c S
IV./3. Knjiga kot dar
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
25.11.2008 Zdi se, da je moč knjige izjemna. V sleherni je sporočilo, le slediti mu je treba. Prinaša ga avtor, mi pa ga sprejmemo ali ne. Knjigo je moč brati na več načinov; hitro, počasi in vendar kadarkoli si to zaželimo. Knjige je seveda tudi moč pisati in z njimi širiti svoja spoznanja in ideje, jih prodajati; zase ali druge. Mogoče jih je torej tudi darovati v dobre namene. To pa je lahko njihovo največje sporočilo.

Knjige so za dušo, kar je hrana za telo.
Italijanski

Knjig in prijateljev imej malo, a dobre.
Španski

Ko prebereš neznano knjigo, je, kot
da si si pridobil dobrega prijatelja,
ko jo vnovič prebereš, je, kot, da si,
srečal starega prijatelja.

Kitajski

Knjig nimamo radi,
tako, da jih spoštujemo,
marveč tako, da jih beremo.

Ruski

Držim se že znanega načela, da darovanje pogosto prinaša blaginjo in čast, saj je pomembnem del zakona o dajanju in prejemanju, ta pa sestavni del zakona o akciji in reakciji. Velja: kolikor daš, toliko dobiš. Prav raziskovanje dobrodelne dejavnosti je pokazalo, da je darovanje dosledno dajanje in kot tako nedvomno bogastvo za človekovo življenje. Je tudi edina naložba, ki si jo lahko privošči prav vsakdo.

Zato mi ni bilo težko pisati in izkupiček vseh knjig darovati.

Razmišljam zakaj sem pravzaprav začela pisati.

Preveč je bilo zgodb, ki so se skozi leta dela zarisale v dušo in spomin. Bile so kot opomin. Za marsikoga, ki je to doživel ali pa morda sploh ne. Bile so kot tabu preteklosti, ki ni zmogla ali smela govoriti. Za vse, da se le ne bi zgodilo in ponovilo. Kot spomin na Andersenovo »Deklico z vžigalicami« so nastale Naše deklice z vžigalicami. Z njimi sem prepotovala Slovenijo, obiskovala knjižnice, knjigarne, kulturne domove in prireditve ter širila zavest, da se nasilje in zlorabe ne smejo dogajati, da je potrebno o tem spregovoriti in govoriti. Spoznavala sem žrtve, ki so cela desetletja molčale. Nekatere so pisale o dogodkih, ki so jim načeli zdravje in uničili dušo ter telo. Ob izdaji knjige sem ustanovila sklad Plamen dobrote, v katerega se steka izkupiček prve knjige, ki je bila izdana v sedaj že 7.000 izvodih.

Na potovanjih so me ljudje spraševali: Kje so dečki? Kako je z njimi, ali oni ne trpijo in niso žrtve?

Pa sem ob letu osorej izdala še eno knjigo; Naše dečke z ulice. Zgodbe govorijo ne le o nasilju in zlorabah, pač pa tudi o brezdomcih, invalidih, tegobah in težavah vsakdana, ki so dotikajo ne le moških, pač pa vseh, ki živijo z njimi in ob njih.

Preveč je nasilja in gorja. Potrebno mu je postaviti meje, naučiti ljudi, da jim ga ni potrebno prenašati, da je treba sprejeti ničelno toleranco do tega pojava.

Izkupiček te, torej druge knjige, je bil prav tako delno namenjen žrtvam, delno pa v podporo posebnemu projektu Zagovorništva otrok, ki je pilotski in teče sedaj pri Varuhu človekovih pravic.

Zadnja leta sem prejela več tisoč pisem, klicev, sporočil in se pogovarjala z ljudmi vseh starosti, iz mest in vasi, od tu in tam. Beli obroč jim je pomagal kolikor je le mogel; psihoterapevtsko, pravno, pa tudi finančno. Odvijale so se številne dobrodelne prireditve, mnoge so zbirale denar. Zlasti največja; Si.mobilov ŽUR z razlogom. Vse so omogočile darovanje ljudem, za katere bi lahko rekli; denar ni vse, za tistega, ki ga nima, pa skoraj vse.

Prišlo je leto 2006, mesec december. Znašla sem se na seznamu desetih najvplivnejših pravnikov in IUS Software mi je omogočil pisanje kolumn. Kakšna priložnost, kako velik dogodek, sem si rekla. Teden za tednom sem jih pisala in to počenjam še sedaj.

Med tem mi je bilo dano pisati tudi za Poslovno asistenco. Odločila sem se za poseben namen; plačevanje študija na višji šoli; za dekle, ki je živelo na dnu, ki nima nikogar, razen drobnega bitja, nekajletnega otroka. Naredila je maturo in sedaj diplomirala. Vesela sem. Iz pisanja o vrednotah je nastala tretja knjiga. Komu nameniti izkupiček, sem si tedaj rekla. Ni bilo težko. Prav v tistem obdobju sem se namreč intenzivno ukvarjala z akcijo Darujmo za življenje. V njej smo iskali 10.000. potencialnega darovalca kostnega mozga pri nas in ga tudi dobili. Točno v treh letih. Sama sem se kot pobudnica akcije pred tremi leti vpisala kot 2.700. Potrojili smo rezultat in sedaj se bližamo številki 11.000. Ker pa so preiskave izjemno drage in država ne poskrbi za ves denar, ki bi jim bil namenjen, sem ustanovila še en sklad; Hipokrat, ki zbira denar tudi za te preiskave. Izkupiček tretje knjige, torej Vrednot na odru življenja, je namenjen prav temu.

Pa se povrnimo h kolumnam, ki jih tudi sedaj lahko berete. Iz prvega sklopa, torej tistih od A-Ž, je že nastala Abeceda življenja. Pomembno je njeno sporočilo, da gradi, ustvarja, razmišlja, modruje, tudi komentira in kritizira – izšla je 1. septembra letos pri Mladinski knjigi in ta hip je celo knjižna uspešnica. Vse to me navdaja z velikim veseljem, kajti njen izkupiček je namenjen študentom prava, ki so že spoznali nasilje v okviru svojih družin. V oktobru so bile podeljene tri štipendije. Veseli me, da je hip življenje nekaterim bodočim kolegicam oziroma kolegom lepše.

Tako je torej knjiga lahko darilo. Pišem jih z namenom in ciljem. Sedaj nastaja že peta. Prav tako iz kolumn, tistih iz tretjega sklopa. Govorila bo o značajskih lastnostih ljudi, v ozadju katerih bodo živalske basni, sledile pa povsem človeške zgodbe. Prepoznali se bomo, se učili in o značajih ljudi govorili. Izkupiček? Za ŠENT, društvo za duševno prizadete, ki me je povabilo medse, da bi pomagala. Da bi lažje živeli, čeprav so za vselej zaznamovani. Tudi od soljudi, ki pogosto ne vedo, kako blizu sta zdravje in bolezen. Tudi psihična.

Če prej morda niste bili prepričani, ste lahko sedaj, da je darovanje kot obred. Da lahko ustvarjaš in verjameš, da bo nekomu zaradi tega lepše. Nikoli ni prepozno, zato lahko začnete tudi vi, na kakršenkoli način. Vsaka pozornost, vsako še tako drobno in majhno darilo, lahko koga osreči.

Prihaja decembrski čas. Pravijo, da najlepši v letu. Takrat si zaželimo vse naj. Mesta so okrašena, ljudje se veselijo in praznujejo. A, ne vsi. Poskrbimo torej za tiste, ki sami ne bi zmogli. Mnogo nas je, ki to lahko storimo in veliko manj, ki to rabijo. Na nas je, da razmišljamo. O nekom, ki morda živi tu blizu ali tam daleč. To niti ni pomembno. Važno je le, da začnemo in nekaj naredimo.

Če krožimo le po lastnih poteh,
zaidemo v slepo ulico.
Ko primemo drugega za roko,
ugledamo pot do sočloveka.
Naj bo med nami vse polno
shojenih poti!



Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.