c S
V./19. Vlaki pa kar vozijo …
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
04.05.2011 Dan za dnem poslušamo o vlakih, ki vozijo v različne smeri, z odličnimi strojevodji, po voznem redu ali brez, pa tudi o dobrem in zlu v ljudeh, tu in tam daleč, napredku in padcih, svetlobi in temi, lepi in mračni prihodnosti, ki bo nastopila ali celo ne … Ob vsem tem pa se sprašujemo: kje bomo čez deset let. Ali bomo imeli sobo z razgledom?

Tu je poučna zgodba neznanega avtorja z naslovom OKNO:

»Nekoč sta bila dva moža, oba hudo bolna, skupaj v majhni sobi velike bolnišnice. Bila je res majhna, imela je eno samo okno, ki je gledalo v svet. Eden od možakarjev je lahko eno uro na dan sedel ob postelji, ki jo je imel ob oknu, drugi pa je moral ves čas ležati.

Vsako popoldne, ko se je mož pri oknu usedel k postelji, je drugemu krajšal čas z opisovanjem tega kar vidi. Okno je gledalo na park z jezercem. V njem so bili labodi in race, otroci so jim metali kruh in spuščali jadrnice. Mladi zaljubljenci so se z roko v roki sprehajali pod drevesi, v parku je bilo ogromno cvetja, ljudje so se tudi žogali in čisto ob robu se je odstiral prelep pogled na mesto.

Moški, ki je moral ves čas ležati, je poslušal kar mu je opisoval drugi in pri tem sleherno minuto užival. Slišal je celo kako bi lahko nek otrok padel v vodo, pa ga je zadnji trenutek rešil mimoidoči. Sosed mu je opisoval prelepa dekleta v poletnih oblačilih. Zdelo se mu je, da vse kar sliši, tudi vidi.

Nekega popoldneva pa ga je prešinilo: zakaj naj bi samo moški poleg njega užival v vsem kar se dogaja? Zakaj ne bi tudi sam dobil priložnosti?

Sram ga je bilo, da je na to pomislil, a kajkmalu se je zgodilo. Neke noči se je začel njegov sosed dušiti, kašljal je, se davil, dvigoval roke, da bi dosegel stikalo s katerim bi poklical sestro. Toda, sosed ga je le negibno opazoval. Čez čas je njegovo dihanje celo potihnilo. Zjutraj ga je sestra našla mrtvega. Tiho so odpeljali njegovo truplo.

Takoj, ko se je to že zdelo spodobno, je možakar, ki je ostal sam v sobi, prosil ali ga lahko preselijo v posteljo ob oknu. To so tudi storili. Podložili so mu blazine in poskrbeli, da mu je bilo udobno. Takoj, ko so sestre odšle, se je oprl na komolec, boleče in počasi ter pogledal skozi okno.

Gledalo je le na goli zid.«

Zgodba o oknu bi se lahko zgodila marsikje in marsikomu, tudi zdravim; doma, v službi, celo in predvsem v politiki vsakdana. Dogajala se je tako našim prednikom in se žal tudi nam.

Mnogi razmišljajo kako bi se »preko trupel« prebili do boljše pozicije in cena običajno niti ni nizka.

V letu, ko praznujemo dvajsetletnico osamosvojitve in z njo tudi obstoja nove slovenske države, so živi spomini na enotnost naroda, ne moremo pa niti mimo davne preteklosti, ki nam je namenjala podložništvo in ubogljivost.

Ali smo sploh narod, ki bi znal in zmogel biti samostojen, ne da bi rušil in spodkopaval lastne temelje? Ne vemo več kaj je resnica in kaj laž, kakšna je bila sploh naša preteklost in ali bomo kdaj počistili z njo. Ali sedanja politika slika stvari boljše ali slabše kot so v resnici? Bo treba vse doživeti na lastni koži, da bomo videli ali lahko skozi »okno« prihodnosti vidimo zid ali cvetočo pomlad?

Včasih me je preprosto strah. To je edina prava beseda, ki mi pade na pamet, ko berem in poslušam številne novice, komentarje, odzive, zapise na forumih številnih spletnih straneh. Tudi strankarskih.

Kdo ne bi rad živel bolje ali vsaj enako dobro kot smo bili navajeni in kdo ne bi raje sedel na udobnem in hitrem vlaku kot pešačil?

Počutim se kot v gozdu, ki so ga ljudje brezglavo izsekali, da bi prišli do drv in lesa za lastno porabo, uživali pa tudi plodove posekanih dreves, pri tem pa povsem pozabili na vse ki tam živijo ali bodo tja še prišli. Od gozda tako ne bo ostalo veliko, le štori na čistini. Vprašamo se lahko kdo bo sploh dočakal novo pogozditev, predvsem pa koliko let bodo morala rasti mlada drevesa.

Je res, da sekamo veje na katerih sedimo?

Zelo rada bi verjela le tistim, ki »sedijo ob oknu« in pravijo, da je pogled še vedno lep in ne onim, ki opisujejo bližajočo se katastrofo. Bojim se referendumskega dne v juniju. Kako se bodo odločili ljudje, koliko jih bo sploh prišlo, ali še komu verjamejo in kako se povzpeti na »hitri vlak«, če bomo delali dlje in podprli reforme. Predvsem zato, ker je vsak dan več brezposelnih, žal pa so se uresničile tudi hude napovedi o 110.000 ljudeh brez službe.

Za nami je 1. maj in še sreča, da so ga ljudje lahko praznovali s kresovi in budnicami, ko pa jih toliko ni dočakalo delovnega 3. maja. Morda pa prav zato; ker je v njih še vedno prisotno upanje, ki umre zadnje.

Po desetih dneh, ki so nam jih namenili prazniki, če si jih še sam malo podaljšal, sem kar vesela prišla v službo. Da jo le imam, sem si rekla.

Sprašujem pa se, kaj bi nas lahko rešilo. Kakšni bi morali biti?

Manjka nam zgledov, avtoritete, predvsem pa tiste prave in edine etike.

Ob tem sem se spomnila na zgodbo, ki je že sama po sebi dovolj poučna, da ob njej skoraj ni potrebna razlaga.

»Deček je imel enajst let in z očetom sta tako rada lovila ribe, če sta le našla pravi trenutek za to. Na dan pred začetkom nove sezone sta prav tako šla lovit. Sine je nenadoma začutil,  da je vaba prijela. Dvignil je ribo, bila je velika, največja. Iz njega je sijal ponos, da mu je le uspelo. A, oče je pogledal na uro in rekel: "Dve uri še manjkata do začetka ribolovne sezone. Vrzi jo v reko." Sin se je razburil, prosil, jokal, a oče ni popustil, čeprav sta bila povsem sama.

Čez trideset let je sin postal uspešen poslovnež in vedno se je spominjal očeta.

Etika se namreč začne s preprostimi stvarmi o poštenosti ali nepoštenosti. Vedno bi tako ravnali, če bi nas v otroštvu tega naučili.

Tako pa si nadvse radi rečemo: zakaj bi bil jaz drugačen? Poglej, kakšni so ostali in kaj vse imajo. Ne splača se biti pošten.«

Zato tudi tako zelo radi odrivamo druge od »okna«, pa čeprav za ceno njihovih »življenj«, ker je oblast taka slast, ker nas moč navdihuje.

Vse prepogosto mnogi pozabljajo na narod, ki »nima razgleda« in ne ve kam gledajo okna.

Oto Pestner bi morda sedaj zapel:

»Že dvajset let stojim na postaji in

čakam na vlak, ki prihaja.« ...


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.