c S
IV. 63. Kako jih zaščititi?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.02.2010 Na stotine milijonov otrok vsakodnevno trpi različne oblike nasilja, življenja jim jemljejo tako vojne kot mir. Zaradi prvih so mrtvi ali ranjeni, ostajajo brez staršev in najbližjih, v miru pa so žal prepogosto izkoriščani, zanemarjeni, pretepeni, spolno zlorabljeni, pa tudi invalidni. Globoko jih pretresejo tudi posledice naravnih nesreč. Haiti jo je doživel in tudi tu so otroci, ki so ali bodo za vedno izginili. Kako jim pomagati? Kaj svet naredi zanje?

Nesreča prihaja na konju in odide peš.
Francoski


Solze nad tujo nesrečo se hitro posušijo.
Latinski


Kdor ne mara otrok, ne mara nikogar.
Osetinski


Sleherni svetovni dogodek, ki se v obliki potresa, poplave, pa tudi drugačnih katastrof oziroma nalezljivih bolezni, vojn, lakote, … včasih postopoma ali povsem nenadoma naseli v katerikoli kraj našega planeta, obelodanijo mediji, ki iz dneva v dan, iz ure v uro in iz minute v minuto prinašajo nova sporočila. Beseda in slika obkrožata svet in se dotikata ljudi na tem našem planetu. Včasih je hudih novic kar preveč za en sam samcati dan, še zlasti, če ljudi prizadenejo nenadne katastrofe. Ena izmed njih je nedvomno potres. Povsem nemočni, kljub znanosti in njenemu napredku, ki naj bi ga napovedali, ostajajo ljudje v docela porušenih domovih, odvisni od tuje pomoči. Seveda nas še najbolj pretresejo slike nemočnih otrok in kot pravi čudež se tu in tam dogaja, da jih reševalci celo po več dneh najdejo še žive. Slike otrok, ki tavajo in iščejo svoje starše ali najbližje, zbudijo mnoge želje po pomoči, ki postanejo tudi realnost. Svet zbira in pošilja oblačila, obutev, denar, hrano, … Dobrodelnost nas objame. Dobrota je kot zlata nit, ki povezuje ljudi. Žal predvsem v hudih trenutkih. Zbrali smo se tudi ob dogodkih na Haitiju. Sprva so bile to šokantne novice, sedaj jih nove že spravljajo v rahlo pozabo. Dobrodelno so zapeli pevci širom sveta, idej o pomoči je bilo ogromno. Nenehno smo bili in smo še priče lačnim ustom otrok, ki umirajo tudi zaradi prihajajočih bolezni. Zato nas še toliko bolj pretrese vsaka vest, ki pomeni zlorabo nesreče in zagotovo je to tudi iskanje otrok, ki bi jih »dobri« ljudje radi odpeljali daleč stran, v svet, kjer bodo varni, srečni, v blagostanju in miru. Pa je to res? Spreleti nas srh, ko ugotovimo, da nečedni nameni ljudi nimajo ovir, saj izkoriščajo popotresno situacijo, da bi prišli do otrok, morda za trgovino z njimi, za prostitucijo, za organe. Vidimo ljudi, ki so jih ustavili na mejah in jim zasegli otroke, jih zaprli in čakajo na sojenja. A, sprašujemo se koliko je še takih, ki so že šli mimo kontrol in so otroke pod krinko ljubezni in dobrote že odpeljali v daljni tuji svet. Trgovina z ljudmi namreč nima meja in kje je primernejši kraj in čas kot po katastrofi.

Zadene otroke in mladostnike, tudi ženske. Otroci so že tako šibka bitja, četudi imajo ob sebi starše, kaj šele, če jim jih vzamejo katastrofe. Otroci iz socialno ogroženih skupin so že tako žrtve rasizma, diskriminacije, nestrpnosti, izpostavljeni so trgovini, pregnani z lastnih domov, trpeči zaradi nasilja in tudi naravnih nesreč. Trgovina, telesno in spolno izkoriščanje ter ugrabitve so žal resničnost tako trpečih na Haitiju kot tudi tistih, ki jih pestijo »le« lakote in socialni ter politični nemiri. Zato se je žal prenekaterim nalogam tujih mrež za pomoč Haitiju pridružila še ena, zelo pomembna; preprečiti trgovanje z otroki, sirotami potresa. Kako uspešni bodo, koliko pokvarjenih tujcev bodo ujeli in koliko jih bo z otroki ušlo?

Soočeni smo tudi s širokimi možnostmi posvojitve sirot, ki to dejansko so. Kdo jih bo sprejel, kam bodo odpeljani in kako bodo živeli, je seveda drugo vprašanje. Ob znamenitih parih, katerih navidezna sreča krasi naslovnice številnih revij in časopisov širom sveta, se po eni strani sprašujemo zakaj ne dajo več denarja v dobrodelne namene, po drugi strani pa ali si resnično želijo posvojenih otrok in kakšno usodo bodo imeli? Posvojita jih »srečneža«, belca, znana, ljubeča in nežna pa še lepa, kot iz sanj. A, nikoli ne izvemo resnice. Tiste prave, ki bi jo morali tisti, ki so jim otroke dali v posvojitev; ali so prisotna mamila, koliko je alkohola, kakšen sploh je ta njihov svet, ki ga ponujajo otrokom? Je ljubezen prava, morda opičja, ali je sploh ni? Pa si rečemo, saj živijo vseeno bolje kot bi doma; ob revnih starših, s skodelico riža ali druge hrane na dan, bosi, slabo oblečeni, premraženi, … Vse je relativno. Zagotovo jim bo z marsičem prizanešeno, v tem lepem, navidezno čudovitem filmskem svetu, ki se bo nekaj časa še loščil. Morda pa bodo tudi oni končali klavrno. V mamilih, zlorabljeni, psihično strti, fizično kaznovani. Zagotovo tu ni testov o primernosti staršev, saj denar kupi marsikaj. Zlasti v tisti, tako opevani Ameriki, pa tudi drugih deželah, ki jim tako radi pravimo bogati svet. Ni preizkusa dobrega starševstva, tu ni dobe po kateri bi otroka morali vrniti, ker se niso izkazali. Ker niso naredili starševskega izpita.

Kakšen je torej ta naš svet, ki po eni strani zahteva prepoved vsake klofute, po drugi strani pa še vedno tolerira svet glamurja, s katerim vštric hodijo tudi opojne snovi, alkohol in posledično agresivnosti? Ni pravice, bi lahko rekli, ni nikogar, ki bi zmogel bedeti nad otroki vsega sveta. Zdaj udari tu, zdaj tam, zlasti hudo pa kjer je revščina že na stalnem pohodu.

Generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Moon je potres na Haitiju že označil za najhujšo humanitarno katastrofo v vsej zgodovini, saj je Haiti mlada država, katere polovico prebivalstva predstavljajo prav otroci. Doživetje tako hude izkušnje, še zlasti za tiste, ki so v potresu izgubili starše, kaže na izjemno potrebo po psihosocialni obravnavi, vrnitvi v šolo, zagotavljanju vsaj osnovnih potreb za preživetje. Seveda so vse te še kako povezane z denarjem, torej zbiranjem finančne pomoči. Zvezdniki, torej velika imena tega sveta, so že zbirali denar v velikih humanitarnih akcijah, odzvali pa so se tudi povsem običajni ljudje. Sedemletni deček z Otoka, ki je s kolesom na osmih kilometrih vožnje zbiral denar in zbral preko stotisoč funtov, nas je ganil. A zagotovo je fant odraz družine, v kateri živi, kajti učenje solidarnosti se zagotovo začne doma in lahko le nadaljuje v šoli.

Tudi pri nas bi rabili »šolo življenja« za otroke katerih starši imajo možnosti potovati na dopust v hotele s štirimi ali petimi zvezdicami. Na neki mestni šoli je mladež obstopila svojega sošolca in ga opljuvala, ker je nosil majico, ki ni bila - pomislite – original. Opravičilo je absolutno premalo. Sklicati bi morali vse starše tega in vseh razredov ter jim pojasniti nadvse zaskrbljujočo situacijo. Tudi ljudje z znamkami oblačil so lahko jutri na cesti, ranjeni, žrtve potresa, poplave, izgube vrednosti delnic, propada podjetja, … Kaj ti pomeni denar, če smrtno zboliš, … tu bi moralo nastopiti učenje staršev in nato otrok. Škoda, ker ni več tistih starih, dobrih halj, ki bi skrile marsikatero znamko oblačil, pa tudi izprano mikico. A, kaj, ko vse stane, ko bi vse te ideje spet obudile težnje po zaslužku nekaterih, mnogi pa še za halje ne bi imeli. Komu naj jih plača država, ali naj jih dobijo vsi zastonj, … spet bi bilo veliko vprašanj in le malo pametnih odgovorov.

In vendar se mi zdi, pri čemer se zagotovo ne motim in nisem osamljena, da je potrebno vzgojo za solidarnost začeti prav pri najmlajših, da znajo dati igračo, da vidijo drugačne, da se družijo tudi z invalidnimi otroki, da vedo, da nismo le bogati in revni, da je pomembno, da smo dobri, plemeniti, pošteni, radodarni, srčni, ljubljeni in taki, ki znamo preprosto imeti sočloveka radi. Zato je torej vsaka katastrofa preizkus solidarnosti, pa tudi poštenosti. Vedno se zgodi, da nekdo ob njej celo obogati, da se pojavijo goljufi, prevaranti, tatovi, brezsrčneži. Pomeni kruto realnost, ki se lahko zgodi povsod, v vsakem trenutku, nikoli ne veš kdaj. Katastrof ne znajo in ne zmorejo napovedati še tako jasnovidni ljudje.

Tako kot smo povsem nemočni ob podobnih nesrečah, pa imamo vso oblast nad samim seboj, ko gre za grdo besedo, udarec, brco. Zato bi nas lahko katastrofe zresnile, streznile in dale misliti; nikoli ne veš kaj bo prinesel jutri, zato bodi danes vsaj prijazen, ne žali in ne prizadeni nikogar.

Kdor ne more drugemu pomagati,
naj mu vsaj ne meče kamenja na
pot.
Nemški


Vsi ljudje so dobri,
če pri njih ne iščeš pomoči.
Kitajski


Tisti, ki nočejo pomagati,
radi škodijo.
Nemški



Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.