V bližnji preteklosti je bilo mogoče z navdušenjem opazovati razvoj projekta uvedbe pokrajin kot drugega nivoja lokalne samouprave, na kar v Sloveniji čakamo že več kot trideset let. Projekt, vsekakor državotvoren, saj je njegov namen izgraditi državo do konca, je nastajal izven formalnih političnih okvirov pod pokroviteljstvom Državnega sveta in Predsednika republike, pri čemer obe instituciji lahko štejemo med nestrankarsko politiko. Angažiranih je bila cela kopica najrazličnejših strokovnjakov, veliko tudi pravnih strokovnjakov, skorajda vsak, ki kaj ve o lokalni samoupravi z enega ali drugega vidika. A zdaj se zdi, da je bilo vse zaman!
Resnici na ljubo sem tudi sam sodeloval pri projektu – sicer bolj »od daleč«, s kakšnimi bolj filozofskimi ali ustavnopravnimi idejami. Vse pro bono, kar mislim, da velja tudi za druge. Le predsednik DS nas je enkrat povabil na kosilo. Sodelujočih nas je bilo vsega skupaj precej prek šestdeset (pravnih) strokovnjakov. Tudi vsa lokalna samouprava je bila zraven, prek skupnosti občin in skupnosti mestnih občin. Vodja projekta, prof. Brezovnik, je malodane vsakega, ki je karkoli v zvezi s tem na glas razmišljal, nemudoma povabil k projektu. V strokovni skupini so se seveda kresala tudi nasprotna mnenja in tudi zato so rešitve napredovale počasi, kar je bil dober garant, da projekt naposled uspe, saj smo se vsi po vrsti zavedali njegove neslavne zgodovine, ki traja že enostavno predolgo. Projekt nikakor ni nastajal iz nič, saj je gradil na preteklih rešitvah in je tudi na ta način zagotavljal kontinuiteto. Zaradi njihove neuresničitve lahko sklepamo, da naša ustavna ureditev še sploh ni dokončana, vsaj dokler bo v Ustavi RS zevala tovrstna praznina.
Vsak slovenski politik, vsaj tak, ki ima državotvorne ambicije, bi moral imeti zaradi tega slabo vest. Zato se je tudi ustavni jezik iz prejšnje bolj diskrecijske variante v smislu »občine se lahko povežejo v pokrajine« kasneje normativno zaostril v »pokrajine se ustanovijo z zakonom«. Sintagma »se ustanovijo« s svojo prisilnostjo terja, da to storimo, in je rezultat ustavnih sprememb izpred nekaj let. Zato je tudi omenjena delovna skupina zagnano delovala in pripravila vse potrebno, torej zakonodajo za njihovo ustanovitev. Vse seveda ni šlo gladko, saj je bilo nič koliko uskladitev predlaganih rešitev s posameznimi občinami, da bi res zadovoljili praktično vsakogar. Zdelo se je, da smo naposled blizu odprave te črne pege na sicer dokaj svetlem razvoju slovenske ustavnosti. Na koncu se je čakalo le na dokončen »žegen« Državnega zbora. Projekt se je zaključil blizu konca mandata prejšnje vlade, zato se je počakalo na volitve in konstituiranje nove vlade. Vsaj po mojem videnju in vedenju projekt ni imel nič skupnega s prejšnjo vlado, saj je, kot rečeno, nastajal izven strankarskih okvirov.
Po konstituiranju nove vlade so bili predlogi zakonov, ki bi naposled omogočili ustanovitev pokrajin, tudi vloženi pri Državnem zboru, ki o njih sicer še ni odločal. A iz medijev se je dalo razbrati – hladen tuš! – da Svobode ta projekt ne zanima, da ni njena prioriteta. In verjetno se zdi, razen če ne pride vmes do kakšnega »spregleda«, da bo paket pripravljene zakonodaje ostal v predalu, za nedoločen čas.
Mar se to ne zdi predobro poznana zgodba slovenske strankarske politike? Ko nova politična opcija pride na oblast. Najbrž bi jo bilo mogoče slišati tudi s kakšne druge ideološke strani, ne le trenutno vladajoče. Že predolgo smo državljani žrtev obnašanja vladajočih, ki želijo vse drugo, samo ne tistega, kar se je dogajalo pod prejšnjo vlado. Pa v tem primeru sploh ne gre za kakšen projekt prejšnje vlade, da bi bil z njo povezan. Pa tudi če bi bil. Pametni bo znal ločiti zrnje od plev. Zato se zdi pomanjkanje posluha vladajočih za državotvorne projekte nerazumno. Skoraj arogantno. Pokrajine pacajo skupaj že več kot tri desetletja in vse dosedanje državne politike bi moralo biti vsaj malo sram, kako se niso znali zorganizirati.
Vsak vrabec na vsaki slovenski veji že čivka, kako močno je država centralizirana in bi oblikovanje tega drugega nivoja lokalne samouprave le koristilo slovenski decentralizaciji in bolj enakomernemu razvoju slovenskega ozemlja.
Prepričan sem, da ta projekt ni kar en projekt, pri katerem bi bilo mogoče le zamahniti z roko. Veliko več je na tem. Gre namreč za rast naše državnosti, ustavnosti in skratka politične kulture. Državotvorna drža vsake vladajoče politike bi v takšnem primeru morala biti, da projekt vzame pod lupo. Morda tudi kaj spremeni, kaj pridoda glede na mandat, ki ga je dobila od ljudstva na zadnjih volitvah. Toda ta mandat ni bil v tem, da lahko počne, kar želi. Ljudstvo, kot suveren naše ustave, terja državotvorno držo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
