Nekoč se mi je priznani pravnik pritoževal, da niti med počitnicami ne more izklopiti prava. Čeprav daleč stran, nekje med borovci in pesmijo škržatov, je bila glava še vedno v pisarni. Med paragrafi, pravnimi mnenji, študentskimi prošnjami, neprebranimi diplomskimi in magistrskimi nalogami. Pa še javne pravne zadeve so bile vseprisotne in niso nikdar usahnile. Nauk je bil, da za pravo in pravnike ni nikdar pravih počitnic.
No, vse opisano se je dogajalo še v dodobra analognih časih. Že tedaj je bilo med počitnicami težko odklopiti. Danes, v obdobju digitalne algoritemske družbe, pa je to postalo domala nemogoče. S pametnimi telefoni nosimo svoje pisarne ves čas s seboj. Vse bolj neumne vsebine naših pametnih naprav pa nam jemljejo vse preveč časa, koncentracije in pozornosti stran od tistega, kar je v življenju zares pomembno.
Različnim ljudem so sicer v življenju pomembne različne stvari. Marsikdo je prav zadovoljen, da ga digitalna orodja vseskozi okupirajo. Tako ni v stanju dolgčasa, v katerem bi lahko razmišljal o vsem, kar v življenju ni šlo v skladu s pričakovanji. S tega vidika je naše digitalno suženjstvo neke vrste osvoboditev. Od samega sebe.
Po drugi strani pa, zlasti pri ljudeh, ki v življenju najbolj cenijo odnose, nenehna digitalna povezanost povzroča vse večje psihološko breme. Prav zato se številni že zatekajo k t. i. digitalni detoksikaciji. Torej k odklopu od vseh naprav in s tem od digitalnega okolja, ki prebiva v njih. S tega vidika so prave počitnice tiste, ko ljudje spet najdemo neko prvinskost, ko potujemo sami v sebe, k sebi in svojim. Da imamo preprosto mir.
V tem kontekstu potemtakem počitnice igrajo pomembno psihološko in družbeno funkcijo. V bistvu so nek ritual, ki preseka rutino, v katero smo zlasti po ekonomski logiki sicer ujeti v našem vsakdanjem življenju. Rituali pa, kot veste, služijo osmišljanju posameznikov in družbe kot celote.
Prav zato je počitnice treba dobro izkoristiti. Slovenci imamo po statističnih podatkih Evrostata eno najnižjih stopenj t. i. počitniške revščine v Evropi. Več kot 80 % gospodinjstev si lahko privošči vsaj enotedenske počitnice izven kraja svojega bivanja. S tem smo za skoraj 10 odstotnih točk nad evropskim povprečjem.
Če torej Slovenci nismo počitniško revni, je tudi prav, da se naše počitnice ne spremenijo v revščino. Revščino v smislu tega, da so slabo izkoriščene. Tako da nazaj ne pridemo s sveže napolnjenimi baterijami, idejami ter zagonom za novo polletje. Pravniki, sploh tisti akademski, ki nas akademska svoboda osvobaja do te mere, da nismo nikdar zares prosti, se moramo na tem področju potruditi še toliko bolj.
Prav zato vsi tisti, ki to kolumno berete sredi avgustovskih poletnih dni, nemara celo na počitnicah, očitno niste najbolj uspešni pri svojem digitalnem postu. Vsi ostali, ki ste že »nazaj«, pa lahko to lahkotnejše branje izkoristite za refleksijo, kako vam je letos počitniško šlo.
Z leti človek ugotovi, da lahko vse počaka. Pravo še posebej. Le čas, za tiste in tisto, kar nam je res pomembno, ne čaka nikdar in nikogar. Zato si ga je treba preprosto vzeti. Če kdaj, seveda med pravimi počitnicami. Tudi za pravnike.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
