Dovolj imam ljudi,
ki govorijo o tem,
kako je.
Zdaj bi nam prišli
prav takšni,
ki bi povedali, kako
bi lahko bilo.
(Robert Orben)
Pri Varuhu smo se problematiki brezdomstva posvetili že leta 2005. Problem se je z leti še povečeval, širjenje pojava je opozarjalo na močno marginalizacijo brezdomcev. Družba ta kompleksni problem skuša reševati na različne načine, ki so odvisni od finančnih zmožnosti, odnosa do brezdomstva ter stopnje družbenega in gospodarskega razvoja.
Vzroke za brezdomstvo je mogoče iskati v posameznikovih osebnih okoliščinah, zasvojenosti, boleznih, vse pogostejših deložacijah zaradi neplačevanja stroškov, brezposelnosti in posledični revščini, tudi zaradi brezkompromisnih posledic družbe vladavine kapitala, ki je nismo bili vajeni. Velikokrat težavam botruje tudi pomanjkljiva informiranost.
Večina brezdomcev prejema denarno socialno pomoč, če pravico seveda uveljavljajo. Za mnoge je namreč pridobitev ustreznih listin nadvse težavna. Nekateri dobivajo socialno pomoč v funkcionalni obliki (napotnica za topli obrok, trgovino, obleko), obiskujejo Rdeči križ, Karitas in druge humanitarne organizacije.
Poseben problem je lahko tudi ureditev zdravstvenega varstva. V enoti Bežigrad Zdravstvenega doma Ljubljana od januarja 2002 deluje ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja Pro Bono. Skupaj so jo ustanovili Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana ter nevladni organizaciji Župnijska karitas Štepanja vas in Slovenska filantropija. Namenjena je ljudem v ljubljanski mestni občini, predvsem osebam brez stalnega prebivališča in osnovnega zdravstvenega zavarovanja ter tistim, ki sicer imajo osnovno zdravstveno zavarovanje, kot tujci, begunci oziroma azilanti pa nimajo pravice do dodatnega zdravstvenega zavarovanja, vendar potrebujejo še druge oblike pomoči. Primanjkuje tudi zmogljivosti za trajnejšo ureditev prostorov za osnovno higieno in dnevnih centrov, pa strokovnjakov ali prostovoljcev, ki bi pomagali pri reintegraciji. Pri brezdomcih so pogoste tudi duševne motnje, alkoholizem, zasvojenost, zato bi potrebovali celovito pomoč.
Nesporno pa so tudi brezdomci del družbene realnosti in treba je upoštevati njihovo potrebo vsaj po človeškem dostojanstvu. Nujno bi bilo poskrbeti za preventivo pred kurativo, solidarnost, razumevanje, medsosedsko pomoč, toleriranje drugačnosti in samokritičnost.
Zakaj je urejanje naslova stalnega prebivališča tako problematično? Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb) v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča omogoča prijavo posameznika na določen naslov tudi brez dokazila, da ima pravico do prebivanja na tem naslovu, če dejansko tam biva. Prejete pobude so nam pokazale, da so v postopkih za ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča pristojni organi premalo upoštevali namen stranke, da obdrži naslov stalnega prebivališča, in razloge za odsotnost s tega naslova. To zamegli razmejitev med institutom stalnega in začasnega prebivališča ter privede do nedoslednosti pri odločanju upravnih organov. Očitno nesprejemljiva je po našem mnenju tudi praksa pri odjavah stalnega prebivališča oseb na prestajanju zaporne kazni in tistih, ki so nastanjeni v drugih zavodih. Tu naša prizadevanja še niso dosegla ustrezne obravnave. Prav tako ne večletna priporočila, da se določi časovni okvir, v katerem mora upravni organ izpeljati postopke za določitev stalnega prebivališča. Ministrstvo za notranje zadeve se je nanje sicer odzvalo z idejo o nekaterih procesnih poenostavitvah.
V zvezi z domnevo zakonskega prebivališča se stalno zapleta predvsem pri pridobivanju soglasja pristojnega organa in v primerih, ko posameznik dobiva pomoč pri določenem centru za socialno delo, dejansko pa živi na območju drugega centra. Zadnja leta je vse več primerov, ko posamezniki zakonsko določenih pogojev za takšno prijavo prebivališča ne izpolnjujejo. Na prijavo stalnega prebivališča se veže veliko temeljnih pravic (med drugim zdravstveno zavarovanje in socialna pomoč), druge možnosti pa dejansko nimajo. Treba je premisliti, koliko lahko odjava posameznika z naslova stalnega prebivališča oziroma celo njegov izbris iz registra stalnega prebivalstva pripomore državi k ažurnemu pregledu nad stanjem in gibanjem ljudi ter ali se tak ukrep ne kaže kot nesorazmeren glede na pomen pravic, ki jih posameznik izgubi.
Kadar posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, se za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju tega organa tudi dejansko živi. Zato mora pristojni organ pred prijavo stalnega prebivališča pridobiti celo pisno soglasje organa ali organizacije, ki mu tako pomoč nudi. Če to ni mogoče, posameznika stalno prijavijo na naslovu tistega organa, ki mu je zadnji dal pomoč. Toda kaj narediti v primerih, ko so ljudje iz različnih razlogov ostali brez stalnega prebivališča, niso se pa mogli prijaviti niti na centru za socialno delo, saj niso prejemali materialne pomoči na območju, kjer so živeli? Kaj je z njihovim zdravstvenim zavarovanjem in socialno pomočjo? Ali bodo lahko kdaj kandidirali za uvrstitev na seznam bivalnih enot in kje?
Poleg tega se srečujemo s težavami pri vročanju priporočene pošte in pošiljk s strani državnih organov. Nekateri centri se s tem niti ne želijo ukvarjati. Drugi tako dejavnost izvajajo, vendar je pri tem precej negotovosti. Ni jasno, kdaj se bodo osebe pri njih oglasile in sprejele sodne pošiljke in ali so te izročene po podpisih. Pošiljka se šteje za vročeno, toda ker se njen naslovnik dalj časa ne oglasi, nekatera pravna sredstva izgubijo pomen, saj se iztečejo vsi roki za njihovo uveljavitev.
Problematičen je 12. člen ZPPreb, ki določa, da »mora posameznik, ki se nastani ali začasno prebiva izven naselja stalnega oziroma začasnega prebivališča v objektih, kot so počitniške hiše, stanovanja ali drugi objekti, vendar ne v objektih oziroma pri stanodajalcih iz prvega odstavka 9. in 9.a člena tega zakona, pristojnemu organu prijaviti oziroma odjaviti začasno prebivališče, če tam namerava prebivati več kot 60 dni«. V praksi taka začasna prijava ni sporna, razen če je sprožen postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Prejete pobude kažejo, da so upravni organi v takih primerih posamezniku zaradi prebivanja na naslovu začasnega prebivališča tam prijavili naslov stalnega prebivališča.
Obstajajo tudi primeri, ko so osebam na prestajanju zaporne kazni odjavili stalno prebivališče, tako da ga po prestani kazni nimajo več, in primeri prepovedi približevanja, ki se nekega dne izteče, oseba pa se nima kam vrniti. Ministrstvo za notranje zadeve mora pripraviti rešitve oziroma procesne poenostavitve, saj bodo sicer Varuhova priporočila ostala le mrtva črka na papirju. Povsem nesprejemljivo je, da je posameznik, ki dejansko biva na območju Republike Slovenije, zaradi neustreznih zakonskih določb oziroma praks organov izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in so mu tako odvzete vse pravice, ki iz tega izhajajo.
Vse več ljudem streho nad glavo kroji plačevanje računov. Ko ga ne zmorejo več, jim bližajoča se deložacija odnese upe za dostojno in človeka vredno življenje. Tako »izbrisani« težko najdejo nov dom, saj so brez sredstev za preživetje. Brez urejenega bivališča pa jih ne morejo prejeti, saj zaradi tega nimajo možnosti socialne pomoči, vključitve v zavarovanje, ureditve socialnega statusa in dodelitve bivalne enote.
Menim, da bi morali centri za socialno delo, tudi glede na ministričino napoved o njihovi reorganizaciji, spet dobiti svetovalno vlogo in pomagati vsem, ki ne znajo in zmorejo živeti oziroma preživeti, tudi glede socialnih transferjev. Sicer ti ljudje padejo na pleča tistih, ki pomagajo iz usmiljenja ali dobrodelnosti, vendar države ne morejo in ne smejo nadomestiti.
Spominjam se belolase starejše gospe, katere dom je bila železniška postaja in ulice okoli nje. Ponujeno pomoč je zavrnila in dejala, da ima pravico živeti tako, kot želi, torej na cesti, in tam tudi umreti. Brezdomcev, ki niti ne želijo pomoči, je gotovo izredno malo. Cesta ne more in ne sme biti nikomur dom. Kakšno sporočilo bi namreč s tem dali mladim?
Mnogi bi radi urejeno živeli, imeli službo, dom, družino. Kriza jih je žal pahnila čez rob, pot nazaj pa je vse prej kot lahka tako za mlade kot za starejše. Za tiste, ki še upajo, in za one, ki so že obupali. Kako naj socialno in pravno državo zagovarjamo v praksi? So otroci krivi, če se rodijo v romskem naselju brez vode in elektrike? Rešitev zagotovo ni v rejništvu ali celo posvojitvah. Vsakdo mora imeti možnost, da spodobno preživi z lastnim delom, ne z miloščino dobrih ljudi, društev ali države.
Tu so še tujci, ki k nam prihajajo z upi, da bo bolje kot doma. Bo Fajsa končno rešena hudih razmer in surovega izkoriščanja in deležna sanj vsakega mladega človeka? Bo neznani donator še zmogel pomagati? Končno je zmagal razum, da družino kažejo mnoge vezi, ne le tiste, ki jih predpiše zakonodajalec. Bo ta zgodba prinesla prepotrebno spremembo togih pravil, ki posamezniku črkobralsko onemogočajo združitev z družino, ker niso v sorodstvenem razmerju otroka in staršev (saj teh morda ni več med živimi)? Morda je zgodba marsikomu le odprla oči. Ustavno sodišče je Varuhov predlog o absolutno prednostni obravnavi tega primera sicer upoštevalo. Toda kaj, ko so mlini vseh vrst mleli dve leti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
