c S
VI./23. Kritično o letu 2013
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
08.01.2014 Ko govorimo o manjšinah in njihovih pravicah, običajno mislimo, da gre za  narodnostne manjšine, Rome, otroke, invalide, bolne, pa tudi starejše, pozabljamo pa, da je najmanjša manjšina prav posameznik. Človek, ki se dnevno srečuje in sooča z državnimi institucijami in je velikokrat preslišan, utišan, preboječ, osamljen, pogosto pa so kršene tudi njegove pravice. Kako sem kot nova varuhinja človekovih pravic v Republiki Sloveniji doživljala posameznike, njihove pobude, pisma, apele in kako se je odzivala država?

Kdor tvega in izgubi, ne izgubi vsega,

ker ima pogum, neuničljivo energijo,

s katero nekoč doseže tisto, kar si želi.

 

(Rudi Kerševan)

 

Ob izteku leta oziroma ob vstopu v novo, se vrstijo medijski pregledi, v katerih ponovno vidimo ali slišimo za dogodke, na katere smo morda zaradi njihove številčnosti, celo pozabili. Pred nami  oživi leto na domači in tuji sceni, ljudje, ki so ga zaznamovali, katastrofe, uspehi, beda, blišč, rdeče preproge, poplavljena polja, uničen pridelek, največji izumi, nove bolezni, slavni novorojenčki, mlakuže odnosov, korupcija na vsakem koraku, odstopi, izvolitve, blatenja, triki, dobrodelnost, čudoviti in posnemanja vredni ljudje, nadobudna mladina, najvišje in najnižje temperature v letu, polomi in krize, osebni stečaji, najpomembnejše razsodbe in zaporniki, pripori in hišne preiskave, visoke finančne nagrade, naj osebnosti leta, nakupovalne mrzlice, žalostno iskanje hrane v smeteh, težave invalidov, kriki otrok, … boj za pravičnejši svet malih in velikih. Pravzaprav majhnih ob velikih.

Pomislim na vsa pisma in e-maile, ki sem jih v desetih mesecih prebrala. Bilo jih je več tisoč. Najmanj toliko tudi odgovorov. Kaj bi brez ekipe zaposlenih, ki budno spremljajo vse kar se okoli nas dogaja, spremembe zakonodaje, sodno prakso in še marsikaj? Gre za vsa področja človekovega življenja in celo neživo naravo. Opažam, da prihaja vse več pošte preko e-mailov. Če imam čas, pogledam celo uro pisanja, še zlasti, če se to odraža pri vsebini. Tu so vse ure dneva in noči, ko ljudje bedijo in sporočajo. Nekateri tako intenzivno, da že zjutraj vprašajo zakaj ni odgovora. Ko ga prejmejo, mnogi ponovno komentirajo, tokrat naš odgovor. Nekateri so srečni, da jih razumemo, vidijo, da se premika in je nekje "lučka", so pa tudi taki, ki blatijo, grozijo, obupujejo, v pismih "jočejo". A, tudi take je treba razumeti. Varuh ne more razsojati oziroma odločati namesto pristojnih institucij.

Mali princ je zapisal, da včasih ni slabo, če svoje delo odložimo za nekaj časa. Morda stvari vidimo nekoliko drugače. Spoznaš, da mnogi prisegajo na ustavo in številne zakone, ko rabijo pomoč in rešitev za svoj problem ter spoštovanje pravic, do sebe pa so manj kritični. Drugi pravice kršijo, čeprav bi jih morali poznati in spoštovati. Menijo, da so do tega upravičeni, saj je prišlo do posega v njihove pravice. Milo za drago, pravijo.

Če bi iskali besede, ki so bile v minulem letu zlasti glede na mlakuže  ravnanj, erozijo pravne in socialne države, bohotenje kapitala in poniževalne ter uničujoče odnose med ljudmi, najpogosteje uporabljenje, bi zagotovo med njimi našli  naslednje: etika, vrednote, morala in še katero. Pogosto smo se znašli v apokaliptičnem stanju, ko nas je uničeval egoizem, razjedala zavist, saj se je v naše duše in telesa prikradlo močno ljubosumje, želja, da bi druge prelisičili in sebe postavili na piedestal pravičnosti in uspeha. Mnogim je to celo uspelo, k sreči so marsikaj odkrili "žvižgači" vseh vrst, zaradi katerih smo se za hip potopili v strahove različnih dimenzij. Kje je tu morala in kje vrednote, o katerih tako radi govorimo? Mnoge so nam bile sicer res položene v zibelko, z njimi smo se lahko še kdaj kitili, a pogosto so zamrle, nadomestile so jih "moderne nadloge", daleč od kakršnekoli pozitivne morale. Tudi zaradi teh se je prikradla in tako udomačila revščina, o kateri pa tudi nimamo povsem enotnega mnenja. Kdaj nastopi, kolikšen naj bo prejemek, da jo preseže, jo res poznajo tudi otroci v šoli ali le doma, koliko je takih, je prav, da jih izpostavljamo v medijih, se ljudem zasmilijo, če so lačni in brez oblačil, če se zahvaljujejo za vsak grižljaj, če mislijo na dobrotnike preden gredo spat? Ali res darujejo le revnejši in zakaj ne bogatejši? Vse je žal usmerjeno k dobičku, uspehom, zmagam in slavi, celo z lažmi.

Nedvomno smo zato  nujno rabili papeža Frančiška, ki se je ostro postavil proti fetišu denarja in diktatom kapitala, blišču oblek, stanovanj, avtomobilov in ceremonialov cerkvenih predstavnikov, se zavzel za revne, proti pokolom v Siriji, za rešitev ljudi na Lampeduzi, proti pedofiliji v  Cerkvi in še marsičemu, kar nam jemlje človeško dostojanstvo. O, prav o dostojanstvu govori tudi Konvencija o človekovih pravicah, ki jo k sreči upošteva  Evropsko sodišče za človekove pravice, ko pogosto razsoja o tem ali je bilo ljudem v različnih državah širom Evrope z različnimi odločitvami to odvzeto, z njim pa tudi pravica do normalnega družinskega življenja.

Kako je možno, da si nekateri delijo dobičke, ko "ladja že tone", ko ptički čivkajo o negativnih bilancah, ko bodo spet prišli na vrsto davkoplačevalci, da bodo reševali "luknje", ki niso samo v bankah?  Kje je morala teh in takih ljudi? Spoštovanje pravic je drago, njihovo nespoštovanje običajno dražje. Ko pomislim na tone zavržene hrane, ne morem mimo kar 6000 ton, ki so jih v minulem letu razdelili na Rdečem križu in Karitasu.

Obnemiš ob odzivu ljudi na to, da bi imeli v bližini razdelilnico obrokov revnim in dejstvu, da so nekateri prenehali hoditi v gostilno, kjer se je lastnik odločil, da revnim ponudi hrano zastonj. Ko sem razmišljala o vzrokih in jih iskala drugje, sem slišala nekoga, ki je rekel, da mu je nerodno sedeti ob ljudeh, ki bi morda mislili, da je tudi on reven in jé zastonj. Morda bi se temu izognil, če bi na rob mize postavil deset ali dvajsetak in plačal še komu, tako kot se plačuje kruh za prijatelje. Upam le, da pride v prave roke in ga ne vzame kdo, ki bi si ga lahko  sam kupil. Tudi taki obstajajo. Izkoristijo vsako priliko, celo prireditev, kjer ni potrebno ničesar plačati da so opaženi, fotografirani, da še o čem drugem ne govorimo. Res je, sama sem srečala mnogo revežev, ki so ponujali evro ali pet evrov, da bi prispevali za še bolj revne kot so bili sami. Pa tudi mnogo bogatih, ki živijo od obresti, pa ne dajo ničesar, niti najbližjim. Celo sorodnikom. Bodo kaj odnesli v grob? Bodo v njihovi žari diamanti in briljanti, jim bodo zmetali v grob zlate palice, ki jih imajo varno skrite, bodo odnesli s seboj vikende, letala, oblačila, dragulje in še kaj?

Ko vidim umirati celo najslavnejše, ki jih ni mogel rešiti denar, bi želela, da o tem mediji dnevno govorijo, da se bodo nekateri zavedali, da se vsega le ne da  z njim kupiti.

Nadvse pohvalno pa bi se izrazila o prav posebni izdaji Žurnala, ki je izšel 21. decembra 2013, ko je na naslovnici pisalo: »Dragi bralci, podarjamo vam dobre novice.« Kar verjeti nisem mogla, a vse je bilo res. Prečrtane so bile besede; sramota, prevara, laži, poživila, zlom, škandal, korupcija, stečaj, zaprtje, odpuščanje, padec, odstop, izključitev, poškodbe, namesto njih pa rdeče zapisane: uspeh, zmaga in poštenost. Obljubljajo jih tudi v Žurnalu 11. in 18. januarja. Bravo! Čestitke. Vedno sem trdila, da smo siti, pa ne le siti, že depresivni od slabih novic in da je potrebno izbrati dobre. Ni jih tako lahko najti. A kljub temu jih je samo Žurnal zbral  za 70 strani. Počasi, zelo počasi prodirajo v  različne medije in obrazi napovedovalk in napovedovalcev kar zažarijo, ko rečejo:»To bo pa lepa novica.« Rabimo jih. Kot kruh in vodo, mnogi, ki jih načenja bolezen, ki ne vidijo izhoda, ki mislijo, da je vse skorumpirano, nepošteno, krivično, … Rabimo besede, ki nas pobožajo, ki nam dajo upanje,  povedo, da so še dobri in pošteni ljudje, predvsem pa to predstavimo mladim, da bodo vedeli zakaj se  sploh splača živeti.

Pohvalna je tudi ustanovitev novega podjetniškega kluba. Ta bi moral resnično postaviti zelo stroga pravila za včlanitev in hitri izbris ali izključitev tistih, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti do zaposlenih in države. Pošteni morajo biti zgled napredka in reševanja iz krize. O takih je treba pisati in govoriti, ne pa o tistih, ki vedno najdejo luknje v zakonodaji in jo je treba zaradi njih spreminjati. Ti ne morejo in ne smejo biti junaki, ki polnijo medije. Slovenci smo bili vedno v zgodovini znani kot delavni in pošteni in taki smo običajno tudi na delu v tujini. Zakaj smo si doma zapravili tak sloves?

Za leto 2014 prisegam na lepše novice. Na boljše ljudi, poštenost in dobro delo. Tako bo tudi za našo institucijo manj dela, pa ne, da bi se ga branili, pač pa preprosto zato, ker se bomo lahko posvetili mnogim zadevam, ki zaradi kvantitete izgubljajo na kvaliteti. Ne upam, da bi nam kmalu zmanjkalo primerov oziroma pobud, bojim  pa se, da jih lahko sedanji časi "naplavijo" še več. Vsaj nekaj časa bo najbrž še tako.

 A, ne glede na to, da sem kritično pristopila k letu 2013, vidim pot. Da ta obstaja, kaže tudi naslov moje že desete knjige, le poiskati jo je potrebno in po njej hoditi. Pa ne sami, z vsemi, ki nas obkrožajo in nam bodo zagotovo sledili.

Ko zaideš v mlakužo, se moraš rešiti in zato menim, da je sedaj pravi trenutek, da pridejo na dan in uspevajo samo pošteni, dobri, pravični, strpni, humani, potrpežljivi in delavni ljudje. Da začnemo govoriti tudi o premikih in ne le potopih. Da se prečistijo odnosi, da so kazni vzgojne in moralne, da ne bomo teptali ljudi zaradi lastne veličine, pomembnosti in dobička, pač pa jim priznavali povsem enake pravice kot gredo nam. Ne glede na njihovo raso ali vero, ne glede na politično pripadnost, bogastvo ali revščino, ki jo nosijo s seboj, spolno usmerjenost oziroma druge lastnosti, ki nas delajo tako različne, a vendar hrepeneče po istem; miru, svobodi in blaginji, ki ne bo poznala lačnih, prestrašenih in poteptanih.

Kot varuhinja človekovih pravic imam zagotovo dolžnost, da opozarjam, vidim in govorim. O dobrem in tudi slabem. Zlasti slednje se mora spremeniti.

Imam dolžnost, da pred odgovorne postavljam odločna priporočila, da se odpravijo kršitve človekovih pravic in spoštujejo prav vsi ljudje.

Zato zaključujem z mislimi Phila Bosmansa, ki glasijo:

»Prisluhnite molčeči večini,

običajnim, preprostim ljudem,

ki vsak dan vestno opravljajo svoje delo,

ki nosijo svojo odgovornost

in ne govorijo dosti o tem.

Zavzemajo se, da bi vsi ljudje živeli

človeka vredno življenje,

tudi slabotni in nebogljeni.

Ljudje dobrega srca so tista pljuča,

s katerimi naš svet še lahko diha.

 

Politiki vseh strank!

 

Ne poslušajte velikih kričačev!

Ne popuščajte pritisku vplivnih skupin,

ki služijo lastnim interesom.

Bodite dosledni in ne podkupljivi.

Poskrbite, da bo politika imela »srce«.

In ne bojte se.

Najsi še tako dobro opravljate svoje delo,

vedite in ne pozabite,

da je zgoraj vedno težko,

kajti spodaj preži mnogo ostrostrelcev.

 

Dobra politika ne kokodaka,

ampak nese jajca!

 

Prvi, drugi, tretji, četrti svet …

Naredimo en sam edini svet!«