c S
Razmišljanja 27: Kako je s človekovimi pravicami pri nas; jih spoštujemo ali kršimo?
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
15.04.2008 Marsikdo jih kar dobro pozna, zlasti svoje, a včasih, ob njihovem uveljavljanju pozabi na tuje. Kajti ni nujno, da s prevelikim uvidom v lastne, ne prizadenemo pravic sočloveka, ki je ob nas, a živimo kot bi bili edini, sami, najpomembnejši. Ljudje dobivajo občutek, da zmagujejo močnejši, vplivnejši, bogatejši, da pravice na sodišču ne gre iskati, da je vse preveč »hlapcev Jernejev«.

In vendar človekovih pravic ne moremo braniti zgolj s pravnimi sredstvi. Naloga vseh je, da jih priznavamo, ščitimo in varujemo. Zavzemajmo se torej za družbo strpnosti in dostojanstva.

Slišim in pozabim. Vidim in si zapomnim. Naredim in razumem.
Konfucij

Na vprašanje kako bi ocenili stanje v Sloveniji, bi seveda po pričakovanju ljudje odgovorili zelo različno. Nekateri bi rekli, da so pravice v bistvu spoštovane, drugi, da temu ni tako, saj je mnogo preveč kršitev, ki jih celo ne zaznamo oziroma spregledamo.

V zadnjem času je slovensko, tako strokovno, kot laično javnost dodobra razklala razprava o potrebah po novem kazenskem zakoniku, ki mimogrede, prinaša številne novosti. Nekatere povsem upravičeno, ob drugih nekaterim strokovnjakom zastaja dih. Zlasti dosmrtni zapor pa je dobra »kost za glodanje«, vseh, ne glede na spol, starost, izobrazbo...

Strahoviti umori, mučenja žrtev, želje po koristoljubnosti in hladnokrvni morilci, ki se niti malo ne čutijo krive, v ljudeh dvignejo željo po maščevanju, po načelu »zob za zob«. Če bi po takem dejanju spraševali po primernosti kazni, je med zagroženimi v našem zakoniku nedvomno ne bi našli. Ko pa razmišljamo o predlogu za dosmrtni zapor, sta spet le dva odgovora. Za ali proti. Za, ker je predviden le za tri posebne primere; dve kaznivi dejanji zoper človeštvo in dva ali več umorov v posebnih okoliščinah, za katera je moč za vsakega izreči najvišjo, to je tridesetletno zaporno kazen, skupaj pa dosmrtno. Proti, ker je nehuman, ker je že dosedanja najvišja, to je tridesetletna kazen, skoraj enaka dosmrtni, zlasti, če storilec ni ravno rosno mlad. Pa tudi zato, ker se je po tridesetih letih tako težko vrniti. Kam, kako, ali sploh?

Nedvomno imajo prav eni in drugi in vendar lahko zaključimo, da imajo tako kazen vse, razen dveh evropskih držav, da je strogo omejena na primere, ki upam, da ne bodo nastopili, razen seveda umorov, za katere glede na to kakšni morajo biti, skoraj ne najdemo kazni, ki bi odtehtala tudi pravice žrtev v takih primerih. Pravice do življenja ljudi, ki jih ni več in jih tudi nikoli več ne bo.

Tudi sicer je pravica do osebne svobode skrbno varovana in so omejitve redke in strogo kontrolirane.

Kaj pa sojenja? So tu želje po obveščenosti ali že morebitne kršitve zasebnosti? Ponavadi je vse večja radovednost ljudi, tudi o najbolj intimnih zadevah posameznikov, tista, ki posledično povzroči dobesedno razgaljenje družin, na žalost tudi prenekaterih otrok.

Ne moremo pa seveda mimo izjemne vloge medijev pri osveščanju ljudi zlasti o nasilju vseh vrst, žal tudi za zaprtimi vrati nasilnih domov.

Sodobna tehnologija poleg številnih prednosti žal prinaša tudi možnost mnogih kršitev. Pri varstvu osebnih podatkov, svobodi izražanja in zasebnosti, ...
Mobilni telefoni, kamere, internetni posegi, možnosti goljufij, zlorab, otroške pornografije, ... Komu vse dajemo edino in le sebi lastno EMŠO!?

Ljudje smo kot mavrica, različni, a hkrati bi morali biti tudi enakopravni. Pa smo? Pogosto se sprašujemo o pravicah otrok, starejših, invalidov, bolnikov, ljudi različnih narodnosti, zlasti manjšin in mnogih, ki živijo na robu družbe. Pogosto se svojih pravic ne zavedajo in z ozirom na nezmožnost včasih, tega niti ne morejo zavedati. Tisti, ki jih kršijo, pa so žal močnejši in si pravice celo jemljejo.

Po enajstem septembru svet ni več to kar je bil. Strah pred terorizmom je preplavil planet in omejil mnoge pravice, ki smo jih dotedaj spoštovali. Represivni organi so povečali moč in v imenu zaščite pravic nekaterih, jih drugim jemljejo. Kaj torej narediti za večjo varnost?

Pozorni smo na nove človekove pravice, ki urejujejo okolje in prav je tako. Ali ni morda celo prepozno?

Sprašujemo se o pravicah zarodka in genomov, evtanaziji kot koncu trpljenja ali umoru v posebnih okoliščinah, verski in akademski svobodi, pa tudi pravici homoseksualcev in lezbijk, ljudi obolelih za aidsom.

Med kršitvami, ki jih ugotavlja tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, je nedvomno sojenje v razumnem roku in odškodnine, ki za nespoštovanje sledijo. Žal v mnogih primerih.

Humanost zaporov, delovanje policije v okviru pristojnosti in pooblastil, spoštovanje pravic azilantov in izbrisanih.

Za zaključek je potrebno ljudi pozvati k strpnosti, ki vodi k priznavanju enakosti vseh in njihovih pravic, pa tudi k ohranitvi dostojanstva slehernega bitja.

Spoštovanje je namreč temelj razvoja sodobne družbe v smeri napredka, zaradi spoštovanja življenja, tako kot pravi Ustava RS v 14. čl.; ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.

Človekove pravice so namreč last vseh, tudi tistih, ki nam morda celo niso všeč.