c S
Č kot ČUDEŽ
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
08.05.2007 Čudežna zdravila, ozdravitev, preobrat v življenju, dežela, otrok ... Verjeti ali ne? Tehtno vprašanje in malo odgovorov. Razmišljala bom o zdravnikih in pravnikih. Kdo sploh dela »čudeže«, če jih, kdo več napak in čigave so usodnejše? Kdo igra prvo violino v orkestru na odru življenja?

Zdravniki in pravniki imajo največ
koristi od tuje škode.

So zdravniki res bogovi v belem? Odločajo o tem sami ali njihovi še živi pacienti? Razmišljam o čudežu rojstva. Iz ene celice človek; do popolnosti, drobnih ušes, prstov, ... na borih 35 do 55 cm, živi pa že od 500 g dalje. Pravzaprav je to čudež, ki ga včasih ni bilo. In vendar ne morem mimo iskrice, ki je bila v Delu objavljena v sredini aprila. Pisalo je takole:

Človek je najbolj
popolno bitje na svetu,
ki ga lahko naredi vsak bedak.

In vendar te popolnosti ne bi mogli ne videti ne slišati, če ji mnogokrat na svet ne bi pomagal človek v belem. Ko je v zelenem, si preprosto zaželimo njegovih čudežnih rok. So operacije, o katerih smo včasih le sanjali ali jih pripisovali znanstveni fantastiki. Danes so skoraj rutina. A, prav te se včasih tako bojimo. Ali je zdravniška rutina boljša od pravniške? Obema se lahko pridruži malomarnost, preobremenjenost in posledice, ki pri sodnikih nikoli ne morejo biti tako hude kot pri zdravnikih.

Ni iz trte zvita misel, znana iz mnogih knjig, povesti in zgodb davnine, pa tudi realnosti ne tako oddaljenega časa, da so v malem kraju najpomembnejši učitelj, duhovnik, zdravnik in sodnik. Če je še kdo, mora biti hudo blizu navedenim in naj mi oprosti, da ga nisem posebej izpostavila.

Torej bom nadaljevala z delom sodnikov, ki, ne vem zakaj niso bogovi v belem, pač pa v črnem. Pa so sploh bogovi? So jih zavili v črnino, ker so take zgodbe, ki jih skrivnostno nosijo debeli sodni spisi? Jim črnina daje dostojanstvo, moč, oblast, ..?

Če primerjam prve in druge, se da pri zdravnikih definirati uspeh, ki je v rojstvu, operaciji, presaditvi organov,... Kaj pa je uspeh sodnika? Je to obsodba, pogojna, 30-letni zapor, morda oprostitev, rešitev težkega mejnega spora, dosojena najvišja odškodnina,...? Za razliko od prvih tu nikoli vsi niso zadovoljni. In ker se oglašajo zlasti tisti, ki imajo slabe izkušnje, bo vsaka anketa prinesla minus sodni veji oblasti, h kateri tako radi dodamo še vse kar v togah hodi po sodišču in včasih celo policijo. Odstotek se giblje okoli številke 10.

Nedavno so pacienti izbirali NAJ ZDRAVNIKA leta 2006. Si predstavljate, da bi izbirali NAJ SODNIKA ali NAJ TOŽILCA? No, pri odvetnikih bi to vsekakor šlo.

Seveda imamo lahko ljudskega zdravnika, ne moremo pa imeti ljudskega sodnika, čeprav ta še vedno izreka »sodbe v imenu ljudstva«.

Čigave napake so usodnejše? Privoščiti si jih ne bi smel nihče. Zavestno si jih tudi ne. In vendar lahko malomarnost, neznanje, neizkušenost, ... torej trenutek usodne odločitve enega ali drugega, pusti pri zdravniku telo brez življenja, namenjeno le še obdukciji, pri sodniku pa, ne glede na vse kritike, povsem živega človeka, ki včasih sicer zaradi posledic sodnikove odločitve, »umira na obroke« (tako sam pravi), a vendar ima še in še možnosti, vsa pravna sredstva, tja do Strassbourga, kjer mu zna sodišče prisoditi, resda šele čez čas, a vendar, odškodnino zaradi počasnosti sojenja v domovini.

Tako je vsaka sodnikova ali tožilčeva odločitev pod budnim očesom številnih senatov, ki jo ob posegih v osebno svobodo posameznikov, celo večkrat presojajo in razveljavitev pomeni ne le prostost, pač pa pogosto spremembo odločitve o kazni, celo oprostitev. Če tu preskočimo na zdravnika, ki s skalpelom zareže v človekovo telo, ni konzilija, ki bi mu v pravu rekli senat, ki bi lahko posledice napačnega reza, ki se na monitorju pokažejo v ravni črti, še kdaj popravil. Pravimo zato zdravnikom bogovi v belem? Pa se bogovi lahko zmotijo?

Če preidem na medijska poročanja o počasnem sojenju, o obsodbi, ki doživi čez leta epilog v oprostitvi, o več različnih razsodbah o eni sami stvari, o tem, da se sodstvu očitajo hude napake, čeprav smo k sreči še vsi živi, se lahko vprašam ali je zdravniških res tako malo, jih skrije zemlja ali ... ?

Dotaknem se lahko še zdravilcev, ki jim bo končno država postavila meje, ki bodo vsaj v osnovnem poznavanju medicine. Dandanes namreč ljudje tako močno verjamejo v čudeže in zdravilno moč posameznikov z osnovno ali poklicno šolo, ki se jim je nekega dne, tam okoli polnoči prikazala svetloba, ... se spustila v roke, ki bodo sejale zdravje med ljudi. K sreči, tako »razsvetljenih« ni moč srečati med delilci pravice.

Torej verjemimo v čedalje več čudežnih posegov zdravnikov in pravičnih razsodb sodnikov. Pri vseh pa je čas sovražnik in pogosto tudi gospodar.