c S
VI./144. Za kaj vse bomo (še) zbirali donacije?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
29.08.2018 Te dni sem malo bolj pozorna na zbiranje donacij za različne namene. Kar verjeti ne morem, za kaj vse ljudje zbiramo denar, zamaške, dražimo darila znanih športnikov ...

Sodu je izbila dno prošnja enega od predstojnikov UKC Maribor, ki je prejšnji teden, ko je vročina res hudo pritiskala, pozval donatorje, fizične in pravne osebe, naj pomagajo pri nakupu klimatskih naprav za bolnike. Celo sam je dejal, da mu je pri tem nerodno, a ne vidi drugega hitrega izhoda iz težke situacije. K sreči je tako njemu kot tudi bolnikom priskočilo na pomoč vreme, saj smo se praktično čez noč znašli skoraj v kurilni sezoni. Hude vročine je tako vsaj za letos najbrž konec. Tudi pri Varuhu smo leta merili temperature v nekaterih institucijah, kjer imajo ljudje omejeno možnost gibanja, zlasti v bolnišnicah. Ponekod se je stanje izboljšalo. Marsikje, celo v porodnišnici, pa še ne. Bo kdaj drugače?

Ko sem bil mlad, sem verjel,
da je denar v življenju najvažnejši.

Zdaj, ko sem se postaral, to vem.
Oscar Wilde


Varuh človekovih pravic RS večinoma v poletnih mesecih skoraj vsa leta zaradi vročine opravlja meritve temperature zraka v nekaterih izbranih institucijah, predvsem tistih, kjer so ranljive osebe ali osebe, ki jim je gibanje zaradi zdravstvenega stanja ali drugih razlogov omejeno. Z ogledi in meritvami preverja, ali se spoštuje dostojanstvo oseb z omejenimi možnostmi gibanja, ali se skladno z ustavo in mednarodnimi akti uresničujejo njihove pravice in tudi pravice zaposlenih. Z izsledki meritev seznani pristojna ministrstva in priporoča sprejetje primernih ukrepov za zagotavljanje dostojnih pogojev bivanja.

Tudi naša prizadevanja so pripomogla, da je javnost postala občutljivejša za problematiko visokih temperatur. Letos smo se lahko s kršitvami pravic v povezavi z visokimi temperaturami seznanili iz poročanja medijev, prejeli pa smo tudi nekaj pobud, ki smo jih preverili.

Nikakor pa to ne pomeni, da nove vlade ne bomo soočili s potrebo po zagotovitvi ustreznejših pogojev za prihodnje obdobje, kajti kmalu bo tu novo poletje, celo pomladi niso več take, kot so bile nekoč. Zato obljub in odlašanja preprosto ne sme biti več.

Spominjam se tudi prispevka v enem izmed medijev, najbrž pa jih je bilo celo več, ko so pohvalili donatorja, ki je eni izmed bolnišnic podaril klimo ali celo dve, ker je tam ležala njegova mama. Lepo, a pomisliti je treba na vse tiste brez otrok ali svojcev, ki bi to zmogli. Je res vse odvisno od dobrih ljudi?

Ko sem bila otrok, in od tega je že nekaj časa, smo poslušali o lačnih otrocih v daljni Afriki. Tudi svoja otroka sem učila o dobrodelnosti in solidarnosti. Pripovedovala sem jima o lačnih otrocih po svetu, ki bi z veseljem pojedli to, kar onadva nista želela. Nato smo seveda zbirali star papir in ga vozili v šolo.

Prišla so službena leta, ko sem delo državne tožilke nadgradila z ustanovitvijo društva Beli obroč Slovenije in delom v njem. Obljubljali smo pravno, psihosocialno in finančno pomoč žrtvam nasilja. A zataknilo se je takoj, ko smo po ustanovitvi društva in edini donaciji v znesku 300 šilingov od avstrijskih botrov ugotovili, da s tem in s skromnimi članarinami nekaj deset članic in članov ne bo mogoče pomagati številnim, ki so se obrnili na nas. Zato sem takoj napisala knjigo Naše deklice z vžigalicami in na poteh po Sloveniji z njeno prodajo zbrala prva prepotrebna finančna sredstva. Ustanovili smo sklad Plamen dobrote. A prišle so nove želje. Po nominaciji za Janino Slovenko leta sem iskala potencialne darovalce kostnega mozga za bolnike z levkemijo in tudi tu ni bilo dovolj denarja za preiskave krvi. V register se jih je po velikih akcijah vpisalo kar 10.000. Napisala sem knjigo Vrednote na odru življenja in ustanovila sklad Hipokrat. Pa smo pomagali.

Veliko sem govorila o »prijaznih sobah« za pogovore z otroki, ki so bili žrtve nasilja, in ponudil se je Simobil. V akcijah, ki so vsako leto konec avgusta napolnile Tivoli, smo z DJ Umkom zbrali denar za opremo številnih sob po vsej Sloveniji. Sledili so številni dobrodelni koncerti in celo dražbe, katerih organizacija ni bila mačji kašelj, pa dobrodelni turnirji vseh vrst in pisanja drugih knjig, vse za dobrobit ljudi. Prav zato vem, kako je zbirati denar, kako težko delo je to in kako razočaran si, ko se nekdo v tvojem imenu celo spomni, da bi nabiral zase. Prav te dni je namreč policija spet pozivala ljudi, naj ne nasedajo goljufom.

V mislih preletim številna povabila k zbiranju donacij. Spomnim se lačnih in bolnih afriških otrok, ki jim lahko z donacijo rešimo življenja. Pa številnih dražb športnih rekvizitov najuspešnejših športnikov, pa »petic« za prehrano revnih otrok, zbiranja donacij za šolske potrebščine, letovanja, številnih akcij Botrstva, turnirjev golfa in tenisa, dobrodelnih koncertov, zbiranja ton zamaškov pa tudi prispevkov za operacije v tujini.

Pred časom so krožile zgodbe o težko bolnih otrocih, spomnim se obolelih za levkemijo, za katere sem na Zavodu za transfuzijsko medicino, kjer sem zadevo preverjala, celo izvedela, da gre za zlorabe.

Da, kar težko je spremljati vse in se odločiti. Prav v teh dneh je začel Bogomir Dolenc teči 42 maratonov, ki jih bo pretekel v 42 dneh in sredstva doniral ustanovi Mali vitez, namenjeni za pomoč otrokom, ozdravljenim od raka. Hude zgodbe in plemenit cilj. Lani smo skupaj spremljali dobrodelno plesno predstavo Katje Vidmar in njene čudovite ekipe plesalk in plesalcev, ki so po vsej Sloveniji na ta način zbirali sredstva za boljše življenje zdaj tudi že odraslih, nekoč pa otrok, ki jih je usodno zaznamoval rak. Denar od vstopnic so kar na kraju samem ob koncu predstave dobili mali vitezi.

Ko tako spremljam preštevilne dogodke in dobre ljudi, ki priskočijo na pomoč, tudi po vseh vremenskih in okoljskih katastrofah, se vedno vprašam, ali država naredi dovolj.


Ali je prav, da ljudi nenehno bombardiramo s številkami transakcijskih računov in za SMS-donacije, na pozive pa se večinoma odzovejo prav tisti, ki sami nimajo veliko? Je to potuha državi? Kaj bi bilo, če prostovoljstvo in dobrodelnost ne bi tako »cvetela«?

Vseskozi se vprašujem o odgovornosti države. Skoraj ni letnega poročila, v katerem ne bi ugotavljala, da je videti, kot da oblast ne zna, ne želi ali noče ohraniti pravne in socialne stabilnosti. Že od leta 2013 jo pozivam, naj s svojimi ukrepi omogoči, da se ljudje lahko preživljajo s svojim delom in da jim ne bo treba iskati pomoči pri humanitarnih organizacijah, kar je za številne ponižujoče. Pozivam jo, naj prevzame levji delež odgovornosti in oblikuje programe za zmanjšanje revščine. Ne gre seveda samo za revščino; humanitarne organizacije, lokalna skupnost in posamezniki s svojim delom in ukrepi zapolnjujejo vrzeli tudi na področju brezplačne pravne pomoči ter na drugih področjih.

Neprecenljiv je prispevek nevladnih in humanitarnih organizacij k hitremu, učinkovitemu in zlasti uspešnemu odzivu na neposredne potrebe ljudi in njihove življenjske stiske. Nevladne organizacije, posamezniki in civilne iniciative z organiziranjem dobrodelnih akcij krepijo solidarnost med ljudmi ter prispevajo h graditvi povezane in soodvisne družbe.

Razmisliti pa velja, ali bo naša prihodnost tlakovana s prostovoljnimi ambulantami, dnevnimi centri in brezplačnimi obroki za reveže, humanitarnim zbiranjem za zdravljenje v tujini, za pomoč otrokom in družinam v stiski, ali pa bomo ostali socialna, solidarna družba, ki ji bo mar prav vsak posameznik. Ta vprašanja so neposredno povezana z vprašanji socialne varnosti, socialne pravičnosti, enake dostopnosti in preprečevanja izključenosti v družbi.

Prepričana sem, da mora država poskrbeti za sisteme, v katerih bodo dobrodelne akcije prej izjema kot pravilo, ne pa neke vrste mehanizem za lajšanje vesti.