c S
V./48. So kazni res na razprodaji?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
13.06.2012 Leta in leta smo poslušali želje, celo zahteve po poenostavljenih, hitrejših in bolj ekonomičnih kazenskih postopkih. Vse bolj se je uveljavljala kontradiktornost z enakostjo orožij obeh strank, ob nespornem zagotavljanju pravic do poštenega postopka. Novela ZKP-K je prinesla tri nove procesne institute: predobravnavni narok, na katerem se obdolženec izjavi o krivdi, sporazum o priznanju krivde, ki ga obdolženec izpelje z državnim tožilcem, in narok za izrekanje kazenske sankcije, ki se opravi namesto glavne obravnave.

Prvi tedni uporabe nove procesne zakonodaje so presenetili mnoge pesimiste, ki »življenja« tem institutom niso napovedovali, vsaj ne tako živahnega, razžalostili pa tudi optimiste, ki so v medijih lahko brali, da je »branjevka dneva tožilec«, »da so kazni na razprodaji« ...

Ne grozi z večjo kaznijo od krivde;

če pretiravaš, delaš narobe,

če odpustiš, lažeš.

                   Arabski pregovor                  

Že dalj časa je vsem kazensko-pravnim teoretikom in praktikom znano, da so poenostavljeni kazenski postopki praksa, ki jo svet pozna že dalj časa, medtem ko dosedanji ZKP priznanju krivde ni namenjal posebne pozornosti, česar niso mogli razuneti niti tisti nadvse redki resnicoljubni obdolženci, ki so krivdo priznali, a jim je bilo potrebno poleg tega kaznivo dejanje v samem postopku še dokazati onkraj razumnega dvoma. Plea agreement, to je dogovor o priznanju krivde med tožilcem in obdolžencem, so nam še pred sprejemom nove zakonodaje predstavili ameriški kolegi, a zagotovo je »barantanje« ali plea bargainning težko »igrati« torej »vaditi«, saj so zanj potrebni živi postopki, ki jih zlasti v zadnjih dneh tožilci preizkušajo na svoj način. Poznajo ga številne države Evropske unije, pa tudi Hrvaška in Srbija, sedaj dobiva svoje mesto tudi pri nas. Odveč je opozarjati na vse procesne garancije in nesporno dejstvo, da priznanje ne sme biti izsiljeno ali pridobljeno s prevaro, do česar pa je zagotovo težko priti ob dejstvu, da ob tedaj krivih obdolžencih nesporno stojijo pravniške avtoritete v podobi odvetnikov.

Glede na vsesplošna zatrjevanja tudi pred mediji videnih obdolžencev  preteklosti, še največji optimisti, menda celo z bivšim ministrom Zalarjem na čelu, niso pričakovali velikega »izplena«. Na veliko se je govorilo, da se pri nas ne splača ničesar priznati, saj je treba neutrudno iskati napake predkazenskih postopkov in izločati vse, kar se ti na pot postavi v obliki sodnikov in tožilcev. Bili smo priče številnim maratonskim kazenskim procesom, ko so na prve razpravne dneve celo kamermani veliko hodili; s hodnikov v  razpravne dvorane in od tam nazaj, ko se zadeve dolgo, predolgo niso niti začele. Ko je prišlo do branja prisluhov, so seveda procesi običajno dobili drugo, manj privlačno podobo in uspeh je bil, če je bil posnetek slabše kvalitete in si lahko vneto, vsaj do specialnega izvedenca, trdil, da to že ne more biti tvoj glas, pa četudi so ga mnogi takoj prepoznali.

Spominjam se davnega procesa, ko pogajanj še ni bilo na nobenem obzorju, tog, ki bi izdajale naše poklice, pa tudi ne. Predhodni postopek zelo vnete zasebne tožilke se je tako močno zavlekel (med drugim je ob prikazovanju napada s palico razbila stropno luč), medtem pa se je nič hudega sluteči obdolženec z menoj kot tožilko (česar ni vedel) zapletel v zanimiv pogovor. V njem je resnicoljubno predstavil svojo zgodbo bodočega zaslužkarja z ukradenim sodom piva. Ko ga je valil, so prihajali možje v modrem in veliko posodo je še pred prihodom izpustil iz rok, da se je odkotalila daleč stran. Tožena tatvina mu nikakor ni bila všeč in čeprav sem poskušala potrkati na njegovo vest, da bi jo priznal, ker naj bi bilo to pošteno, mi je zabrusil:«Veste, v naši državi se nikoli ne splača ničesar priznati. Tudi jaz ne bom, nenazadnje sem imel veliko škode, saj mi ukradenega piva ni uspelo prodati bližnjim gostilničarjem, nanj pa so že čakali številni žejni pivci.« Še vedno sem se z njim »pogajala«, da bi bilo to nenazadnje pošteno, a se ni dal, vse do oklica zadeve in najinega skupnega vstopa v dvorano. Tedaj je začudeno vprašal sodnika:«Kdo je ta gospa?« In ko mu je pojasnil, da tožilka, je nemudoma dejal:«Prosim za milo kazen.« Presenečeni sodnik se ni dal zmesti in mu je takoj predočil, da se bo postopek šele začel, da mu krivde ni treba priznati, saj mu mora tožilstvo dejanje dokazati. A, še vedno je vztrajal na odkritem priznanju in prošnji za pogojno kazensko sankcijo. Nenazadnje bi lahko rekli, da je šlo za sporazum o priznanju krivde, ki ga je obdolženi sklenil z državno tožilko in je prišel na predobravnavni narok, ki se opravi namesto glavne obravnave, če je seveda priznanje pošteno in so upoštevani vsi veljavni pravni standardi. Priznanje je bilo pošteno tako zunaj sodne dvorane kot tudi v njej.

In kako je danes? Minuli četrtek so mediji sicer zelo različno, poročali o zakoncih, ki sta storila kaznivo dejanje spravljanja v suženjsko razmerje po 112. členu KZ-1, za katero jima je grozil zapor od enega do desetih let. Na predobravnavnem naroku pred glavno obravnavo, katerega cilj je skrajšanje časa trajanja celotnega kazenskega postopka, sta se oba obtoženca izjavila o krivdi po obtožbi in jo priznala, državni tožilec pa je ravnal skladno s predvidenimi mejami omilitve kazni zapora, ki jih določa KZ-1 z Novelo KZ-1B. Predlagal je primerne zaporne kazni v trajanju od enega leta in deset mesecev za drugoobtoženo do treh let in osem mesecev zapora za prvoobtoženega.

V enem izmed časopisov pa smo lahko v soboto brali: »Za nami je še en uspešen trgovalni dan v ljubljanski sodni palači. Tudi bazar bi lahko poimenovali to, kar se dogaja na slovenskih sodiščih odkar je Novela Zakona o kazenskem postopku uvedla tako imenovane predobravnavne naroke ... Dogajanje se je preselilo pred sodno dvorano in začela se je trgovina, vzemi ali pusti, med katero so se tožilcu nabirale potne srage na čelu, nenehno je čebljal, mahal z rokami, vztrajno prikimaval in odkimaval ter ponujal in obljubljal. Ko se je predobravnavni narok naposled le začel, je bilo na njegovem obrazu videti zadovoljen nasmeh, kot da je ravno prejel priznanje za branjevko dneva.«

Tudi v teh dneh različni mediji poročajo o novih predobravnavnih narokih, na kateri je uspelo tožilcem in kasneje sodiščem že zaključiti marsikateri, tudi zelo težavni in na dolgo sojenje obsojeni primer. Še vedno pa se pojavljajo naslovi kot »Kazni na razprodaji« in »Kriminal, ki ni za razprodajo«.

Tako pač je, vsak spremembe zakonodaje razume po svoje. Pozabiti pa ne smemo na številne zapise in komentarje, ki smo jim bili leta in leta priče in so glasili približno tako:«Maratonskemu sojenju ni videti konca, Ali se bo letos sploh zaključilo sojenje?, V tujini bi take zadeve končali v enem dnevu ..., Koliko davkoplačevalskega denarja bo stal proces za 16 obtoženih? Po letih sojenja slab izplen; vse obtožene oprostili, Zaradi odsotnosti obtoženih glavna obravnava spet preložena, morda naslednjič ne bo koga izmed zagovornikov...«

Ob nespornem dejstvu, da je nova procesna zakonodaja še mnogo bolj obremenila tožilce, ki se na prvi stopnji dnevno srečujejo s številnimi zankami in ugankami, novostmi in njihovo prevedbo v prakso, so pričakovanja vseh, tudi tolikokrat omenjenih davkoplačevalcev kot tudi obdolžencev, njihovih odvetnikov in nenazadnje sodnikov, velika.

Tudi še tako podrobna navodila o novih oblikah dela, ne bodo mogla predvideti vsake situacije, v kateri se lahko začetnik ali prekaljeni tožilec z dolgoletno prakso nenadoma znajde. O napakah, težavah, pomislekih, rešitvah, ... bodo tekle številne debate kazenskopravnih teoretikov in praktikov, da o laični javnosti sploh ne govorimo.

Če bo predobravnavni narok uspel in bo obdolženec krivdo priznal, se bo lahko vedno znova ugotavljalo ali je tožilec za določeno kaznivo dejanje predlagal dovolj ali premalo. Ugibalo se bo o tem, koliko časa bi tekel postopek in kakšna bi bila njegova zaključna faza; v podobi kazni za krivega storilca. Ali je možno, da bi bil kljub krivdi, zaradi pomanjkanja dokazov, morda celo napak postopka, oproščen?

Kot dolgoletna tožilka se še kako zavedam vseh pasti in težav mlajših kolegov, pripomb in kritik, ki bodo na njihovo delo lahko letele. A, treba je vedeti, da v praksi orjejo pot novi zakonodaji, ki nikoli ne bo tako dorečena, da je ni moč izigrati, različno interpretirati, imeti nanjo številne pripombe, da o redkih pohvalah, ki jih bodo morda tožilci deležni, ne govorimo.

Svoje bodo zagotovo dodali tudi mediji, taki in drugačni komentarji vsakogar, ki bo imel kasneje, morda v Pismih bralcev, pet minut časa, da koga napade, skritizira.

A, boljši kot bodo dokazi, pridobljeni v predkazenskem in preiskovalnem postopku, boljša bodo tudi pogajalska izhodišča tožilcev o tem kakšno kazen za res krivega in z obrambo oboroženega obdolženca, predlagati. Morda pa bodo prav ti sporazumi med obdolženci in tožilci pokazali kako pred sodnike stopajo tudi tisti, ki bi včasih v en glas trdili, da niso krivi, da je vse podtaknjeno, ... sedaj pa bodo v izogib daljšim zapornim kaznim priznali dejanja in sprejeli predlagano in kasneje izrečeno kazen; morda celo nižjo, višje vsekakor ne.

Morda pa bomo po letu dni, ko bo praksa zagotovo pokazala vse prednosti, pasti in težave novih procesnih institutov, rekli, da je bilo res pametno, da smo jih končno uzakonili tudi pri nas.

Kdor enemu kazen naloži,

sto drugim grozi.

                   Italijanski pregovor


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.