c S
V./34. Ali živimo v pravni in pravični državi?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
30.11.2011 Na okrogli mizi najvplivnejših pravnikov leta 2011 smo si zastavili številna vprašanja o pravni državi, o tem kaj pravnike v njej moti, kakšna bi morala biti, da bi ji lahko tako rekli, kaj lahko vsak izmed nas naredi in kaj morajo storiti drugi, pa tudi kdo je odgovoren, da javnomnenjske raziskave kažejo na popolno odsotnost zaupanja vanjo. Odgovore smo iskali na različnih področjih, predvsem tistih, na katerih je vsak od nas »doma«, čeprav nam je pravo že od mladih nog tako skupno.

BAGDADSKI SLON

Popotniki so iz Indije v Bagdad pripeljali slona in ga zaprli v temačen hlev. Radovedni meščani so se v želji, da bi si žival ogledali, trumoma zgrinjali proti hlevu. Ker je niso mogli videti, so se je dotikali z rokami.

Eden je otipal rilec in rekel:

»Ta žival je podobna izredno debeli cevi!«

Drugi, ki je otipaval ušesa, je vzkliknil:

»Prej bi rekel, da je taka kot velika pahljača!«

Tretji, ki je slona pobožal po nogi, je zaklical:

»Ah, ne, to, čemur pravijo slon, je podobno debelemu stebru!«

Vsak je žival opisoval po svoje, tako kot mu je narekoval del telesa, ki se ga je dotaknil. Toda, tudi če bi imeli svečo, se njihova mnenja ne bi skladala. Vid nas namreč prevara prav tolikokrat kot prstne blazinice...

Po perzijskem pesniku mistiku Rumiju (1207 - 1273), ustanovitelju reda plešočih dervišev

 

Sprašujemo se, ali se to ne dogaja tudi nam in našim čutom, ki nas lahko tako pogosto varajo. Podobno misel je razvijal tudi grški filozof Platon v alegoriji o votlini (v delu Država), kjer je zapisal, da so ljudje z obrazom obrnjeni in za vselej priklenjeni k steni votline, kar vidijo, pa je podobno senci, ki jo riše ogenj za njihovim hrbtom.

Kako torej vedeti, kaj je prav, kaj je pravično, ko pa lahko vsak izmed nas vidi zadeve nekoliko drugače? Na okrogli mizi je bilo veliko govora o tem, zakaj ljudje pravu, posledično pravnikom, ne zaupajo, zakaj se je zlasti pravosodje znašlo na tako nizki točki zaupanja, da gre le še za nekaj procentov tistih, ki so prepričani, da dela dobro in pravično.

Seveda sem se sama takoj postavila pred veliko dilemo, kdo je tisti, ki v javnosti presoja o odločitvah pravnikov, govorimo lahko celo o celotnem pravosodju. Tu gre pogosto za oceno tako tožilcev kot tudi sodnikov, pri čemer k precejšnji podobi pravilnosti takih odločitev prispevajo tudi kolegi odvetniki. Nenazadnje javnost sodi tudi preko medijev. Brez njih namreč ne bi bilo »vstopa« v številne sodne dvorane in poročanja o tej ali oni odločitvi, odvisno od instance, ki jo doseže.

Ljudje postanejo na nek način »krivi« že ob novici, da so nekaj zagrešili, o čemer vsi beremo ali slišimo dan za dnem.

Pred javnost, ki je sedela v veliki dvorani Karantanija, Hotela Lev, sem sama v uvodu predstavila dogodek, ki se mi je zgodil prav 24. 11., na dan same okrogle mize. Hitela sem do prizorišča in med potjo srečala gospo; starejšo in zelo zaskrbljeno. Potrepljala me je po ramenih in vprašala, kam sem namenjena. Takoj, ko sem ji pojasnila, kje in kaj se bo dogajalo, je natrosila kar nekaj nasvetov. Dejala je: »Če želite, da bo pravna država delovala, potem zaprite vse tiste barabe.« Na vprašanje, kdo so te barabe, pa je suvereno odgovorila, da so to vsi tisti, o katerih poročajo dan za dnem mediji. Seveda sem dejala, da ni rečeno, da so ti ljudje tega, česar jih dolžijo, tudi krivi, saj skoraj vsi, brez izjeme, pravijo, da so nedolžni. A, ni se dala motiti. Zamahnila je z roko in rekla: »Pustite to, so že krivi. Kjer je dim, je tudi ogenj.« In gospa bi zagotovo najmanj enkrat, če bi se dalo, pa tudi večkrat, glasovala proti taki pravni državi, kajti z njo je očitno zelo nezadovoljna.

Zato je težko reči, da je res, o čemer se govori, da skoraj nihče več ne zaupa v pravno državo, da ni pravilnih in pravičnih odločitev, da so ljudje obupali nad celotnim pravosodjem.

Res je, da pozna pravica ni pravica, da lahko koristi le obdolženim in obtoženim, ker prihaja čez leta in običajno za pravično rešitev zmanjka bodisi pričanj ali »spomina« nekaterih. Včasih pa se da temu spominu celo »pomagati«.

Težko bo uresničiti velika pričakovanja ljudi, ki vsakomur, ki se kje pojavi kot osumljeni, ne verjamejo prav ničesar. Vsi zagotovo niso vsega krivi, a javnost »sojenja« in komentarji vsakogar, ki ima za tako početje pet minut časa, tako mnenje pač prepriča. Kdo bo še verjel v pravično rešitev v zadevi, ki je bila javno drugače predstavljena, še zlasti, če jo je potrdil kdo, ki mu radi verjamemo?

Sem proti temu, da se sojenja dogajajo za zaprtimi vrati, če ne gre za zasebne, družinske, spolne ... zadeve, a vsekakor bi moralo biti poročanje strogo korektno, sodišča in njihove odločitve pa bi morale biti, če gre za pravnomočnost zadev, sprejete. Lahko si o njih sicer intimno mislimo marsikaj, saj v zadevah, v katere sta vpletena dva z različnimi stališči, pač ne moremo biti vsi zadovoljni, a sprejeti jih je potrebno. Ker je tako reklo sodišče, ki mora imeti avtoriteto, čigar odločitve je pač potrebno spoštovati. Nenazadnje gredo zadeve preko vseh možnih instanc, ki o njih odločajo; od okrajnega, okrožnega, višjega, do vrhovnega, pogosto pa o pravičnosti in kršitvah ustave odloča celo ustavno sodišče.

Kdo bo povrnil zapravljeni ugled pravosodju, je težko reči. Odvetniki, ki trdijo, da so zadeve predolgotrajne, pogosto pozabljajo na svoj prispevek. Ne mislim čisto lastnega, pač pa na prispevek iz lastnih vrst in ob pomoči strank, ki jih zastopajo. Obe strani, ki sta vpleteni v spor, sta včasih krivi, da se zadeve nenormalno dolgo vlečejo na različnih stopnjah. Pravna sredstva, ki so sicer dovoljena, jih včasih enormno raztegnejo.

Sem mnenja, da bi v primerih, ko so oškodovani otroci, morali postopki teči s hitrostjo pripornih zadev. Le tako bi lahko rekli, da bo nekega dne sprejeta odločitev, pa čeprav ne bo všeč obema v primer vpletenima stranema. A vsaj prišla bo hitreje in dobila ustrezen pečat pravnomočnosti. Če pa ne vemo ne kod ne kam in zadeve trajajo leta in leta, je za otroka, ki je vanje vpleten, povsem nič kriv, to napačni signal za trditev, da država ščiti njegove interese. Kako le, se sprašujemo. Z vsakim dnem je starejši, sprejema svoje odločitve in si marsikaj misli o tujih. Zaide na stranpota, v kazniva dejanja, zasvojenosti vseh vrst in tedaj je za mnoge odločitve, kakršnekoli že bodo, mnogo prepozno.

Če bi želeli, da pravosodje državljani spoštujejo, ni moč govoriti o ukinjanju trajnega mandata. Lahko obstaja poskusni, ki da pravniku vedeti, ali je na pravi poti, in prav tako njegovemu delodajalcu, o vsem pa mora odločati zgolj sodni ali državnotožilski svet, nikakor nobena politika. Ta mora biti s svojimi »lovkami« daleč stran, saj sicer lahko prinaša sporočila, da ji je nekdo povšeči, ker se je nekega dne odločil tako in ne, če se je odločil morebiti drugače. Stroka in ne politika, je pravi odgovor, a tudi politiki so tisti, ki lahko s svojimi dejanji, celo nastopom, pokažejo, da spoštujejo odločitve pravosodja. Da ni pravično le, če jih oprosti sumov, in krivično, če jih obtoži ali obsodi.

V smislu »le čevlje sodi naj kopitar«, naj bo odločanje in razsojanje stvar sodišč in ne vsakogar, ki se mu zdi, da pozna pravo, in lahko komentira vse, kar je z njim povezano.

Če bomo pisali in brali tudi o pozitivnih stvareh, ki jih prinašajo sodne odločitve, bo morda javnost nekega dne rekla, da vse le ni tako črno, da je na sto tisoče zadev končanih, da niso le zgodbe o otrocih, ki so zlorabljeni in storilci neobsojeni, da ni tako veliko staršev, ki zanemarjajo otroke, ki si jih lastijo kot predmete in kršijo vse možne prepovedi.

Nenazadnje so dokaz, da slovensko pravosodje dela, tudi prepolni zapori. Kdo bi sicer tja poslal vse obsojence, če ne ravno sodniki?

Če bi bile stvari tako lahko rešljive, kot si predstavlja marsikdo, če ne bi rabili strokovnjakov in še enkrat strokovnjakov, ne le s fakulteto in pravniško-državnim izpitom, pač pa tudi »kilometrino«, potem bi lahko presojala javnost; najprej o krivdi in nato še o kazni, morda v enem samem večeru, tako kot na Evroviziji. In sodišč sploh ne bi rabili.

Ni priročnika ali enciklopedije prava, ki bi ti brez poznavanja podrobnosti posameznega primera, dokazov za in proti, judikatov sodne prakse in še marsičesa, dala odgovor na preštevilna pravna vprašanja. Vsi smo v tujih primerih na nek način laiki in pustimo strokovnjakom, da rečejo zadnjo besedo, pri konkretnih komentarjih pa bodimo najmanj hudo zadržani.


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.