c S
R kot REVŠČINA
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
13.08.2007 Pojem, ki si ga lahko razlagamo ožje ali širše; lahko je torej manj ali več revščine, odvisno kje postavimo meje. Je reven le kdor nima kaj v lonec dati ali tudi tisti, ki ima, a tega ni veliko? So ljudje, ki priznajo, da so revni in taki, ki pravijo, da živijo skromno. In vendar lahko oboji pretiravajo. Prvi, ker niso revni, pač pa zgolj živijo skromno in drugi, ker niso skromni, pač pa reveži. Kdo se nam smili, če se nam? Kaj narediti, da se nam ne bo, vsaj ne več?

Revščina je dedinja revščine.
Ruski

Ogenj se rad prime reveževih cap.
Francoski

Na reveževi mizi je predjed tudi poobedek.
Nemški

Reveži živijo kot fižol ob poti; kdor gre mimo, ga pohodi.
Ruski

Mrzlo, sivo in neprijazno jutro. Megla tišči k tlom in tu in tam je slišati korak. Tok ... tok ....tok ... ni jih veliko, ki bi tako zgodaj vstali. Tam ob hiši z novo ograjo smetnjak. Ob njem možakar z belo polivinilasto vrečko. Odpre, brska, išče, vzame in odnese. Ne vidi se kaj in vendar je nekaj. Odšel ni praznih rok.

Razmišljanje zamori jutro in celo dan. Bi ga bilo potrebno ustaviti in vprašati: kaj iščete, kaj rabite, vam lahko pomagam? Je že prepozno.

Ima dom, je topel, se greje z drugimi ali je čisto sam? Če se družiš z enakimi, zaposlenimi, urejenimi, s stanovanjem, hišo, avtom in še čem, v svoji okolici, takih preprosto niti ne vidiš.

Pa si oglejmo svetovne podatke o revščini.

Po zadnjih podatkih v svetu danes 826 milijonov ljudi nima ustrezne prehrane, skoraj milijarda nima dostopa do pitne vode. Približno 850 milijonov ljudi ne zna brati in pisati, 2,4 milijarde ljudi pa nima dostopa do urejenih sanitarij.

K sreči revni tega niti ne vidijo, zato se sebi pogosto ne smilijo. Iz različnih vzrokov so pristali na cesti, v zbirališču, na klopci, z roko, ki jo molijo drugim pod nos z besedami: »Bi bil kakšen tolarček ? Je možno dobiti 50 centov? Je ostalo kaj drobiža?«

Ni stvar posameznikov, da rešujejo tako širok problem in vendar se pri njih lahko začne. Čeprav bi to morala storiti država, a, kdo pa je država, če ne njeni ljudje? Ti se lahko združujejo, zahtevajo, opozarjajo. Država je običajno tam daleč, visoko, nekje, od koder vse te revščine niti vidi ne. Tudi, ko pride na »obisk«, je marsikaj skrito. Teh ljudi ni na spregled, ne prihajajo v kulturne domove in sejne sobe, ne dvigujejo transparentov in ne zapirajo cest. So neenotni, ker so tu in tam; en, dva, trije, skupina, a tudi ta ni velika. Ko se srečajo, so pogosto utrujeni od stanja, ležanja, sedenja, nemoči. Razburi jih marsikdaj, pogosto popita pijača. In takrat včasih privro na dan grde besede, psovke, pade kakšna klofuta, razbije se steklenica, polna ali napol prazna, teče celo kri.

Bi jim bilo mogoče reči naj pridejo, da bodo delali in si zaslužili vsakdanji kruh? Da in ne, vsaj za mnoge prepozno. Spoznali so nov »poklic« življenja; brezdomstvo, ki mu lahko rečemo tudi klošarstvo, zgodba s koncem , ki ni obetaven in običajno nastopi prekmalu.

In kaj je o revščini, lakoti in pomoči zapisal Phil Bosmans?

Dandanes vsakdo ve,
da na milijone ljudi trpi lakoto –
včeraj, danes, jutri.
Ne morejo delati,
ker nimajo kaj jesti.
Zbolijo,
ker nimajo kaj jesti.
Umirajo mladi,
ker nimajo kaj jesti.
Milijonom je smrt zaznamovala
obraz in telo.
To je največji škandal stoletja!

Ljudje negibno ležijo
in umirajo, izčrpani od lakote,
na isti zemlji,
kjer mi, dobro hranjeni,
hodimo, letamo, jahamo,
se sprehajamo in korakamo,
tekamo in drvimo
kot športniki, politiki, poslovneži,
turisti ali novinarji.

Kako se odzivamo na vse to
mi, ki imamo bogato obložene mize,
polne bifeje in mehke postelje?
Nam je pognalo strah v kosti,
ko smo se prvič soočili
s to svetovno tragedijo?
Smo se s tem sprijaznili?
Nas preveva sočutje?
Govorimo o tem?
Valimo krivdo na druge?

Strah ne pomaga!
Sočutje tudi ne!
Govorjenje je brez haska.
Odrivanje krivde je beg!

Deliti moramo!

Deliti kruh pomeni:
deliti dobrine in imetje,
obilje in bogastvo,
razkošje in udobje.

DELI SVOJ KRUH Z LAČNIMI,
ŠE BOLJ TI BO TEKNIL.


Če bi vsak od sitih »videl« vsaj enega lačnega, potem bi jih kajkmalu zmanjkalo.

Ne slepimo se torej, da jih pri nas ni. Prav je, da družba naredi obširen načrt pomoči, ki ni nujno le v obdarovanju, pač pa tudi učenju lastnega preživetja, ki bo v delu.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.