c S
Sezona "volkov" je tu
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
22.09.2021 Pogosto brskam po starih zapisih in iščem poučne zgodbe, zlasti basni, ki v sebi nosijo globoke in večne nauke. Za vse čase, ljudi, sisteme in preizkušnje. Če kdaj, danes ugotavljamo, da smo na razpotju. Dobivamo informacije, nekaterim verjamemo, ker so v okviru naših pričakovanj, drugim pač ne. Odvisno tudi od tega, kdo jih pove in kdaj. Pogosto poslušam, kako ni pravice in kako brezizhodno je. Kdo pa je vaš junak; tisti, ki je tiho, ali oni, ki govori, opozarja, zahteva in želi spreminjati svet na bolje? Ob tem pa seveda spoštuje mnenje drugih, ni nasilen in skuša razumeti, da ima tudi resnica lahko več obrazov. Sicer bi vsa sodišča razsojala povsem enako in več- stopenjskih sploh ne bi potrebovali. Pa nam ravno to jamči, da pravna država deluje. Še vedno verjamem v poštenost in pravičnost, a žal ne več tako goreče kot nekoč.

"Tolpa sestradanih volkov se je potikala po gozdu in stikala za plenom, da bi dobila kaj za pod zob.
Kot bi mignil, so zasledili lisico, jo hitro raztrgali in požrli.
Za vse pa je bil plen premajhen, zato so se grizli in klali med seboj, kdo od njih bo dobil več.
Ob tem pa so enega izmed svojih tovarišev, najmanjšega, ki je bil povrhu še slabič, tako hudo oklali, da je krvavel iz mnogih ran. Obnemogel je ležal na tleh in milo vzdihoval.
Ko so drugi volkovi videli, da je slabič in za življenje ni več sposoben, so v svoji krvoločnosti raztrgali in požrli še njega."         
                                                                            (slovenska ljudska basen)


Ker ima sleherna basen tudi nauk, ga kaj hitro najdemo v naslednjem stavku.

Šibkejšim se običajno slabo godi, saj jih močnejši pogosto ne zaščitijo. Prav nasprotno. Pazite se torej "volkov". Povsod prežijo na vas. In včasih imajo celo "ovčjo" preobleko, kar je najhuje.  

Zgodbo bi lahko "prevedli" tudi v dogodke današnjih dni, celo v pripoved o človekovih pravicah. Imamo jih, lepo so zapisane v naši ustavi, pa v deklaracijah in konvencijah, v praksi vsakdana pa mnogi pozabljajo nanje, jih kratijo ali vsaj zmanjšujejo. Pravijo, da v dobro ljudi, da bi jih zaščitili pred hujšim zlom.

Odloki prehitevajo in nadomeščajo zakone. Da jih nujno potrebujemo, običajno ugotavlja šele ustavno sodišče, ki bi moralo imeti že kar dežurno službo za nujne primere.

Seveda v zadnjem letu ne gre povsem brez ukrepov in zelo težko je izbrati tisti hip pravega. Tega se zavedam. Prav vsak je namreč deležen kritike. To bi se zgodilo tudi, če jih ne bi sprejeli. Politika sicer nosi odgovornost, lahko pa bi jo v tem delu povsem prenesla na stroko. Pa je pogosto ne.  

A tudi  stroka, roko na srce, ni vedno povsem enotna. In prav tu se vprašamo: zakaj ne? In kdo sploh, če ne prav oni? Nekomu moraš stoodstotno zaupati. Ko izgubiš zaupanje, je prepozno. Škoda je narejena. Sama še vedno zaupam znanosti, tudi zdravstveni. Ko ji ne bom več, ne bom vzela niti Lekadola.

A vedno je bilo hudo, ko so prihajale novosti. Eni za, drugi proti.

Spominjam se uvajanja "prepovedi približevanja" za nasilnike, t. im. rdečega kartona. V sosednji Avstriji je zaživel brez kakršnikoli  težav. Pri nas pa številni pomisleki, od tega da bodo "ubogi " nasilniki ostali brez doma, da se bodo morali zateči pod most, do vprašanj, kje se bodo brili, in še in še je bilo pomislekov. Pa se je ukrep počasi le "prijel", a čisto "po naše" začel tudi zlorabljati. Da lahko sploh kdo pomisli, da bi koga krivo ovadil?! In vendar se že dogaja tudi to.

Pa smo dočakali še hudo debato o tem, da je potrebno prepovedati nasilje nad otroki. Spominjam se povsem bedastih vprašanj, ali jim  bodo še lahko vzeli mobitele, jih zvlekli s ceste, če bi nanje prežala možnost nesreče, pa tudi ali bo mladež še smela odnašati smeti. Pa smo preživeli vse to in danes vemo, da je bil upor brez vsakršne podlage, saj gre zgolj za pozitivno sporočilo države. Na načelni ravni. In vse je nenadoma potihnilo. Permisivna vzgoja se je sicer k sreči vsaj malenkostno umaknila, a to nikakor ne pomeni, da je potrebno otroke vzgajati s tepežem. Ta je absolutni poraženec. Vsaj moral bi biti.

Kaj pa kajenje v zaprtih prostorih? Se morda še spomnite časov, ko se v službenih sobanah zaradi dima skoraj nismo videli? Če je vsaj ena od prijateljic kadila, smo obvezno izbrale kadilsko sobo v gostilni ali lokalu, da je imela možnost prižgati in seveda po mili volji tudi  kaditi. Ni se ozirala na nas nekadilke. In me smo celo mislile, da je tako prav. Kako egoistično in na drugi strani naivno.

Ljudje zelo hitro prezremo dolžnosti, ki so tudi v spoštovanju pravic preostalih. So nas kadilci torej vsaj malo spoštovali? Prav nasprotno. Tarnali so, da bodo pred lokali zmrznili, se prehladili... Vsa čast tistim, ki so uspeli kajenje v zaprtih prostorih prepovedati in niso popustili silnim pritiskom ter opozorilom, da so kadilcem kršene pravice.

In pohvala  seveda vsem, ki mislijo tudi danes na druge, šibkejše, revnejše, spregledane.


Zato sem tu zapisala prelepo misel Phila Bosmansa:

                  "Ali sme travna bilka prebiti mrtvo asfaltno prevleko, da bi prišla do svetlobe?
           Moč travne bilke je podobna moči reveža, ki se upre zatiranju, da bi lahko bil človek.
                  Moč mogočnih spominja na moč buldožerjev, ki se za travne bilke ne zmenijo."



Se vam zdi znano in hkrati tudi zelo aktualno?

Čeprav v kolumnah "na glas" razmišljam vsakih štirinajst dni, se med eno in drugo zgodi toliko različnih dogodkov, da bi lahko pisala in pisala. Dobivam veliko odzivov in to me navdušuje, saj ugotavljam, da jih ljudje berejo in ob njih modrujejo. Se morda tudi vsaj malenkostno spreminjajo?

Verjamem da bo tako tudi ob "volkovih" današnjega časa. Kdo jih ne bi prepoznal ob "iskanju in trganju plena", ki je lahko tudi volilno telo. Kmalu bo šlo za vsak glas in "klanje" bo tudi medsebojno, zlasti okoli tem, ki močno delijo ljudi, razdvajajo v kolektivih in celo ožjih in širših družinah. Ta hip zamirajo celo "partizani in domobranci", saj jih prehitevajo cepilci in anticepilci.

Pomislim še na politični stranki, ki sta si ta hip v laseh zaradi prestopa 250 članov. S kakšnimi besedami je bil pospremljen izstop nekaterih?! "Klovni, kure, tuja jajca ..." in to za ljudi, ki so zagotovo v tretjem življenjskem obdobju in si zaslužijo najmanj spoštovanje. Je možno, da jih kdo javno tako žali? Nasploh ugotavljam, da je postalo precej modno pripovedovanje podobnih zgodb, ki pa nikakor nimajo prijaznega naboja. Danes so na vrsti eni, jutri drugi, pojutrišnjem pa prav vi ...

Ob predlogu za spremembo novele zakona o varstvu javnega reda in miru, bi morali zgled dajati prav v zakonodajni in izvršilni oblasti. Ti morajo nenazadnje prenesti največ kritik na svoj račun. Pa jih res? Predlagane spremembe gredo  sedaj sicer v smer kaznovanja žaljenja vsakogar. Bo moral torej vsakdo imeti poleg sebe policista, da bo to slišal? Zagotovo bo še vroče, kljub precej hladni vremenski napovedi.

Vroče, hladno, vroče hladno ...


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.