi huda bolezen ob hudi krizi; ptičja gripa ob azijski finančni krizi, sars ob protiteroristični vojni in prašičja gripa ali kakorkoli ji že rečemo, ob poku svetovnega kreditnega balona, napovedanih volitvah in nemirih širom sveta. V teh dneh je bilo slišati marsikaj in marsikje, a le enkrat samkrat sem v poznih nočnih urah, ne vem niti kje, ujela, da je v Mehiki umrl kustos in to ravno dan potem, ko je predsednika Obamo vodil po enem izmed muzejev. Ali se lahko z nami poigravajo tudi laboratoriji, farmacevti in politiki? Žal pa vedno umirajo najrevnejši, nič krivi, tisti, za katere trdimo, da bi jim bogati morali pomagati. Kakšna ironija! Kaj je lahko hujšega od tega, da si brez zaposlitve, reven in še bolan? Boj za mnoge pravice se takrat hudo zmanjša. Ostaja le boj za življenje – eno in edino.

Tu in tam slišiš v gostilni, parku, kavarni, stare modrece, ki govorijo, da se bliža konec sveta. Da smo dosegli preveč, da smo želeli še več in bomo to plačali. Da so kuge bile, jemale ljudi in jih nikoli ne bo konec.

Še vedno si optimist in si rečeš: kaj vse so govorili že pred dvajsetimi leti. Da bo konec sveta, da je treba s čolni na Šmarno goro, da …. Pa se k sreči ni zgodilo nič. Spominjam se, da se tedaj dva dni nisem učila, ker se mi je zdelo vse brez veze, potem pa se vedno ob takih trenutkih spomnila prav na to. Zato tudi sedaj menim, da je prav upanje tisto, ki umre zadnje. Da vsakemu padcu sledi vzpon. Da bomo praznik dela še lahko praznovali zaposleni, da ne bodo to shodi nezaposlenih, žalostnih, obupanih hranilcev družin, ki jih bodo preživljali sociala, Rdeči križ in Karitas. Pa še kdo.

Še vedno je najlepše delati to, kar te veseli. A, kaj ko je treba delati tudi za preživetje. Tudi, če je težko in ti na »kožo pisano«.

Čas je, da sprejmemo ukrepe, ki bodo reševali gospodarstvo in ljudi vseh starosti, poklicev, znanja. Včasih so mnogi odhajali s trebuhom za kruhom, v daljni svet, ki je obljubljal boljše življenje. Danes tudi tam ni nič boljše. Celo lahko slabše. Je sploh še kje Indija Koromandija? Bila je pri nas, imeli smo vse, ne sicer vsi in ne enakomerno. Morda se tega celo nismo dodobra zavedali. Hlepeli smo še po nečem. Tako kot se vse viša, daljša, tako kot so daljši skoki v višino, dolžino, krajši časi v tekih, plavanju, smučanju, in še kje, celo daljši in težji dojenčki, se ploh nismo zavedali, da so nekje vseeno meje, da ne moreš vsako leto zaslužiti več, več kupovati, več potovati.

Zanima me o čemu vse ste razmišljali vi ob letošnjem 1.maju? Zame so bili to dnevi, ki sem jih dobesedno posvetila delu, ki mi je v veselje. Pisanju, ustvarjanju. A, tu in tam me je globoko prešinilo. Še vedno se veselim petkov, a veseliti se moramo, zlasti mi zaposleni, tudi prav vseh ponedeljkov. Vedno bolj, saj imamo delo in njegov praznik je lahko vsak dan.

Sklenila sem, da bodo odslej nedelje, ki so mi včasih prinašale rahel nemir, ker je bilo tistega lepega vikenda konec, srečnejše.

Ponovno sem se spomnila na tisto prelepo misel o današnjem dnevu, ki je kot cvetlica, nova in lepa. Včeraj je lahko pozabljen in jutri neznanka. Izkoristimo torej vsak trenutek, da polepšamo življenje tudi drugim, da smo dobri in prijazni, da nas ne najeda nevoščljivost, da nas ne popade hudobija in ne naredimo drugemu ničesar hudega. Le tako bomo morda preživeli tudi krizo, kot smo že marsikaj v življenju.

Najbolj delavni del človeškega telesa
so žal komolci.

                                  Ronald Sirc


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.