c S
Bodo res krivi zgolj starši?
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
10.02.2021 Pred kratkim smo spremljali številne proteste staršev otrok prve triade, zlasti v dveh statističnih regijah, zasavski in obalno-kraški, ker so se njihovim otrokom po zgolj štirih dneh pouka zaprla šolska vrata in so se morali vrniti na splet. Nekateri so na proteste pripeljali tudi otroke, ti so dajali izjave, ki jih pred letom res ne bi pričakovali: "Hočem v šolo, šola je nekaj najboljšega ..." Nekateri so nosili tudi transparente s podobnimi zapisi. Je bilo to res politično motivirano?

                            Če mislite, da ljudje, ki jih prezirate, nimajo pravice do svobode izražanja,
                                                 potem tudi sami ne verjamete v svobodo govora.
                                                                                                                      Noam Chomsky


Naj najprej izrazim svoje povsem osebno in skromno mnenje glede zlorabe otrok v politične namene. Z vprašanji kdaj gre za take zlorabe, sem se kot varuhinja človekovih pravic kar nekajkrat srečala.

Zame bi bila v tem primeru nedvoumna zloraba otrok, če bi jih z napisi npr. po Kopru sprehajal Avrelio Juri ali kdo drug izmed politično angažiranih ljudi. Ali če bi se v Zasavju otroci s plakati namesto s starši zbrali kar okrog treh županov ali političnih veljakov. Seveda pa lahko mirno rečem, da je vpletanje otrok v kakršnekoli proteste tudi  hudo dvorezen meč. Tokrat se izjavljajo o veselju do šole, a kaj kmalu lahko dobijo varljiv in ne ravno vzpodbuden občutek, da se da vse doseči na cesti. Morda tudi v šoli. Zato bi seveda svetovala izjemno, res izjemno previdnost. Le kako otrokom vso to zmedo sploh razložiti in kako bo taka "obveščenost" nanje vplivala v bodoče? Še zlasti, ker se dogaja v času korona epidemije in številnih ukrepov. Zato bi najmlajše vsekakor dosledno izpustila iz javnega  boja za njihove pravice. Nenazadnje zanje odgovarjajo starši in povsem dovolj so njihova stališča in prizadevanja. Starejšim pa moramo dati pravico do lastnega mnenja, saj jim jo nenazadnje zagotavlja tudi konvencija o otrokovih pravicah.

A roko na srce. Tudi moj zgolj šestletni vnuk, čisti prvošolček, si je tisti torek zjutraj, ko je po dolgem času spet odhajal v šolo, že v avtu prepeval in izgovarjal presenetljive stavke: "V šolo grem, juhej, juhej ..." Doživeli smo prav nepopisno srečo, ko se je te dni vračal in se hvalil, kaj vse je izvedel, koliko sošolk in sošolcev je videl, kaj je jedel in kako so se igrali. Ko bi vsaj trajalo. Tako pouk v učilnicah kot tudi njegovo veliko veselje. Prav bojim se, da bi se nehalo. Pa sem bila prepričana, da sem se z njim res trudila vseh teh deset tednov. Imel je vsakodnevno  jutranje zelo kvalitetno zoom srečanje s kar tremi učiteljicami ter sošolkami in sošolci, redno in dobro prehrano, skupaj sva naredila vse naloge, vsaj eno uro sva v naravi sprehajala psa, starša sta mu posvečala vse popoldneve, ima celo družbo dveletne sestrice in idealne pogoje za življenje. Edino kar bo krojilo njegovo posebno bodočnost je že kar preveliko zanimanje za vse sodobne internetne povezave, e-filmčke in risanke, pa žal tudi igrice. Kljub strogemu starševskemu nadzoru. Da, kljub temu.

Razmišljam o ostalih, ki jih je zagotovo veliko in vsega tega nimajo oziroma so mnogo bolj prepuščeni sami sebi in mnogim nevarnostim.

Bodo res iz te virtualnosti izšli "nepoškodovani"? Ne bodo. Ni možno.

Znani strokovnjak s psihološkega področja je te dni sicer izrazil prepričanje, da otroci ne bodo utrpeli hudih in dolgoročnih posledic, če jih s težavami ne bodo obremenjevali starši. Načelno se seveda s tem strinjam. Zgolj načelno. Ker res ne velja za vse.

Kako naj v nasilju živeči starš vse skrije pred otrokom? Oni dan je mamica dveh majhnih otrok dočakala nasilno smrt v domači kuhinji. V domu, ki je za mnoge hudo nevaren kraj. Zagotovo se nasilje ni zgodilo prvič. Se je pa zanjo vsekakor zadnjič. Kaj pa siroti? Kaj vse sta morda doživeli že pred mamino smrtjo in šolanjem na daljavo?!

Kako naj starši, ki izgubljajo delo, ki so pred popolnim propadom ali celo za njim, ustvarjajo lažen vtis, da jim gre res dobro? Kako naj tisti, ki morajo delati in to zelo aktivno, otroku pomagajo pri šolskih opravilih? Grozeča je bila radijska pripoved mame, ki dela v zdravstvu, o hčerki, ki se ure in ure prevaža z očetom v tovornjaku, da ima vsaj varstvo. In koliko otrok je najbrž tudi samih doma! So ali bodo torej res vsi ti starši krivi za njihov ogrožen razvoj? Bo znanje otrok sploh primerljivo med seboj in kako je s tistimi, ki bi že od jeseni rabili dodatno učno pomoč? In onimi, ki upajo na vsaj en topli obrok dnevno? Šola ga je nudila vsem. Mnogim je bila celo edini pravi in varni dom. Morda se šele sedaj vsi zavedamo, kaj šola pravzaprav pomeni. In kako pomembni so učitelji.

Tudi zato naj bo res zadnja, ki se zapira in prva, ki se odpira. Mantra za stroko in politiko. Seveda ob vseh varnostnih ukrepih, ki jih je treba ljudem zelo jasno opisati. Res zelo nedvoumno in tako, da ne obstaja zanje več zaporednih, kdaj celo nasprotnih razlag. 

In ali ni politika tista, ki mora poslušati stroko? Odločitve so res njene in zanje nosi tudi vso odgovornost, a kaj ko se posledice slabih političnih odločitev lahko poznajo šele na volitvah, če sploh? Strankarski "verniki" so običajno celo zaslepljeni in "svojim" oproščajo prav vse. Napake namreč vidijo le pri drugih. In vsak, ki okusi oblast, se kaj hitro obnaša kot "ježek" iz poučne pripovedke. Pozabi, kaj vse je obljubljal.

"Ježki" v pravi politiki.

Začne se celo boj nekoč "zaveznikov", ki lahko privede v politično "razsulo". In vse se prične znova, kot da se niso ničesar naučili. Kako torej zaupati vsem sladkim besedam? Le kako? Slišimo jih namreč zelo pogosto. Za upokojence, otroke, bolne in druge ranljive. Žal pa so vse bolj "ranjeni".


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.