c S
Tako drugačni časi in novi problemi
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
16.12.2020 Spominjam se časov, ko so me kot varuhinjo človekovih pravic obiskali starši, ki so se odločili, da bodo svoje otroke šolali doma. V Sloveniji jih je bilo tedaj okoli 120 in število me je začudilo. Kako zmorejo, sem se spraševala in ali je to sploh dobro za otroke. Menila sem, da ne. Stališča z leti nikakor nisem spremenila. Danes je žal to kruta realnost za vse, brez izjeme. Vprašanja so ostala povsem enaka, le še mnogo bolj utemeljena.

Medtem, ko skrbimo glede tega, kaj bo z otroci v prihodnosti,
pozabljamo na vse tisto, kar se z njimi dogaja v tem trenutku.

Stacia Tauscher

Začelo se je s prvim valom. Šolanje od doma, torej na daljavo. Velikanske težave, ki so k sreči minile. Mnogi namreč niso imeli računalnikov, vsaj ne za vsakega otroka in starše, če so delali od doma, pojavila se je tudi slabša pokritost nekaterih področij. Seveda je ponekod sledilo kasnejše pomanjkanje znanja in težave staršev, pa tudi učiteljev. Za vse je bil to velik, kar prevelik zalogaj. Šolsko leto se je zaključilo in nastopilo je dolgo, a vseeno posebno poletje. Obnašali smo se prešerno, kot bi pozabili, da se pomlad lahko ponovi.

September je prinesel prva srečanja otrok in učiteljev. A ni trajalo prav dolgo, ko so se razšli. Kratke dileme o tem kdo in kdaj naj v šoli nosi masko, je prekinila splošna zamrznitev prihodov v šolo, saj se je pouk za celotno osnovno in srednjo šolo kot tudi fakultete, preselil kar na splet. Celo za otroke s posebnimi potrebami.

Tokrat pa so bili mnogi precej bolje pripravljeni.

Za koga je sedaj najtežje? Vsekakor za vse, ki sami ne zmorejo obvladovati računalnikov, pa za tiste, kjer vsak otrok nima svojega, za one, ki bi rabili zunanjo strokovno pomoč in za starše, ki težko združujejo resno in zahtevno službo ter pomoč otrokom. Zlasti, če so doma še dojenčki in predšolski malčki.

Raj za tablice in televizije. Leta smo osveščali starše in otroke kam vodi pretirana uporaba sodobnih naprav. Govorili o zasvojenosti, celo usodni. Svetovali koliko minut zabave na sodobnih napravah je lahko deležen otrok v posameznem obdobju, da zanj še ne bo nevarno, celo prenevarno. Učenje ne zasvoji, to je treba vedeti. Vse ostalo, celo brez starševskega nadzora, je lahko usodno. A kdo ima danes še čas misliti na to? Z napravami si "kupujemo" mir, ki je pogosto celo nujno potreben. Kako sicer opraviti toliko zadev hkrati?

Imam dve vnukinji in vnuka in tako lahko povsem realno, ne zgolj teoretično, ocenim kako poteka ta večtedenska osamitev. Zlasti po pripovedovanju njihovih staršev.

Najstarejša Lara je v osmem razredu in snov ter računalniške veščine popolnoma obvlada. Skoraj ne rabi pomoči in šolanje na tak način ji celo ustreza. Z njim v celoti zapolni dopoldneve, potem ima še ples in vadbo preko ekrana, pa branje knjig in skrb za hišnega mucka. Dom je urejen in lahko bi rekli, da jo bo kriza obšla. A vseeno pogreša druženje, sošolke in sošolce, šolski vrvež, klepet v živo, treninge v telovadnici. Nekega dne je dejala: "Dan je povsem enak dnevu, kdaj bo tega konec?".

Celo ona, v idealnem okolju ne bo ostala čisto brez "posledic". Se pa z njo da vsaj resno pogovoriti. In ponosna sem nanjo.

Zato pa takoj pomislim na otroke, ki živijo v pomanjkanju, v nasilju, osami,... Pretresla me je radijska pripoved mame, medicinske delavke, ki je v eter zaupala, da je njena hči 12 ur preživela z očetom v kamionu in se šele zvečer učila. Si zamišljate ubogo dekletce? In podobnih je zagotovo veliko. Čeprav je že eden preveč. Mislim, da bi z žalostnimi zgodbami lahko napolnili prav vse medije.

Razmišljam o starših, ki so čez noč izgubili delo, pa o onih na usodnem čakanju, tudi bolnih, pa o tistih, ki imajo več otrok, pa o nasilju, ki so mu odprte prav vse poti. Kdo ima moč, čas in voljo, da bi ga prijavil? Pa o tistih, ki morajo poskrbeti še za svoje starše, morda celo hudo bolne ali dementne. Kako vse to sploh uskladiti?

Seveda razmišljam tudi o otrocih s posebnimi potrebami. Kako odigrati vlogo starša, vzgojitelja, učitelja, logopeda, terapevta, ob še drugih obveznostih in otrocih? Kdo to sploh zmore? Ni ga, ki bi v celoti uspel in otroci trpijo, nazadujejo, situacija se vztrajno slabša. Ti starši nimajo niti moči, časa in volje iskati odgovore. Mnogi otroci živijo zgolj z enim staršem. Zanje je res hudo. In če kdo, bi prav ti potrebovali pomoč in vključitev v institucije.

Odgovorni morajo misliti nanje. Kljub prelomni odločitvi ustavnega sodišča pravih rešitev še ni na obzorju. Še vedno so vsi doma, tudi najranljivejši in tako bo najmanj do novega leta. Zakaj vsaj zanje ni sprememb? Si kdo sploh predstavlja agonijo teh staršev in seveda njihovih otrok? Sedaj je sicer obljubljena prioriteta zanje, 4. januarja ali teden kasneje. Pa bo res?

Zato seveda toliko lažje pomislim na našega prvošolčka in njegovo dvoletno sestrico.

A ne povsem brez skrbi zanju. Šestletni Gaj v pravi, "taveliki" šoli. Vstop je bil nekaj posebnega in dolgo pričakovanega, k sreči povsem v živo. Obstajala je bojazen, da bo kar virtualni. Izbiral je med staršema, saj prvi dan z njim nista smela kar oba. Težka odločitev. Pa se je začelo. Spoznal je učiteljico in še dve zelo pomembni osebi. Pa tudi sošolke in sošolce. Pričeli so z redom, nalogami, varstvom, a tudi z maskami. Želel je k popoldanski telovadbi, pa še h kakšni aktivnosti. Dobili so ponudbe, a vse je pričel močno krojiti usodni virus. In druga za drugo je odpadla. Sprejel je težko. Potrebna je bila razlaga in še enkrat razlaga. Tako rad je imel te aktivnosti in nikakor ni mogel razumeti zakaj ne, ko pa sta mu starša to poleti obljubila. Prve petke v septembru je po pouku preživljal pri meni. Enkrat sva celo šla na avtobus in moral je nadeti masko. Imel je šest let in mesec dni. Dopovedoval mi je, da morda le ni potrebno, ker je otrok. A na hrbtu je imel šolsko torbo. Bila sem pred težko nalogo. Ne prvič in ne zadnjič. Tudi, ko sva neko petkovo popoldne na Miklošičevi kupila mini sladoled, ki ga je v bližini, kjer ni bilo žive duše, pojedel. Kmalu pa šok; v Kranju kazen za starša, ki sta na javni površini pojedla otrokov rogljič. Gaj me je takoj vprašal, če tudi on morda ne bi smel jesti sladoleda. Pogovarjala sva se o ukrepih in virusu. Skoraj kot dva odrasla. Ni bilo prav enostavno. Na igrišče ni smel, če pa že, ob vseh varnostnih ukrepih. Brez druženja. In sledil je očitek, da je imel rojstni dan in smo mu obljubili zabavo s petimi prijateljčki, ki je seveda ni bilo.

Kmalu pa so se šole in vrtci povsem zaprli. In odprle so se številne dileme; kako bo z dvema otrokoma, ko pa njuna starša zares in intenzivno delata? K sreči. In zato sem se ponudila da pomagam. Vstopila sem v virtualni prvi razred. Stik z učiteljicami je vsak dan ob 8.20. Kot prava šola. Seveda ne gre vedno povsem gladko, saj domače okolje ponuja marsikaj. Pogledal bi še kakšno risanko, počasi jedel zajtrk..., a starša sta dosledna. Red mora biti. Tudi za babico, ki ne sme kar popuščati. Sledi enourno srečanje z učiteljicami, pa tudi s sošolkami in sošolci. Vsi dobijo napotke za vse naloge. Pomislim koliko je bilo priprav na vse to, koliko različnih filmov in prilog je pripravljenih vsak dan. Potem se začne resno delo. Po predmetih, poslušanje, risanje, pisanje..., celo glasba in telovadba. Kako to rešujejo starši več otrok? Mi imamo sicer še dvoletnico, ki nikakor ne razume kaj se dogaja. Seveda ni v vrtcu. Vse hoče posnemati, se z vsem igrati in prekinjati resne procese. Starša na računalnikih, s telefoni in zoom srečanji. Kaj bi brez babic, si niti zamišljati ne morem. Tu je še skrb za hrano in ostala domača opravila. Premišljujem o naših res idealnih pogojih in nato o tistih, ki tega niti slučajno nimajo. Kako preživljajo te res težke dneve?

Tudi in prav zato, smo pri Zvezi prijateljev mladine, kjer sem predsednica Nacionalnega odbora za otrokove pravice, 13. decembra odposlali poziv pristojnim za prednostno odprtje vrtcev, šol in ostalih izobraževalnih ustanov v državi. Zavedamo se, da se je Slovenija znašla v težkem položaju, saj kazalniki še ne kažejo izboljšanja. A nikakor ni moč iti mimo otrok in njihovih družin. Povečujejo se razslojenost, izoliranost, revščina, nasilje, depresija, samomorilnost in njeni poskusi, izgube praktičnih in socialnih veščin. Veseli bomo rahljanja ukrepov, a na prvem mestu morajo biti naši otroci.

Še zlasti skrb za tiste s posebnimi potrebami, kjer bodo posledice najhujše.

Naj nam leto 2021 prinese uresničitev želja v dobro otrok in njihovih najbližjih.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.