c S
III./15 Se počasi sploh kam pride?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
09.09.2008 Med človeškimi lastnostmi je za uspeh nedvomno ena pomembnejših. Počasi, a zagotovo privede do cilja. Pomeni napredek, ne sicer tako skokovit in zavidanja vreden, a zaslužen in občudovan. Vztrajnost. Lastnost, ki včasih zatone v pozabo. Zato je o njej vredno govoriti in pisati.

Zajec se je rad hvalil, da je najhitrejši med živalmi.
Nekega dne se je posmehoval želvi, da je tako počasna. Toda zgodilo se je, da se je želva naveličala njegovega postavljanja in predlagala, da se pomerita v teku. Zajcu se je to zdelo nadvse smešno, pa je vseeno pristal. Za razsodnika sta izbrala lisico.
Tekmovanje se je začelo. Zajec je želvo kmalu pustil daleč za seboj. Dan pa je bil soparen in ko je pretekel že pol poti, si je mislil: Kaj bi hitel, saj me tako ne more premagati! Malo bom legel v senco. Zleknil se je na tla, a spanec ga je premagal. Medtem pa si je želva vztrajno in brez počitka utirala pot proti cilju.
Ko se je zajec zbudil, želve ni bilo nikjer več. Kar so ga nesle tačke, se je pognal v tek, toda bilo je prepozno; želva ga je že čakala na cilju.
»Res si hitrejši, a premagala sem te, ker sem, vztrajnejša!« je rekla želva in se odpravila počivat v najbližjo senco.

                                                                    Iz knjige: Najlepše basni z vsega sveta

NAUK

Premisli preden stopiš na dolgo pot. Hitrost ni najpomembnejša, pač pa dosledno sledenje cilju, ki je pred teboj. Uživanje na poti je včasih celo lepše od doseženega cilja. Kajti, ko ga osvojiš, ne veš kam bi se sploh še povzpel.

Zakaj je hitrost tako privlačna? Kako je z adrenalinskimi športi in zakaj nekateri sploh ne morejo brez njih? Prinašajo sol in poper njihovemu vsakdanjemu življenju, dvignejo užitke na maksimum, seveda pa na to stopnjo povečajo tudi tveganje. Sekunda jih lahko loči od velikanskega vzpona ali smrtnega padca.

Kdo so torej ljudje, ki pritisnejo na plin in z užitkom sledijo dvigu kazalca za hitrost, visoko čez dovoljeni maksimum? Izzivajo usodo, sebe ali druge, morda oboje?

Ko jim uspe, so spet optimistični, zanesenjaški. Ko morajo voziti za nekom, jim popuščajo živci, čakajo na prvo priložnost. Kdaj tudi zadnjo.

Seveda pa poznamo tudi one, ki čakajo in čakajo, na priložnost, ki je morda nikoli ne bo. Ne v prometu, pač pa drugje. V življenju, ki ga »prevozijo« počasi, v stalnem strahu, da se jim kaj ne bi pripetilo, da ne bi česa zamočili, da bi se zoper kaj pregrešili.

Za oboje velja, da so na nekem robu; zgornjem ali spodnjem. Življenja, ki teče prinaša tudi tveganja; večja ali manjša.

Vendar je naša pot »tekmovanje«. S samim seboj ali drugimi. Kdo bo močnejši, pametnejši, kdo ne bo odnehal in kdo popustil?

Še vedno velja stara modrost; hiti počasi, kajti le tako boš daleč prišel. Ne izhaja le iz pričujoče basni o vztrajnosti in močni volji, pač pa tudi iz zgodb, ki jih dan za dnem spremljamo in nas seveda tudi učijo.

Kdor se zaletava v vrata pred seboj, kdor želi poiskati bližnjico, da bi koga preslepil, pretental in nenazadnje prehitel, se večkrat »opeče«.

Pravijo tudi, da se ničesar ne da izsiliti. Vse pride ali odide. Če izsiljuješ, se ti ponavadi zgodi ravno obratno. Ostaneš na pol poti, razočaran, nesrečen, cilja pa od nikoder.

Zato pogosto pravimo, da ni najpomembnejše biti genij, se roditi in živeti s pametjo, ki prekaša druge, kajti prav genijem včasih manjka vztrajnost. Ta lahko povprečnežem nadomesti tisti manjkajoči količnik. Mnogo jih je, ki jih je genialnost pognala naravnost v pogubo. Hudo razočarani, da jim zaradi silne pameti le ni uspelo doseči tega, kar so jim drugi napovedali, kar bi jim nenazadnje celo pripadalo, so posegli po skrajnem sredstvu, ki jim je včasih prezgodaj vzelo celo življenje.

Zato je pač treba sprejeti danost, negovati in učiti življenja tiste, ki so nadpovprečni, priznati sposobnost povprečnim, vzpodbujati podpovprečne.

Vsi smo nenazadnje v »čolnu« življenja, eni na krovu, drugi na palubi, tretji na komandnem mostu in vendar za pot naprej pomembni prav vsi.

Kakšno bi bilo naše življenje, če bi ga vodili le genialci, ki jih nihče ne bi želel ovirati?

In ne nazadnje je moč v sožitju, priznavanju in spoštovanju drug drugega in želji po uspehu, ki ni vedno v prvem mestu.

Zato naj bo najpomembnejša pot, po kateri hodimo ali se vozimo. Pot, ki prinaša marsikaj in vendar je vredno po njej hoditi.

Išči denar,
postal boš bogat
in morda podkupljiv.
Išči le samega sebe,
poln boš svojega jaza
in morda ves napihnjen.

Išči srečo.
V nakup ti jo bodo ponujali
v nabiralniku, na reklamnih plakatih,
ob cestah in poteh,
v trgovinah in blagovnicah,
v televizijskih reklamah
na vse kanalih.
Prodajali ti bodo tisočero sanj
v svetu, ki na tisoč in en način
govori o sreči … in laže.

Išči srečo
v denarju in posesti,
pa je ne boš nikoli našel.

Sreča je
kot senca:
Sledi ti,
ko ne misliš nanjo.
Sreča je kot odmev
na dnu tvojega srca:
Odziva se ti,
ko podarjaš sam sebe.

                              Phil Bosmans


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.