Bojevnik luči sem ter tja postane voda in steče med ovirami, na katere je naletel.
Upanje lahko prinese uničenje, zato se prilagodi okoliščinam. Brez ugovarjanja privoli, da ga kamenje na poti popelje čez gore.
V tem se skriva moč vode, ki je ne more razbiti nobeno kladivo in je ne more porezati nož. Najmogočnejši meč na svetu ji ne more prizadejati brazgotin in raniti njene gladine.
Rečna voda se prilagodi poti, ki se ponuja, ne da bi pozabila na svoj cilj: morje. Šibak tok, ki jo spremlja ob izviru, se okrepi z rekami, ki jih srečuje na svoji poti.
In od nekega trenutka naprej je njena moč popolna.
(Paulo Coelho)
Vse polno vprašanj, dilem, različnih tez in odgovorov, ki bogatijo varuhe, ne glede na to od kod prihajajo, kaj v posamezni državi pomenijo, predvsem pa kakšna je njihova realna moč, lahko celo nemoč.
Letošnji Tallinn je pomenil pomembno srečanje varuhov in predstavnikov institucij za človekove pravice, ki v nekaterih državah obstajajo (pri nas še ne); v prizadevanjih za skrb za človekove pravice širom Evrope in sveta. Konference sta se namreč udeležila tudi dva predstavnika Južne Afrike, kjer ima boj za človekove pravice zagotovo zgodovino z »brado«.
Enotni smo bili, da je obstoj institucije Varuha v konkretni državi eden od dokazov, da ta spoštuje načela pravne države, zagotovo pa lahko Varuhi v »starejših« demokracijah širijo sporočilo o pomembnosti institucije in s tem pomagajo mlajšim sogovornikom. Prav gotovo so ovire ob zgodovinskem prehodu v demokracijo prinesle tudi težave za delo Varuhov, kar pomeni, da so v manj demokratičnih deželah politične sile manj zainteresirane za uspeh takih institucij. Zagotovo je Varuhova dolžnost vzpodbujati, varovati in spremljati izvajanje mednarodnih pogodb o človekovih pravicah, ni pa to njegova edina naloga in tudi ni edina institucija, ki mora to početi.
Obravnava posameznih primerov zagotovo privede do ugotovitve, da obstajajo zakonodajne težave, t. i. »luknje« v zakonih, nedoslednosti, pomanjkljivosti, njihovo rokohitrsko spreminjanje in še marsikaj, kar slabi delovanje države in njenega pravnega sistema. Veliko je bilo vprašanj o tem ali naj Varuh prevzame proaktivno vlogo ali naj ostaja v ozadju in le spremlja zakonodajo, kritizira njeno udejanjanje v praksi ter spodbuja potrebne spremembe.
Veliko je bilo dilem o tem, ali je Varuh lahko celo »tekmec« sodni veji oblasti, saj na prvi pogled opravljata tako on kot pravosodje podobne naloge. Oba namreč v procese vnašata elemente zakonitosti in pravičnosti. Nesporno je, da imata tako sodstvo kot Varuh, čeprav oba državna organa, drugačne pristojnosti pri zagotavljanju načel pravičnosti. Zagotovo je vsakomur priznana človekova pravica dostopa do sodnega varstva, če nekdo posega v njegove pravice, sam pa jih želi zaščititi, udejanjiti in nanje opozoriti. Nenehno so se tudi v zgodovini postavljala vprašanja o neodvisnosti sodišč, samostojnosti tretje veje oblasti in avtonomnosti. Zagotovo je zakonodaja slovenskega Varuha glede pristojnosti do sodišč povsem jasna in določa možnosti njegovega posredovanja le glede dolgotrajnosti postopkov ali po zakonu – očitne zlorabe oblasti.
Zato Varuh v vseh letih dosledno opozarja predvsem na nujnost sojenja brez nepotrebnega odlašanja, le redko pa v postopke posega v vlogi amicus curie, kar mu omogoča 25. člen še vedno aktualnega Zakona o varuhu človekovih pravic iz leta 1993. Pobudniki nenehno, tudi v odprtih in celo končanih postopkih, Varuha opozarjajo na kršitve človekovih pravic, saj tisti, ki niso zadovoljni z odločitvami, menijo,da se jim godi krivica. Javnomnenjske raziskave namreč v Sloveniji, tako kot tudi pogosto v drugih državah, kažejo na povečanje nezaupanja v delo sodišč, pri čemer ne gre prezreti, da se oglašajo predvsem tisti, ki jim sodišča z razsodbami niso pritrdila; v procesih uspešni se ne javljajo, ne kličejo na odprte telefonske linije in običajno tudi ne sodelujejo v raziskavah. Mnogi, celo brez lastnih izkušenj s pravosodjem, pa celo raje pritrdijo tistim, ki menijo, da je sodstvo nepravično.
Težko je pričakovati pohvale, saj gre za odločitve, ki vsaj eno izmed strank v sporu, prizadenejo, bodisi na civilnem, kazenskem, upravnem ali drugem področju.
Zagotovo tudi ni moč iti mimo politike, ki ima ali najde medijsko podporo. Vsekakor je lahko to zelo sporen teren tudi pri uveljavljanju načela pravičnosti in dobrega upravljanja, ki ga določa 3. člen Zakona o Varuhu človekovih pravic, saj je lahko sklicevanje nanj v sodnih zadevah, zlasti odmevnih, postavljeno pod močan vprašaj. Takoj se lahko pojavita dve povsem diametralni tezi pojma pravičnosti.
Zagotovo je vloga sodišč z vsemi stopnjami nadzora nenadomestljiva in nenazadnje tudi edina, ki lahko ob uporabi vseh pravnih možnosti, vodi celo na zadnjo stopničko, to je k Evropskemu sodišču za človekove pravice, ki poda svojo dokončno oceno. Tudi z njo običajno vsaj eden izmed udeležencev ni zadovoljen, saj bodisi pritrdi odločitvi domačih sodišč ali te negira, zadeve lahko postavi celo »na glavo«. Seveda pa ljudi najbolj razburja, če o zadevi sploh ne odloča, četudi za to obstaja eden od razlogov.
Preveč je tudi pričakovanj, zlasti v odmevnih primerih, da bi Varuh celo na lastno pobudo in mimo volje vpletenega posameznika, «od daleč« zaznal kršitve človekovih pravic, jih spoznal glede na tako različna pravna mnenja, ki polnijo ne le strokovne, pač pa medije vseh vrst, odpirajo javno razpravo in kličejo po rešitvah, tudi »z ulice«. Ni malo ljudi, ki prihajajo k Varuhu po pomoč, ko »izgubijo« zadevo na zunanji, torej evropski ravni, saj menijo, da tudi tam ni pravice, tako kot je ni doma.
Precej podobna vprašanja, dileme, odgovori ali »zasilni izhodi« se postavljajo pred številne Varuhe človekovih pravic v Evropi in svetu. Dileme obstajajo tudi o možnosti mediacije in vloge Varuha pri njej. Uspešnost obravnave takih primerov in njihovega razpleta je dokaj majhna, saj morata biti glede nje v soglasju obe vpleteni stranki.
Varuh se običajno srečuje prav z nezadovoljnimi državljani, ki »trčijo ob zid pravne države in njenih institucij«. Zgodi se, da zazna probleme, ki se običajno dotikajo večje skupine državljank in državljanov, pri čemer lahko tedaj nastopi kot uspešni mediator med njimi in državo. Tak primer je bil zagotovo razplet gradnje Osnovne šole dr. Ljudevita Pivka na Ptuju, kjer je bilo težko najti konsenz med 17-imi občinami, ministrstvom in starši teh otrok. Gradnja je zastala, ovire so se kazale kot nepremostljive in pri Varuhu smo v minulem in tem letu prevzeli vlogo aktivnega pobudnika; da do izgradnje šole tudi pride. V imenu varovanja človekovih pravic najšibkejših, to je otrok, ki to šolo nedvomno rabijo, se je bilo moč zavzeti zanje in aktivno slediti tem pozitivnim ciljem. Uspelo je, le upati gre, da bo šola odprla svoja vrata v prihodnjem šolskem letu.
Sicer pa lahko vlogo mediatorja prevzamejo tudi odvetniki, vešči pravnega znanja in pogajanj, nekateri celo z izpitom mediatorja.
Moč Varuha je tudi in predvsem v priporočilih, ki jih daje državi in jo opozarja, da zadeve šepajo, da se je pokazala erozija pravne ali socialne države na točno določenem ali na številnih področjih, kar je potrebno sanirati. Brez Varuha, ki nastavlja državi in njenim uslužbencem celo ogledalo, si lahko zamišljamo, da bi mnoge rešitve izostale ali bi bile sprejete prepozno, kar bi pomenilo odmik od spoštovanja človekovih pravic ali brezupni pravni boj zanje. Tako pa Varuh odpira tudi mnoge pobude po lastni presoji in iniciativi, ker zazna, opazi in meni, da bo do rešitev predolga pot ali je sploh ne bo. Gre predvsem za sistemske napake, ki kar kličejo po spremembah.
Zato je še kako pomembno, da je varuh nepristranski, nepolitičen, pošten, pravičen, z močjo avtoritete in ne avtoriteto moči.
Čeprav mednarodne konference varuhov ne prinesejo enotnih priporočil in rešitev, ki bi veljale za vse države širom Evrope in sveta, pa zagotovo pomenijo izmenjavo stališč, mnenj, opozoril in videnj z različnih vidikov, pa tudi bogatenje prakse za vsakodnevno delo in srečevanje s povsem konkretnimi pobudnicami in pobudniki.
Kako nekdo živi,
je navsezadnje ena od pravic,
ki je ostala posamezniku –
kadar in če ima priložnost,
da lahko izbira.
(Alice Walker)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
