Med enim in drugim delom (trilogije) sva z mojo pisalno mizo spet prijateljici, skupaj v dobrem in slabem. Ona prijazno prenaša dejstvo, da se na desni strani kopičijo spisi in dokumenti, ki jih pospravim, ko nekaj naredim do konca (čeprav temu nikoli ni tako). Na levi strani je obremenitev manjša, ker so tam praviloma natisnjeni (beri: narisani, popisani, prečrtani, …) opomniki in rokovnik, iz katerega so razvidne dnevne, mesečne in letne obveznosti, večletne so napisane na listkih, ki se potem prenašajo. Ja, seveda imam papirnati rokovnik, z elektronsko verzijo nikoli nisva navezali diplomatskih odnosov.
Po drugem delu dopusta pričakujem vremensko prijazno, delovno pa vročo, jesen. Zdi se kot nekakšno zatišje pred viharjem. V dosedanji pravniški (in odvetniški) karieri še nisem imela tako mirnega poletja. Mirnega v smislu vsakodnevnih opravil, nujnih krajših dopisov, poizvedb. Glede na pogovore in prošnje, ki se nabirajo v mojem elektronskem predalu, pa mislim, da bo najkasneje v zadnjih avgustovskih dneh tega (ne)delovnega miru konec.
Na strokovnem področju se obeta vsebinsko kar velika sprememba – Evropska komisija bo v prvih dneh septembra predstavila izhodišča za reformo javnega naročanja (na evropski ravni), kar posledično pomeni, da bomo v naslednjih nekaj mesecih tudi pri nas odprli javno razpravo. Morda zgolj kot zanimivost – Evropska komisija se je odločila, da bo spremembe uveljavila v obliki uredbe.
Pričakujemo lahko tudi večje zakonodajne premike v domačih logih, saj bo nova vladna garnitura začela s polno paro delati najbrž šele po počitnicah. Na posameznih ministrskih resorjih se že pripravljajo takšne in drugačne spremembe dosedanjih zakonskih okvirjev. Temelj nekaterih predlogov je seveda finančne narave, saj usklajevanje in sprejetje državnega proračuna tudi ni več daleč. Ob tem ne gre pozabiti na dnevno spreminjajoče se razmere po svetu, ki včasih z zamikom, včasih pa kar takoj in precej, dosežejo naše obale. Zakonodajna funkcija je eden ključnih dejavnikov državne in družbene ureditve, ki jo je najlepše in najlažje izvajati v miru, premišljeno, po širokih in strokovnih razpravah. Nekako se mi zdi, da tega »razkošja« v svetu, kjer se stvari spreminjajo skoraj dnevno, kjer vsaka sprememba digitalno doseže tudi najbolj oddaljene kotičke planeta. Mirno lahko rečemo, da so minili časi, ko bi bilo dopuščeno dolgotrajno razpredanje o vsebinsko nepomembnih rešitvah. Kljub temu pa se razpravam o vsebini in posledicah ukrepov ni smiselno odpovedati, vsaj takrat, kadar gre za nepolitično urejanje določenih vsebin in vprašanj, ki se tičejo vseh, ampak prav vseh, ki živijo v naši državi.
Jesenko deževje bo prineslo odločitev o tem, ali lahko na lokalnih volitvah »sodelujejo« tudi občanke in občani, ki v Sloveniji prebivajo. Tudi Zakon o spremembah Zakona o lokalnih volitvah je na referendumski čakalni listi. Se spomnite, ko smo imeli super volilno leto? Letošnje bo očitno super referendumsko!
Možnost referenduma in ljudska iniciativa sta veliki pridobitvi demokratične družbe in odličen kazalnik, ali je politika sposobna prenesti kritiko oziroma posledično nanjo konstruktivno odgovoriti. Osebno mislim, da omenjena instituta nikakor nista bila zamišljena kot prelaganje odločitev, ki bi jih morala sprejeti politična elita, na pleča državljank in državljanov. Pooblastilo in dolžnost za sprejemanje odločitev sta bili »podeljeni« na volitvah, Ali pač?
Odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije (U-I-106/26-13) konec julija glede ustavnosti sklepa Državnega zbora Republike Sloveniji o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije je še en kamenček (v čevlju, ne v mozaiku) jesenskega dogajanja. Prinaša zbiranje podpisov, referendumsko odločanje in v končni posledici vezanost državne oblasti na izraženo voljo državljank in državljanov. Ne vem, kako se bo zadeva z interventnim zakonom izšla. Upam le, da bo politični del zakonodajnega telesa vendarle začel upoštevati opombe svojega strokovnega dela. Omnibus zakoni, ki so krojili naše življenje v času COVID pandemije, so bili opravičljivi in nujni. Kot take smo jih tudi razumeli, saj je bilo nerealno pričakovati, da bi za vsako spremembo in/ali dopolnitev zakonov, ki jih je bilo potrebno prilagoditi, izvedli samostojen zakonodajni postopek.
Okoliščine, ki so narekovale takšen pristop, so bile resnično drugačne. Če gre tudi v primeru interventnega zakona za takšne okoliščine, ne vem. Tudi ne vem, ali je bila vključitev vsebin, o katerih po črki Ustave ni dopustno razpisati referenduma, namerna. O tem niti ne želim, pravzaprav nočem, razpravljati.
Tako. Septembrska kolumna bo strokovno obarvana – javno naročanje po novem. Kako bo oblikovano končno besedilo, ali bodo res uveljavljene spremembe, ki nam bodo pomagale naprej, ali bo šlo zgolj za bolj ali manj prikrito ščitenje evropskega trga – o vsem tem čez dober mesec dni.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
