c S
IV. 64. Spoštovanje do vseh in samega sebe
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
24.02.2010 Vsak dan nove afere, dogodki, ki razburjajo javnost, povzročajo sivino in depresijo. Sprašujemo se ali je to življenje, ali je sploh vredno življenja, kako naprej, komu verjeti, če sploh komu. Iščemo izhode in upamo na čudež. Nauk modrosti: zaupaj sebi in začni se imeti rad. Tako je zapisal Charlie Chaplin ob svojem sedemdesetem rojstnem dnevu. Tu so njegove misli, ki lahko vodijo v jutrišnji dan.

Ko sem se začel imeti resnično rad,
sem spoznal, da sem vedno in ob vsaki priložnosti
na pravem mestu in ob pravem času,
in da je vse, kar se dogaja pravilno –
od takrat naprej sem lahko miren.
Danes vem, da se to imenuje ZAUPANJE.


Kako lepo je verjeti v tak zapis, saj z njim živimo veliko lepše in lažje, sicer si venomer postavljamo vprašanja: zakaj ravno jaz, zakaj se to dogaja meni, poglej druge, kako so srečni…?! Sama sem že dalj časa prepričana, da se vse dogaja z namenom, prav posebnim – dobrim. Tako lažje živim, čeprav morda to celo ni res.

Zaupanje je torej del življenja, ki ga moramo živeti.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem lahko spoznal, da so čustvena bolečina in trpljenje
za mene samo opozorila, da živim v nasprotju z lastno resnico.
Danes vem, da se to imenuje BITI VERODOSTOJEN

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem prenehal hrepeneti za nekim drugim življenjem
in lahko sem videl, da je bilo vse okoli mene poziv za rast.
Danes vem, da se to imenuje ZRELOST.

Ko sem se začel resnično imeti rad,
sem si prenehal krasti prosti čas
in ustvarjati mogočne projekte za prihodnost.
Danes počnem samo to, kar ustvarja zadovoljstvo in radost,
tisto, kar ljubim in kar ustvarja smeh v mojem srcu,
na meni lasten način in v mojem osebnem ritmu.
Danes vem, da se to imenuje SPOŠTOVANJE SAMEGA SEBE.


Opazujem, berem, gledam vse mogoče reklame, časopise, … Vsi lepi in bogati krasijo naslovnice medijskega sveta, stolpce preštevilnih revij in podobe, ki na nas zrejo s plakatov, mimo katerih hodimo ali se dnevno vozimo. Koliko prevar, razočaranj, brezglavega letanja od ideje do cilja, ki se venomer oddaljuje. Pravijo, da je prihodnost ženskega spola in vendar sta potrebna oba. Težko je živeti v utvarah da življenje prinaša le radost in zadovoljstvo. Tudi, če bi bilo to res, bi se ga naveličali. Celo preveč dobrega škodi. Ko začneš spoštovati samega sebe, boš v sebi videl tudi druge in pot do spoštovanja okolice in ljudi v njej, ne bo tako dolga. Pomenila bo večjo zrelost. To bi se moralo širiti kot požar, ki bi nastal iz iskric upanja. Tako pa na mlade prežijo vse mogoče ideje o tem, da lahko uspeš čez noč, četudi na tuj račun, če pohodiš ideale in poštenost, čeprav ti to ne bo prineslo notranje sreče. Pomisliti je potrebno na ljudi, ki jim ni mar za »trupla« drugih, ki jih ustvarjajo ali stopajo preko njih v obetu lažne sreče. Le delo je tisto, ki ti jo lahko prinese. Brezdelje in obljube hitrih dosežkov in lažnega bogastva kvarijo našo mladino in se žal dotikajo tudi starejših. Zakaj se zaziramo v tuje spalnice, pogledujemo k bazenom prelepih vil, ki jih obkrožajo bajni vrtovi, na katerih ne delajo lastniki, pač pa »sužnji« sodobnega časa? Zakaj pri teh ljudeh vidimo le lepa oblačila, veličine njihovih računov, avtomobile najvišjih cenovnih razredov, jahte in privatne avione? Kar zaslužiš z delom, to tudi spoštuješ, znaš na predmete paziti, si vedno nekaj novega želeti. Ali niso tudi te želje del lepega sveta? Ko si ničesar več ne moremo želeti, ker vse že imamo, prenehamo biti povsem normalni, ne vemo zakaj bi se še trudili in kaj bi naredili, če bi, če bi … Če se to zgodi mladim, ki so komaj začeli živeti, pa jim odrasli od zibke naprej nudijo prav vse in še več, mnogo več kot so kdaj celo imeli sami, ti otroci odrastejo čez noč, a ne v odgovorne in delovne ljudi, pač pa v »tirane« jutrišnjega dne. Pohodili bodo vsakogar in vse, ne le kar je materialno, tudi vrednote, za katere smo se leta, desetletja, … borili in jih ustvarjali, pa lahko izginejo čez noč. Ni več prijaznosti, spoštovanja, delavnosti, ni več topline in ljubezni. Kaj sploh še ostane? In Charlie Chaplin je ponovno zapisal:

Ko sem se resnično začel imeti rad,
sem prenehal imeti vedno prav,
tako sem bil manj v zmoti.
Danes sem spoznal, da se to imenuje SKROMNOST.

Ni potrebe, da se še naprej bojimo razprav,
konfliktov in problemov s samim seboj in drugimi,
saj tudi zvezde sem ter tja trčijo med seboj
in nastanejo novi svetovi.
Danes vem - TO JE ŽIVLJENJE.


Kako globoke misli za čas, ko so konflikti na dnevnem redu, ko menimo, da rojevajo le slabo, a lahko iz njih porabimo nekaj koristnega. Sporočamo svoja mnenja, stališča do posameznih odprtih vprašanj, konstruktivno in tako, da ne žalimo drugih. Kakšno bi bilo življenje, če bi se vsi o vsem strinjali, če bi povsem poenotili stališča o vsaki stvari in ne bi bilo ničesar več odprtega? A, pomemben je nivo sporazumevanja, da poslušaš drugega. Ni nujno, da mu pritrjuješ in vendar nastopaš koretno, spoštljivo in argumentirano. Različna stališča bogatijo naše življenje in nudijo pestrost v praksi vsakdana. Iz njih se učimo, nekateri pritrjujejo enim, drugi drugim in ni pomembno zgolj zmagati, pač pa pošteno prenesti tudi poraz. Sicer bi lahko našli podobnost z roboti, ki so naučeni določenih gibov in delajo v okviru elektronike, ki jim je vsajena. Človek pa se odziva tudi s čustvi. Po scenariju, ki ne sme biti vedno vnajprej znan, saj sicer utegne nastati velik dolgčas.

Iz dneva v dan se torej učimo, ne le sami sebe, pač pa tudi mlajše, tiste, ki nas obkrožajo in so nam celo zaupani. To so naši otroci. Ob naših zgledih bodo zrasli, se ob nas učili in nam v prihodnosti kazali podobo življenja, ki smo jim ga dali.

Zato je tako pomembna šola, tako tista doma, kot ona v zgradbi, ki ji tako pravimo. Mnogi žal nimajo prve in ne druge. Boj za življenje, v katerem niso bili na prvem mestu starši kot dobri učitelji, jim lahko vtisne pečat velike agresivnosti, želje po zmagi, ne glede na ceno in zanikanje dejstva, da je tudi poraz lahko stopnička k naslednjemu uspehu. Žal prepogosto ljudje šele v starosti doumejo resnico in modrosti življenja, se začnejo imeti preprosto radi, najdejo moči v svojem srcu in odnosih, ki jih z najbližjimi gradijo dan za dnem. Zato je ob vseh razpravah, ki so lahko o gospodarstvu, politiki, življenju, tehniki in napredku, pa tudi zdravju in umetnosti, ki so prisotne vsepovsod, potrebno izluščiti preprosto zrno resnice, ki je lahko tudi daleč od zapisanega in prebranega. Če ne vzameš vse kar vidiš in slišiš za »sveto«, pač pa bereš in poslušaš več »resnic«, ki ti jih ponujajo ljudje, potem lahko hodiš po svoji poti, po poti, ki si jo izbral, ker si imel srečo, da so te na njenem zgodnjem začetku spremljali dobri »učitelji«.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.