c S
VI./13. Kako naj sobiva romsko in večinsko prebivalstvo v Sloveniji?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
21.08.2013 Ko stolpce dnevnega časopisja in ostale medijske vsebine preplavljajo dogodki v katere so vpleteni pripadniki romske skupnosti, živeči v nelegalnih in komunalno neurejenih naseljih, zlasti na širšem območju Novega mesta, pa tudi prebivalci okoliških naselij, se tudi Varuh znajde v začaranem krogu nedostojnih življenjskih razmer, izključenosti, neizobraženosti, nezaposljivosti, pa tudi problemov večinskega prebivalstva, ki opozarja na nasilje, napade na tujo lastnino, pa tudi neuspešno ukrepanje organov oblasti, kar vse vzbuja vse večjo nestrpnost in vodi v številna vprašanja: »Kaj narediti, kdo, kdaj …?«

Največja napaka je, če zaradi

tega, ker lahko narediš le malo,

ne storiš ničesar.

(Sydney Smith)

Varuh na probleme opozarja že leta, pred kratkim tudi predsednika republike Boruta Pahorja in predsednico vlade, mag. Alenko Bratušek. Ali ni »pet pred dvanajsto«?

Marija Baranja je zapisala: »Vsak izmed nas je odgovoren za to, kar stori, hkrati pa tudi za tisto, česar ne. Če ne pokažemo strpnosti, razumevanja in spoštovanja do sebe in do svojih bližnjih, kako bomo pokazali strpnost do ljudi okoli sebe? Ljudje Rome še nekako sprejemajo kot del družbe in so do njih strpni – vendar le do takrat, dokler z njimi nimajo opravka ali tesnejšega stika. Kje so vzroki za tovrstno razmišljanje? So za negativno mišljenje krivi Romi sami? So krivi morda mediji? So krivi ljudje, ker se bojijo drugačnosti? Resnica se skriva verjetno nekje vmes.«

Ob zapisu se lahko vsak izmed nas zamisli. Varuh je v letu 2012 izdal posebno poročilo o bivanjskih razmerah Romov na območju jugovzhodne Slovenije, kjer je največ težav. Obravnavano je bilo tako na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti kot tudi na plenarni seji državnega zbora. Na splošno sicer lahko rečemo, da je bil v minulih letih narejen določen napredek pri uresničevanju pravic pripadnikov romske skupnosti pri nas. Varuh je namreč v svojem poročilu ugotavljal, da razmere v romskih naseljih in njihovi okolici ogrožajo uresničevanje tako človekovih kot tudi posebnih pravic romske skupnosti, pa tudi pravic prebivalcev iz okolice teh naselij. Če občine ne uspejo rešiti problematike, so tu Vlada RS oziroma pristojna ministrstva, saj se država nikakor ne more in ne sme izogniti odgovornosti za odpravo kršitev človekovih pravic, če odpovedo lokalne skupnosti.

Še pred poletjem sem se udeležila posveta pri predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je na pogovor zbral predstavnike vseh romskih skupnosti v Sloveniji, da bi jih slišal, se seznanil z mnenji in opozorili in nato ukrepal.

Sama sem bila v začetku avgusta s svojimi sodelavci na zunanjem poslovanju v Novem mestu, kjer sem z županom in njegovimi sodelavci, pa tudi pobudniki, ki so prihajali tako z romske kot tudi s strani večinskega prebivalstva, zelo odkrito spregovorila o problematiki. Praktična šola do vpogleda v kritično situacijo pa je bil zagotovo nenapovedan, a nujen obisk v Žabjaku. Težko si zamišljam področje, ki je tako blizu mesta in vendar kot bi bili v pravi divjini. Tudi tam je bilo sicer videti prepad med revnejšimi in bogatejšimi Romi. Kaj reči ob vsem tem, kako zahtevati, da otroci hodijo v šolo in vrtec, ko pa so brez vode in elektrike, pod drevesi, v šotorih, na skoraj 40oC? Dan je bil namreč eden najbolj vročih to poletje in težko ga je bilo preživeti celo ob klimi, kaj šele tam, v naselju polnem muh, umazanije, povsem neprimernih razmer, v katerih pa je bilo videti vse polno otrok. Tik pred tem sem spregovorila tudi s Silvom Mesojedcem in predsednico Krajevne skupnosti Bučna vas, obema predstavnikoma močne civilne iniciative, ki sta me opozorila na trenutno povsem nemogoče sobivanje.

Sprašujem se kje so meje človekovih pravic, kako jih spoštovati in realizirati za romsko populacijo in kako ohraniti človekove pravice tudi na drugi strani, pri večinskem prebivalstvu. Slišala sem zgodbe, ki jih piše vsakdan, saj se ljudje na tem področju ne čutijo varni. Napetosti lahko vsak dan prerastejo v spopad, saj se govori o oboroženih Romih in ostalih, ki bi za svojo varnost to tudi morali storiti. Nikoli ne veš kaj bo prinesel jutri. Ljudje izgubljajo pridelke, nimajo več veselja, da bi delali na svoji zemlji. Govora je o vdovah, ki so ob večji del pokojnine, pa si o tem ne upajo spregovoriti. Dogodkov celo ne prijavljajo več. Menijo, da policija ne zmore ali si celo ne upa ukrepati oziroma, da je najmanj kar lahko rečejo, neuspešna. Ob poslušanju hude problematike je bilo celo slišati, da bomo Ambrus, če tu do česa pride, jemali kot milejši primer zgodovine. A, vsi še dobro vemo kaj je prinesel in kako še sedaj odmeva pri ljudeh.

Tega nikakor ne smemo dopustiti. Nujno je ukrepanje. Takoj po obisku, že naslednji dan je župan Alojzij Muhič ob sodelovanju Janeza Doltarja, višjega svetovalca za romsko problematiko pri novomeški občini in ostalih sodelavcev, Romom dostavil cisterne, dogovorjeno pa je bilo tudi za sistemsko reševanje težavne vodooskrbe Žabjaka in ostalih krajev. Plačilo za vodo se bo Romom odtegovalo od denarne pomoči, če računov sami ne bodo poravnavali. Tako je tudi prav, saj večinsko prebivalstvo v svojih zapisih, nastopih, govorih, celo na spletu nenehno poudarja, da želi enake pravice in enake dolžnosti. Zase in za Rome. Če plačujejo vodo oni, naj jo vsi. Do napetosti, sovraštva, nestrpnosti prihaja tudi zaradi mnogih nerazčiščenih vprašanj. Z ljudmi na tej in oni strani se je potrebno pogovoriti. Jasno in odkrito. Sem za enakost pred zakonom, saj nisem varuhinja enih ali drugih, pač pa vseh in zato bom tu dosledna. Za spoštovanje pravic, pa tudi dolžnosti, ki so celo in nedvomno v spoštovanju pravic drugih.

Ob resni romski problematiki se je zagotovo potrebno zamisliti nad človekovo pravico do zadostne, varne, sprejemljive, fizično in cenovno dostopne vode, v količinah in kakovosti, ki zadostuje osnovnim človekovim potrebam ter pravici do sanitarij, ki sta zapisani v mnogih mednarodnih dokumentih Generalne skupščine Združenih narodov, ki je leta 2010 sprejela resolucijo, ki dostop do čiste vode in sanitarij razglaša za človekovo pravico. Da je voda javno dobro, ki je življenjskega pomena za vse državljane, je tudi že znano stališče Evropske komisije. Prav tako je Svet Evrope državam priporočil, da sprejmejo ukrepe, potrebne, da se vsakomur to zagotovi. Zato je v 21. stoletju, v samem osrčju Evrope, v deželi bogati z vodnimi viri, nesprejemljivo, da nekateri ljudje še vedno nimajo dostopa do vode. Gre za povezavo z zagotavljanjem pogojev za zdravje in osnovno higieno, ki jo je potrebno zagotoviti ne le odraslim, pač pa tudi otrokom. Ti niso nič krivi, da imajo take ali drugačne starše, ki zmorejo ali ne. Obojim je potrebno pomagati. In zato je skrb za ranljive, tudi Rome, skrb Varuha, ki pa ni edina. Njihovo sobivanje z večinskim prebivalstvom mora biti strpno, a ne le na strani slednjih. Tudi Romi se morajo zavedati vsega, na kar opozarjajo predstavniki civilne iniciative. Tuja lastnina je tudi zanje tuja in raziskovanje ter pregon storilcev kaznivih dejanj ni kršitev njihovih pravic, pač pa spoštovanje pravic vseh. Do varstva zasebnosti, svobode, nedotakljivosti in miru ter dostojnega življenja.

Zato je čas, da odgovorni ukrepajo, da spoštujejo perečo problematiko enih in drugih in nanjo hitro in izčrpno odgovorijo.

To je tema, ki sem jo v kolumni želela predstaviti, saj je aktualna za vse nas. Tudi za tiste, ki pod prispevke o Romih, ki so končno dobili vsaj cisterne z vodo, zapišejo, naj nehajo krasti, naj se jim neha plačevati socialna pomoč, naj, naj … Tu ni prostora za zapise naj jih tisti, ki jih branijo, vzamejo na domače dvorišče ali v svoje stanovanje. Vsak naj torej živi na svojem, poudarjam na svojem, zagotovljene pa naj mu bodo osnovne človekove pravice in dana možnost, da si pridobi košček za dostojno bivanje, predvsem pa naj se ga nauči živeti z delom in od dela. To velja tudi že za najmlajše - otroke, ki vstopajo v svet odraslosti in prepogosto z zgledi, ki kar vlečejo. Potrebni so vrtci, kjer se bodo naučili slovenščine, da bodo lažje zmogli stopiti v šolo.

Vesela sem vsakega napredka in svetal zgled ostalim je zagotovo mladi novinar Bogdan Miklič, ki vneto piše v vse medije, tudi na medijski portal RTV SLO. Takih bi moralo biti še več. Mlad, sposoben, željan delati in zato spoštovan. Včasih celo ne dovolj med lastnimi – romskimi prebivalci. Zagotovo pa jih je še mnogo. Spoznala sem jih tudi v Novem mestu, v Romski pisarni in še marsikje po Sloveniji. Predvsem v Prekmurju. Naj se pozitivni zgledi tamkajšnjega življenja prenesejo še drugam. K enim in drugim, kajti le skupaj bomo lahko dostojno živeli na tej majhni slovenski zemlji, ki si jo pač  moramo deliti. Ko damo, lahko tudi zahtevamo. Ko bo voda, sanitarije, elektrika, vrtec in šola, potem bodo nekega dne, čeprav bo najbrž preteklo še kar nekaj časa, tudi tu ob nas, na jugovzhodu in ne le na severovzhodu, Romi, ki se jih nihče ne bo želel znebiti zaradi tega kar so, pač pa jih bo preprosto sprejel kot enake in enakovredne. In takrat bomo končno lahko rekli, da smo naredili vse kar smo lahko. Do tedaj pa nikakor ne moremo biti zadovoljni z narejenim.

Upanje je

nekaj mehkega,

ki se spusti na dušo,

in zapoje melodijo

brez besed in nikoli ne obmolkne.

(Emily Dickinson)

 

Naša življenja so kot sončeva pot.

V najtemnejšem trenutku

se obeta dan.

(Uvodnik v Timesu »24.decembra 1984«)


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.