c S
IV./37. Do hišnih ljubljenčkov znamo biti mnogo boljši
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
04.08.2009 Kakšni smo Slovenci? Veliko damo nase, zanimamo se za sosede, včasih celo preveč, znamo pa biti hudo nekritični do svojih ravnanj. Nihče ničesar ne prizna, nihče se ne čuti krivega, vsak išče izgovore. A kjub vsemu nas hudo prizadenejo dogodki v zvezi z otroki, zlasti tujimi. Razburjamo se nad zanemarjanjem otrok s strani staršev, ki bi pogosto znali za hišne ljubljenčke poskrbeti mnogo bolje kot za svoje otroke.

Dan za dnem slovensko javnost pretresajo škandali. Tem celo ni videti pravega konca. Rečemo jim lahko tudi drugače. Če je vse res, o čemer se piše in govori, ni več prave poštenosti. Te ni, tudi, če nima resnica takih razsežnosti. Grabežljivost namreč nima meja.

Poletje je tudi čas kislih kumaric. Tokrat bi si človek kar želel tračev, namesto resnice. Tiste žalostne o pobranem denarju, razbitem »loncu sreče« za marsikaterega samohranilca ali samohranilko. Ob tračih se lahko nasmejiš, jim verjameš ali ne, greš mimo njih, pa te ne prizadenejo, seveda, če se te ne dotikajo. A, ob krutih poročilih našega vsakdana, ne moreš ostati neprizadet. Gre za nas, naše ljudi, tvojega soseda, sosedo, otroka, ki nikoli morda ne bo srečen.



Ko nas je najbolj prizadela huda vročina, ko ni bilo več klime, ki bi dovolj ohladila prostore, je Slovenijo preplavila vest o dojenčici, stari le devetnajst dni, ki je bila skoraj uro v pregretem vozilu. Sama, povsem nemočna, komaj rojena.

Težko je sicer ocenjevati situacijo družine, je pa to dobra prilika, da razmišljamo čemu vse so izpostavljeni otroci, kdaj in kdo se sploh odzove na krivice, ki se jim godijo. Sprašujemo se kdaj koga prijaviti, kako to narediti, da ne bo vroče krvi in ali sploh vtakniti nos v zadeve, za katere bi morda kdo rekel, da se nas ne tičejo.

Če pogledamo naokoli, skoraj ni bloka ali hiše, ki ne bi imela vsaj eno domačo žival. Muca je za tiste, ki želijo imeti doma živo bitje, ne pa posebnih obveznosti z jutranjimi in večernimi sprehodi, pa tudi dodatne skrbi s pretiranim ukvarjanjem. Nekateri jih sicer ne marajo, zato pa imajo nadvse radi pse. Različnih velikosti in pasem, od takih, ki lahko posedajo doma in jih ob odhodu stlačimo celo v košarico na kolesu, do tistih, ki po svoji velikosti dosegajo celo manjšega medveda. Kako raznoliki so in kako težko je izbrati pravega, upoštevajoč tudi tako različne cene. Tu so še hrčki, pa morski prašički, papige vseh vrst, ptiči raznolikega perja.

Pred nakupom zaseda cela družina ali širše sorodstvo, prebirajo se knjige o živalih, potekajo dolgi pogovori o tem komu je všeč posamezna žival, zakaj ne bi kupili te, pač pa ono, kaj vse bo to prineslo k hiši ... Pomembni so rodovniki, nekateri pa gredo po živali celo v zatočišče. Ko odločitev pade, je družina zadovoljna in hišni ljubljenček dobi posebno mesto. Zgodi se sicer, da otrokom namenjene živali dobijo resnega gospodarja v njihovih starših, ki jih vidiš na sprehodih s psi in čeprav nekoliko kislega obraza v še bolj kislem vremenu, zagotavljajo, da je pes res last otroka, da pa ta nima časa ali prave volje, da bi z njim odšel na sprehod. Nekateri govorijo resnico, drugi se pretvarjajo, da jim sprehod močno koristi.

Ugotavljamo sicer, da nekateri ne bi smeli imeti živali, vsaj ne takih kot so jih izbrali. Bodisi zaradi življenja v mestu, v majhnem stanovanju ali zaradi svojih lastnosti, ki živalim nikakor ne koristijo. A, ko mnoge živali zbolijo, ni veterinarja, ki bi vedel dovolj o zdravljenju. Obiščejo enega, celo dva in ti so nadvse prijazni. Za zdravljenje je sicer ponavadi potrebno odšteti kar nekaj cvenka, a skoraj vedno se najde in le redko katera konča z injekcijo, če ta ni ravno edina možnost.

Nekoč sem na radiu več dni poslušala oglas starejše gospe s Primorske, ki je v domovini in sosednji Italiji iskala pregrešno drago muco. Opisovala jo je kot otroka, iskala in iskala. Ponujala je bogato nagrado. Ne vem, če jo je našla.

Ker je v domačih in tujih časopisih, tudi rumenih, moč marsikaj prebrati o ljudeh, ki iz živali ustvarijo podobe ljudi in se jim tudi tako posvečajo, sem seveda, ne le jaz, najbrž tudi vi, brala o bogatih dedičih iz živalskega sveta, o mačkah in psih, ki nikakor ne živijo pasjega življenja, kot temu pravimo in še o marsičem.

Na to se vedno spomnim, ko slišim, da trpi otrok. Ko ga starši dobijo in ne znajo in zmorejo vzgajati, ker nima zagotovljenih osnovnih potreb, je revež od rojstva dalje, ga zanemarjajo, z njim surovo ravnajo, izpostavljajo delu, ki je zanj neprimerno.

Ko prebiraš knjige in članke o mafijskem podzemlju sosednje Italije, se zgroziš ob otrokih, ki tam šivajo obleke dragocenih znamk, o tistih, ki jih mafijski šefi zaradi smrti v družini in težkih razmer, ponavadi matere samohranilke, izberejo za opravljanje težkih nalog, povezanih z nečednimi posli, celo z umori.

Ko družina zabrede v težave, se nekega dne pojavi posebna pošta; paket ali bančna nakaznica. Denar začne prihajati na ime otroka, mati ga z veseljem sprejema. Ve, da je to rešitev za družino in hkrati uničenje za sina, ki bo z leti začel dobivati«pomembne« in težke naloge.

V mestu videvamo otroke, ki za starše prosjačijo. Pristopajo k mizam in ljudem, ki hodijo po ulici, v skoraj nerazumljivem jeziku prosijo za denar in kažejo odprto dlan, sedijo ob starših, ki navzven izkazujejo prizadetost ali bolezen in nikoli ne veš ali je to res. Beračenje, siljenje k delu, ki je škodljivo za razvoj.

Svet drvi v velikanski napredek, a hkrati ga mnoga dejanja dan za dnem hromijo. Najbolj so prizadeti šibki in ranljivi. Otroci in najstarejši. Taki, ki so nemočni in nekomu prepuščeni. Lahko je dober ali slab, drugega tisti hip ni ob njih.

Zato je tako pomembno, da se zavemo, da nihče nima pravice z otrokom grdo ravnati, da mu te možnosti ne daje naziv starša, niti ne otroka. Kaj vse se dogaja v imenu ljubezni, včasih celo tiste »opičje«!

Kako je mogoče, da mati ali oče - narkomana, prihajata v vrtec po otroka, morda celo z avtom, ki pa ga nista sposobna upravljati? Je res potrebno, da se zgodi nekaj hudega, da nekdo zboli ali umre in je zanj že prepozno, da zaženemo vik in krik in začnemo opozarjati starše, da so jim otroci sicer dani, zaupani v vzgojo, varstvo in oskrbo, da pa jih mora država tudi kontrolirati. Pogosto je materinski nagon in očetovska skrb dana odraslim. Če ne prej, takrat, ko zagledajo živorojenega otroka in začno zanj skrbeti po najboljših močeh. Mnogi ne vedo, da to kar delajo, ni prav, sami so bili napačno vzgojeni in vse vzorce prenašajo naprej.

Kaznivo dejanje in pregon zanj, je sicer ultima ratio. Država nastopi tedaj, ko je podan sum, da je dejanje storjeno, ko ta dobiva posebno obliko, ki ji pravimo utemeljen sum in morda kasneje celo dokazano kaznivo dejanje. Še tak vstop države v starševsko skrb, pa vedno ne pomeni tudi rešitve problema. Za hip se stvari izboljšajo, starši marsikaj obljubijo, a ne izpolnijo. Država ne more imeti oči in ušes povsod.

Zato lahko tudi mi, ostali, ki imamo možnost otroke spremljati, opazimo hudo opuščanje dolžnosti, skrbi in vzgoje, zanemarjanje otroka, surovo ravnanje z njim, celo trpinčenje. Ob dogodkih, ki smo jim bili priče v bližnji preteklosti, so se ljudje odzvali na kršitve staršev do otrok, kar kaže, da nam ni vseeno. Vidimo, zaznamo in skušamo preprečiti tako ravnanje. In prav je tako. Marsikdo se bo prav tega bal in bo boljši kot bi bil sicer.

Oni dan mi je nekdo pripovedoval, da je z družbo sedel v lokalu. V kotu »normalna« družina. Oče, mati in dva otroka. Nenadoma so zaslišali močan prepir, oče je otroka nekajkrat udaril. Majhnega, starega komaj nekaj let. Družba se je zdramila, začela opazovati družino, oče ni odnehal. Nič ga ni motilo, tudi to ne, da z družino ni bil sam. Tedaj je eden izmed njih odšel v predprostor in poklical policijo. Ko je policist prišel in vse popisal, tudi družbo, ki je to spremljala, je oče, vidno vznemirjen in besen, med zobmi izdavil nekaj prav hudih kletvic. Razumeti je bilo, da nima nihče pravice, da se vtika v njegovo življenje. On je gospodar in to bo tudi ostal. Pomislite, kako sicer živi taka družina in kaj vse je že doživela, da ne razmišljamo celo o tem kaj še bo.

Zato pomagajmo otrokom.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.