c S
IV./6. Dan človekovih pravic
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
16.12.2008 10. december, letos šestdeseta obletnica sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic. Je to le dan, ko o njih veliko govorimo ali dan, ki mu morajo slediti vsi v letu? Začelo se je leta 1215 z Magno Charto Libertatum, to je veliko listino svoboščin in nadaljevalo s številnimi deklaracijami, konvencijami in zapisi v ustavah, tudi naši.

So pravice nas vseh, kot oklep, ki nas ščiti, kot pravilo, ki ti da vedeti kako se vesti, kot sodišče, saj se zaradi kršitev lahko pritožiš, kot narava, ki je pogosto zlorabljena. Ponujajo spoštovanje, obvezujejo pa tudi k spoštovanju drugih. Splošna deklaracija je prevedena v več kot tristo jezikov, vpisana pa tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

Kako z njimi živimo, jih spoštujemo, kršimo?

Ni poti k miru, mir je pot.
Gandhi

Včasih tožimo nad slabimi časi.
Toda časi so slabi,
če so slabi ljudje.
Dobri časi ne padejo z neba.
Dobre čase lahko sami ustvarimo,
ne z denarjem in tehniko, ampak s srcem in dobroto.

Samo dobri ljudje ustvarjajo dobre čase;
če vlada dobrohotnost; če nasilje molči;
če se delijo dobrine;
če se imajo ljudje radi;
če je prostor tudi za cvetje
in čas za prijazno besedo.

Phil Bosmans

Ko tako razmišljam o ljudeh, njihovih medosebnih odnosih, priznavanju sočloveka, spoštovanju slehernega, zdravi ambicioznosti, ki ne pohodi vse pred seboj in si utira le pot naprej, o … takrat se mi zazdi, da veliko govorimo o pravicah, a še vedno premalo, prav tako pa tudi o dolžnostih. Dolžnost je nenazadnje tudi njihovo spoštovanje. Ali se sploh zavedamo kako neenakost boli, kako težko je v svet stopiti majhnim, nemočnim, drobnim in tistim, ki jih pohodijo še preden se oglasijo?

V sporočilnih oglasih številnih medijev gledamo, poslušamo in beremo svarila pred posledicami, ki jih prinašajo objestna vožnja, teptanje dostojanstva, želje po hitrem zaslužku, bogatenju in revežih, ki za njim ostajajo, … Dotakne se nas za hip, potem pa odpotujemo v nov boj, v katerem v ospredje postavljamo predvsem sebe. Kje je spoštovanje drugih, upoštevanje številnih raznolikosti, demokracije, solidarnosti, strpnosti, nenasilja? Govorimo o diskriminaciji, ki ločuje revne in bogate, bele in črne, Slovence in ne-Slovence, zdrave in bolne, invalide, duševno prizadete, in še in še odrinjenih skupin.

Tu in tam povzdignejo svoj glas, ko je v letu njihov dan, potem ta pogosto zamre. Kot da je bilo dovolj opominjanja na kršitve in smo naredili premike. Pa nismo. Ne rešujejo besede, pomagajo le dejanja in lastni zgledi. V njih prepoznamo očeta in mamo družine, učitelja, vzgojitelja, šefa in direktorja, pa tudi uglednega politika, marsikaterega predsednika. Oni so tisti, ki z besedami in dejanji tlakujejo pot pravicam drugih, so kot svetinje, ki se svetijo oziroma bi se vsaj morale.

Kaj naj pomenijo opomini Evrope, če česa nismo spoštovali? Ali jih jemljemo dovolj resno, ali se zgledujemo po boljših, ali menimo, da je še mnogo slabših? Evropska komisija nam je namreč očitala, da zaposlenim ne zagotavljamo zaščite pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v času porodniškega dopusta ter po vrnitvi na delovno mesto. Rok za odgovor vlade RS je dva meseca.

Pred kratkim, točno 1. novembra 2008, je začel veljati tudi novi Kazenski zakonik (KZ-1), ki ima v posebnem delu, med kaznivimi dejanji zoper delovno razmerje in socialno varnost kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev.

Ali si bodo tisti, ki so jim kršene pravice, ali bi jim utegnile biti, sploh upali zoperstavili delodajalca, sprožiti kazenske postopke in v njih pričati? Diskriminacija na različnih področjih je tudi stvar zavesti o pravicah, ki ti gredo, da življenje ni diskriminatorno. Torej, se morajo prav tisti, ki so običajno odrinjeni na rob družbenega dogajanja, zavedati svojih pravic, družba jih mora z možnostmi uveljavljanja seznaniti, mediji osveščati, … kajti šele tako lahko pričakujemo spoštovanje človekovih pravic. Zapisanih je namreč ogromno, mnogim na papirju ni kaj dodati.

Rečemo lahko, da je vse zgledno urejeno in vendar je praksa včasih tako različna, celo razsodbe sodišč bi se našle, ki dobijo primerni epilog šele na najvišjih sodnih instancah, celo na ustavnem sodišču. Koliko poti, travm, znanja in zastopanje je potrebno, da zaživi pravica, ki bi morala biti negovana in spoštovana od samega začetka! Zakaj vse to? Ali smo res pripravljeni spoštovati soljudi šele, ko nam nekdo to naroči, ko nad nami visi meč, ki nas utegne kaznovati?

Pogosto bi lahko razmišljali zgolj o tem, da moramo drugim priznavati le to za kar si sami prizadevamo pri sebi in česar ne želimo izgubiti. Ne le na materialnem, tudi na psihološkem in pravnem področju. Pozna pravica skoraj ni pravica, zato je boj zanjo celo kazenski postopek, zadnja možnost, torej ultima ratio, da dokažemo svoj prav, čeprav je ta nesporen od samega začetka.

Kako je z mobingom, ki ima sedaj svoje mesto v kazenskem zakoniku in posebnem kaznivem dejanju šikaniranja zaposlenih? Ali ga znamo prav definirati, prepoznati, se mu izogniti, ga preprečiti, celo odpraviti? O njem se govori, včasih zgolj šušlja, marsikdo bi ga znal opisati, ga čuti in doživlja, pa si na pot iskanja pravice in odprave niti ne upa. Je njegova umestitev med nova kazniva dejanja garancija, da bo kdaj bolje?

Ali ne prihajajo prav časi, ko bo finančna kriza in slabši položaj marsikoga opravičeval celo kršitve? Prav zato si je treba sedaj, v stoletju in tisočletju, ko praznujemo že šestdeseto obletnico vsem tako znane in opevane deklaracije o človekovih pravicah, še bolj prizadevati za to, da bi kršiteljem stopili na prste, da bi jim tudi z glasnim opozarjanjem ljudi in osveščanjem dali vedeti, da njihovo obnašanje ni sprejemljivo, da cilj ne opravičuje vseh sredstev.

Tudi tak boj lahko prinese želeni cilj. Ni je kazni, ki bi povrnila gorje tistim, ki so krivicam in kršitvam svoboščin in pravic izpostavljeni. To načne njihova življenja, zdravje, harmonijo skupnosti, v kateri živijo, pripelje jih na rob obupa, žalosti, včasih celo želje po prekinitvi življenja. Edinega, ki ga pravzaprav imajo. Le zakaj? Ali se ne bi morali zamisliti tisti, ki to počno, ki človekove pravice blatijo, teptajo in kršijo?



Sonce na nebu
našega sobivanja
je zatemnjeno
z oblaki nezaupanja,
z meglo neodkritosti,
s sumničenjem in pretvarjanjem,
z močjo besnosti in sovraštva.

Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.