c S
IV./23. Mladi znajo in zmorejo delati čudeže
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
13.04.2009 V zapisih najdemo ugotovitve, da so mladi nevzgojeni, nemogoči, nasilni, nemoralni, razdiralni, neobvladljivi, … Prepričani smo, da je govora o današnji mladini in presenečeni, ko ugotovimo, da gre za pisanje, ki je staro več stoletij.

Nas mora danes za mlade skrbeti ali kdaj pa kdaj pretiravamo?
Smo jim sploh vzor?


Zaželi si oči in srce otroka,
ki razigrano steče čez skrbno negovano trato,
ki zavrisne ob pogledu
na švigajočo ribico v vodi;
ki sprašuje, kdo je prižgal zvezde,
ki te nima rad zaradi tvoje debele denarnice,
ampak zato, ker se znaš igrati,
pripovedovati zgodbe in peti pesmi.
                                  Phil Bosmans


Tri desetletja se srečujem in delam z mladimi; tako s storilci kaznivih dejanj kot tudi z žrtvami.

Druži jih marsikaj, predvsem to, da so bili mnogi celo najprej žrtve in nato storilci. Tudi, če se to še ni zgodilo in so samo tihe in upogljive žrtve, ne vemo kaj bo prinesel čas. Zgovorna knjiga Alice Miller, Upor telesa, kar kliče po spremembah ljudi. Uči in opominja, da marsikatera bolezen v odraslosti izvira iz ran otroštva, da je telo sprejelo gorje, ki se je zažrlo vanj že tedaj, ko je bil otrok.

Ali ni mladina odsev, zrcalo, nas starejših?

Prisluhnila sem zapisu Phila Bosmansa, ki ga tako rada citiram, saj je v drobni knjižici z naslovom Rad te imam, zapisal tekst, ki glasi takole:

»Ni prostora za mir. Poti k miru ne vodijo preko cest nasilja.

Kdor podtakne bombo, podtakne smrt. Vsak dan je podtaknjenih na tisoče bomb: v mislih, čustvih, besedah, slikah, v slehernem ravnanju, ki ljudi ponižuje in izobči, prizadeva in pohablja. Vsakršno orožje, naj bo to nož ali atomska raketa, ima svoj izvor v tem, kako razmišljamo in kako živimo ljudje med seboj v manjši in veliki svetovni skupnosti. Človeštva ne ogroža v največji meri atomsko orožje, nameščeno na Vzhodu in Zahodu. Nevarnost, ki nam preti, se skriva v ljudeh samih, v ljudeh, ki verujejo v moč, denar in posest ter v pravico najmočnejšega.

Preden kje eksplodira bomba, se je vojna že zdavnaj vnela – v srcih ljudi. Glej, da bo v tvojem srcu vladal mir, sicer ti svetovni mir ne bo kaj dosti koristil. Glej, da bo mir vladal v tvoji hiši, sicer bodo ljudje v njej odraščali v nemiru. Ljudje, ki v sebi nosijo nemir, ogrožajo mir zunaj sebe.
«

Tudi zato, ker sem toliko videla in slišala o nasilju vseh vrst, o žrtvah, ki si ne znajo in zmorejo pomagati, sem napisala knjigi Naše deklice z vžigalicami in Naši dečki z ulice. Z njima je bilo opravljenih veliko, ogromno poti po Sloveniji. Mineva že tretje leto odkar sta ugledali luč sveta in so ju osvojili številni bralci in bralke širom Slovenije, pa se še vedno najde kdo, ki želi na to temo narediti nekaj več.

Med mnogimi, ki so se lotili boja proti nasilju, v zadnjem času posebej izstopa Gimnazija Franca Miklošiča v Ljutomeru, kjer so dijakinje in dijaki 2.c s profesorico Cilko Jakljevo pripravili skoraj »čudež«. Zapisali so takole: Včasih v šoli preberemo tudi kaj neobveznega, kaj, kar ni ravno tema maturitetnega eseja … Tokrat smo dobili v roke Deklice z vžigalicami in Naše dečke z ulice Vlaste Nussdorferjeve. Kdo pravi, da postajamo neobčutljivi, da se nas nič več ne dotakne? Pogledali smo v oči resničnosti – in se zgrozili. Iskrice v naših očeh so za hip ugasnile. Vprašali smo se, kako je mogoče. V udobnosti lastne majhnosti nas je pretresla usoda naših vrstnikov, dečkov in deklic, mož in žena, ki živijo tudi med nami. Zavedati smo se pričeli človeškega dostojanstva vsakega živega bitja. Postali smo zrelejši in začeli smo razmišljati … ne le o sebi, tudi o drugih. Želeli smo spoznati pogumno žensko, humanistko, ki nam je odprla oči.

Srečali smo se v petek 3. aprila v dvorani Glasbene šole Slavko Osterc Ljutomer, kjer je Gimnazija Franca Miklošiča z Javnim skladom Republike Slovenije za kulturne dejavnosti Območne izpostave Ljutomer pripravila prečudovit večer. Mladi so povedali, da so ob prebiranju knjig »prejeli klofuto, ki jih je postavila na trda tla«. Zamislili so se nad usodami in želeli, da bi ljudem pomagali. Kot enega izmed načinov so našli ozaveščanje javnosti.

Priprave so potekale dolgo in intenzivno. Nastop je bil prečudovit. V dvorani se je gnetlo njihovih staršev, pa tudi občank in občanov Ljutomera, ki so si prišli ogledat in poslušat kaj mladi menijo o nasilju. V album slik za prav ta dogodek so zapisali prelepe misli. Nekaj jih je tu: »Največje protislovje človeštva je njegova nečloveškost. Nasilje rodi le nasilje. Starši so za nas rešitev, če so nas pripravljeni sprejeti takšne kot smo. Če drugi tebi uničijo življenje, se potrudi, da ga ti ne boš drugim. Želim si, da bi imela dovolj vžigalic, da bi lahko pomagala vsem deklicam, ki jih potrebujejo. Kje je moj glas, moj goli človeški glas? In vendar vem, da je dolžnost kričati. Pa kaj »delajo« otroke, če jih ne marajo? Ob vsem tem me je sram kot človeka, kot Slovenca. Največ bomo naredili, če bomo o nasilju glasno spregovorili. Družba mora reagirati. Dokler bo dovoljeno, da trpijo majhni otroci, ne bo prave ljubezni na tem svetu. Kako zelo lahko otrokom polepšaš življenje že samo s tem, da jih imaš rad.«

Dijakinje in dijaki so imeli kopico vprašanj, o našem vsakdanu, o družbi, o otrocih doma in po svetu, ki trpijo, o spolnih zlorabah in nasilju vseh vrst. Dogodek je prav prijetno popestril ansambel dijakinj in dijakov, in ob pesmi My way sem si rekla: kako so le izvedeli, da je ena mojih najljubših?

V dvorani je ponosno sedela profesorica slovenščine Cilka Jakelj, ob njej ravnatelj gimnazije.

Ko si jih poslušal in tudi slišal, si vedel, da ljudem kažejo pravo pot, tisto s pogovori in razumevanjem, dostojanstvom in prijaznostjo. Da so rekli nasilju svoj NE. Še posebej se te ta dotakne, ker veš, da so minuli mesec severovzhod Slovenije pretresli številni tragični dogodki, katerih vzrok in posledica se je končala v nasilju. Koga opominjati, komu še pomagati in v koga verjeti? V mlade, ki bodo jutri odrasli in bodo novim rodovom kazali pravo pot.

Zato bi jih moralo biti čim več. Povsod, v vsakem kraju, da bi preglasili nasilje, besede zla in nestrpnosti.

V petek zvečer sem bila tako ponosna nanje, na gimnazijce v Ljutomeru, na njihovo profesorico, ki je več kot le učitelj, ki zna in zmore videti tudi preko obveznega čtiva, tja, kjer lahko knjige mladim pokažejo lepšo pot življenja.

Spomnila sem se na dijakinje in dijake Srednje kmetijske šole Grm v Novem mestu, ki so se mi v letu 2006 tako neizbrisno vtisnili v spomin. Tudi oni so pripravili okroglo mizo o nasilju. Pogovarjali smo se odkrito in dvorana je bila polna pozitivne energije, šola plakatov o nenasilju. Dvomesečno delo dijakov na temo »Prisluhni, povej in pomagaj« je rodilo sodelovanje v knjigi Naši dečki z ulice. Njihova revija je bila odraz odzivov na Naše deklice z vžigalicami. Rabili bi jih mnogo, veliko slovenskih otrok, ki bi odraslim povedali, kako se počutijo, če živijo v mračnem in žalostnem okolju, kjer vlada nasilje, bes in sovraštvo staršev, boji za otroke, izvršbe mladih bitij, alkohol, mamila, …, kjer ni prostora za ljubezen.

Tokrat mi je Ljutomer prirasel k srcu. Svetal vzgled mnogim, da so mladi lahko prijazni, dobri, polni idej in ustvarjalnosti, nenasilni in humani.

Pravijo, da v človeku lahko vidiš slabo, lahko pa tudi dobro. Zberimo slednje in poglejmo na ljudi na prijazen način, morda bodo dobili drugačno podobo, morda bomo v njih videli najboljše. Zgodi se lahko, da bo to celo prevladujoče. Zato velja poskusiti s prav posebnim eksperimentom, ki mu pravimo; živiš samo en dan: danes. O njem se je prav tako razpisal znani Phil Bosmans, ki pravi: »V neki vasi, nekje na deželi, je živel star, moder mož. Dočakal je 90 let in je bil videti zadovoljen in srečen. Tedaj mu nekdo reče: »Lepo življenje imaš, tako dolgo življenje.« Starec krepko potegne iz pipe in odvrne: »Saj živiš samo en dan.« Tega ga je naučilo življenje.

Če hočeš resnično živeti,
moraš živeti danes.
Življenje je kratko
in hitro mine.
Če ne živiš danes,
si ta dan izgubil.
Ne mrači si duha
s strahom in skrbmi za jutri.

Ne obremenjuj si srca
z vso bedo od včeraj.
Mirno lahko misliš
na vse dobro od včeraj;

Sanjaj tudi o lepih rečeh,
ki bodo morda prišle jutri.
Ne izgubljaj pa se v tem,
kar je bilo včeraj ali bo jutri.
Torej, živi danes.«


Zato poskušajmo danes videti le prijazno mladino, tisto, ki bi nas rada imela za vzor, pa ji včasih to nismo. Spremenimo se. Bodimo taki, da ne bomo všeč le sebi, pač pa tudi drugim, predvsem tistim, ki nas bodo nekoč, na tej že rahlo utrujeni zemlji, nadomestili na vseh področjih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.