c S
O pravičnosti in poštenosti malo drugače
Vlasta Nussdorfer Svetovalka predsednika republike in nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
01.12.2021 V teh dneh beremo in poslušamo o nekaterih razvpitih sodnih primerih, ki so se obrnili povsem drugače od pričakovanj večine. Vseh nas, ki seveda izjemno zajetnih sodnih spisov niti slučajno nismo videli "od znotraj" in najbrž še koga, ki jih sicer kar dobro pozna. Ko smo spremljali prve medijske objave o "odrezani roki", smo povsem razločno slišali obdolženčevega očeta pripovedovati in celo kazati, kako je do usodnega rezanja roke nesrečnega dekleta prišlo. Obsodba bi lahko "padla" po "televotingu" še isti večer. Zagotovo bi glasila: krivi. Tista "ljudska" seveda.

Nato se je zapletalo na vse možne načine in v spominu nam ostajajo odločni nastopi vpletenih z odvetniki vred. Eno samo ostro in odločno zanikanje. V sodni dvorani in izven nje. Pogosto tudi v kamere različnih medijskih hiš. Zgolj velika in žalostna  nesreča. In roka, zavita v mehko, nežno roza, kdaj tudi črno dekico. V stilu preostalih oblačil lepega dekleta. So vas udeleženci kadarkoli čisto zares  prepričali? Mene nikakor ne. Obsodilni sodbi (mnogi so si končno oddahnili) so sledile pritožbe nič krivih in šok ob razveljavitvi. Kaj? Kje najti človeški kadaver in kaj naj bi pokazal in dokazal? Kdaj bo rekonstrukcija?

In nato velik preobrat; priznanje skoraj vseh za vse. Neuspeli poskusi zavarovalniških goljufij za velikanske vsote. Točno tako kot je od vsega začetka zatrjevalo tožilstvo. Je bila po vsaj  letu dni res edino tožilska ponudba tako zelo mamljiva, da je prepričala povsem nedolžne v naknadno priznanje in posledično obsodbo? Verjamete? Je bil to morda zgolj pošten konec neke hudo tragične zgodbe? So bili nekateri udeleženci kadarkoli pravični in pošteni? Do sebe in drugih? Njihove dolge "igre" bo sedaj celo plačal proračun. Res povsem pošteno?  Vredno dolgega razmisleka o poštenosti in pravičnosti.

Pričakovati, da bo svet pravičen do vas,
ker ste dober človek, je podobno kot pričakovati,
da vas bik ne bo napadel, ker ste vegetarijanec.
                                                                      (Dennis Wholey)

Kaj pa t. i. "balkanski bojevnik"? Kakšna je zadnja rešitev? Se bodo še kdaj vsi zbrali na sojenju, seveda v naslednjih dveh letih po razveljavitvi na vrhovnem sodišču? Časa je za tak vele proces zelo malo. Zagotovo so bile rešitve za sedaj že številne sodnike v trenutku  slehernega njihovega odločanja pravične, a kaj sedaj porečejo ostali kakorkoli vpleteni od kriminalistov, tožilcev, nekaterih sodnikov na različnih stopnjah, celo obtoženih in njihovih odvetnikov? Ne sicer naglas, pač pa tiho v srcu in duši. Ob veliki samocenzuri besed. Prvostopna sodba je menda spisana na več sto straneh. Si zamišljate to napeto branje? Redke knjige imajo tak obseg. Kaj šele branje celega sodnega spisa! Zagotovo tisoči in tisoči strani.

Ko bi le imeli čudežno napravo za ugotavljanje resnice! Seveda za vse težke zadeve. Kaj bi porekla? Bi kar pregorela? Poštena rešitev, nekateri bi modrovali, da je sicer nepravična. A morali bi jo izumiti. Z milijonsko nagrado izumiteljem, saj bi omogočala milijardne prihranke širom sveta. Si jo sploh lahko zamišljate? Že možnost njene uporabe bi spremenila marsikaj in tudi tožilske "ponudbe " bi zrasle precej visoko. Utopija? Zagotovo.

Kaj pa procesni "kiksi"? Prav zaradi njih pogosto "padajo" zadeve, običajno na sodišču najvišje stopnje, kdaj celo prej. In nekateri iščejo zgolj in samo to. Ker ob njih ni več pomembna tista zveličavna resnica. Zbledi, preprosto ni je več. In krivi so lahko celo povsem nedolžni.

Zagotovo, saj so standardi dokazovanja skozi leta in desetletja varovanja številnih pravic obdolženih dosegli neslutene višine in širine. Tudi, če bi nekdo rad priznal točno to, kar je čisto zares storil, ga je treba takoj zaustaviti v navalu silne poštenosti in ga poučiti o vsem, prav vsem. Si bo morda tedaj celo premislil? Ima vso pravico. Kako so bili pridobljeni obremenilni dokazi? Res povsem zakonito? Stoodstotno? Res stoodstotno? Brez sence slehernega dvoma? Morda se pa kaj vseeno najde. Vsaj drobna rešilna bilka.

Da, včasih je bilo nekoliko drugače, a še vedno trdim, da nedolžnih sodniki nikoli niso obsojali. Vsaj ne zavestno. So pa dokazi res pogosto hudo bledeli, priče pa tudi čudežno "izgubljale" spomin. In se pojavljale nove ... in nove, izločati pa se je začelo prav vse, do skoraj ovitka. Nekateri bi želeli, da ostane zgolj ta.

Spominjam se sojenj za spolne zlorabe. T. i. privilegirane priče so morale pričati vse do zaključka sojenja, tudi po morebitni razveljavitvi sodbe. Če so se kadarkoli odpovedale pričanju, v kar so pogosto upali obtoženi, pa ne zgolj upali, so se predhodne izpovedbe zaprle v kuverte in nanje sodniki svojih sodb niso smeli in niti mogli opreti. Koliko krivih je bilo tako oproščenih?! Pa se je k sreči nepravična zakonodaja spremenila v korist žrtev! Pošteno.

Včasih sem pred obravnavami in zaključnimi tožilskimi nastopi prav psihološko analizirala tako različne izjave obdolženih ter prič in verjemite, nikoli mi ni bilo žal, da nisem odvetnica. Nikoli. Občutila sem pravičnost in poštenost. Lahko sem modificirala obtožnico, pri njej vztrajala, jo umaknila, se pritožila na kazen ali oprostilno sodbo, lahko tudi ne. Samostojno in povsem brez pritiskov kogarkoli. Kdaj sicer tudi ob grožnjah obtoženih. Rizik poklica. Kdaj tudi za ceno povsem mirnega spanja in lepih sanj.

Tudi v tem mesecu sem pogosto po zadnjih poročilih težko zaspala. Premišljevala sem o posebnih časih, ki jih živimo. Ni bilo sicer pomembno, katera lunina mena je bila tedaj na nebu. Pravzaprav sploh (še) ne vplivajo name. Razlogi pa niso bili zgolj v virusu in njegovih silnih mutacijah, pač pa tudi v zadnjih sodnih sagah. Kot bi se vrnila v tiste stare čase.

Celo na cesti me te dni ustavljajo ljudje in sprašujejo: "Kaj pravite na to? Se vam zdi pošteno? Kje je pravica?"

Sem pa zelo srečna, da sem po 35ih tožilskih letih za 6 let odšla k Varuhu in se od tam, kljub mirovanju mandata, nisem vrnila. Res pa  je, da tožilstvo v svoji zgodovini še ni bilo tako zelo prepoznavno kot danes. Je sploh še kdo, ki ni slišal za evropska delegirana tožilca? Zagotovo pa je v vseh sivih togah, ne glede na bel, rdeč ali zlat gumb, težko. Vse težje. Iz zelo različnih vzrokov. Kljub novim zakonskim možnostim o t. i. "pogajanjih" in ponudbam nižjih kazni v zameno za priznanje. Problemov je res veliko.

Kako težko in odgovorno delo in kako hude posledice lahko ima! 

Seveda tudi delo prav vseh sodnikov! Zlasti kazenskih.

Kaj pa je danes težje, biti pošten ali pravičen? Je oboje hkrati sploh in vedno mogoče?

Prav s pravičnostjo in poštenostjo sem se namreč veliko ukvarjala. Poskušala sem si ju razložiti na sto in en način. Pravičen je zagotovo tisti, ki se drži zakonov in pravil, a kaj ko jih kdaj lahko razume drugače kot ostali. Tudi če išče strokovne razlage, mu jih morda ponudijo več. Oprime se ene in drugi trdijo, da ni (več) pravičen. A vendar kaj kmalu najde zakonsko "zatočišče " in se vanj varno skrije. Je vedno tudi pošten? Do sebe, do drugih?

Zdi se namreč, da je poštenost prirojena kategorija. Etična norma, odraz vsega kar so te naučili in ti privzgojili. Nekaj več, nekaj kar dela nekatere boljše od drugih. Kako že rečemo? Ta je pravi poštenjak! Se kdaj tudi zmotimo? Morda res.

Vzemimo vsakdanji, kar šolski primer. Učitelj pred testom pojasni, da bo za pozitivno oceno potrebno zbrati npr. 30 točk. Če jih ima učenec ali dijak 29, ga čisti pravičnež oceni seveda nezadostno in mu ni moč očitati prav ničesar. Kaj pa naredi poštenjak? Išče in išče pošteno rešitev in jo najbrž tudi najde. Zagotovo, saj enica ni enaka enici.

Pravičneži zagotovo mirneje spijo od poštenjakov, ki jih vedno nekaj grizlja in vse se jim zdi vredno dodatnega razmisleka. Premišljujejo in modrujejo ...

Spominjam se nekega zelo posebnega primera iz svoje tožilske prakse. Na glavni obravnavi sem zastopala tožilski akt, ki je obdolženki očital tatvino dveh kristalnih vaz. Odkrili so jo že v trgovini, ju zasegli in podali ovadbo. Nista bili prav poceni.

Moja kolegica jo je obtožila. Povsem pravična rešitev primera. Na glavni obravnavi pa sem gospo seveda videla v živo. Povsem od blizu. Kuharica, otekle in že od daleč vidne zelo, zelo utrujene noge. Polne varic in odebeljenih žil. Zasmilila se mi je. Povprašala sem j, zakaj ju je vzela? In postregla je z odgovorom, ki se me je še kako dotaknil. "Ker imajo nekateri toliko kristala, na katerem se jim zgolj nabira prah", je odgovorila nadvse prepričljivo. Toliko huje, ker sem imela prav tedaj doma precej podedovanih kristalnih izdelkov vseh vrst in velikosti. Seveda sem povprašala, zakaj kar dve, saj bi bila "za prvo silo" dovolj že ena. Ponovila je prejšnjo ugotovitev. Vstala sem in po obširnem zaključnem nastopu, v katerem sem v njenem ravnanju našla prav vse znake toženega kaznivega dejanja, akt umaknila. Ker ni bilo nobene škode, saj je trgovina obe vazi dobila nazaj, ker je bilo to njeno prvo kaznivo dejanje, ker .., kar nekaj se je našlo. Bila je brez odvetnika.

Ponosna na svojo odločitev, sem jo tudi podrobno razložila še kolegicam in kolegom na prvi jutranji kavi. Ta je bila vedno namenjena  predvsem izmenjavi strokovnih mnenj. Vsi niso bili ravno navdušeni. Nekateri bi ravnali drugače. Sprejela sem.

Čez mesece, morda celo leto, me je na hodniku ustavila kolegica, ki ni bila članica našega "kluba" in me povprašala, če sem "imela" gospo s kristalom. Zakaj? Ker jo je srečala na sodišču, saj je ponovno vzela dve kristalni vazi. Si zamišljate moje presenečenje?! A ravnala sem pravično in pošteno, seveda ob pomanjkanju nekaterih dejstev.

Uboga ženska! Kleptomanka!

Tudi ob "odrezani roki", tako je vseskozi poimenovanje tega primera, se preprosto vprašaš: kdo, kdaj in zakaj sploh še kaj prizna? Odgovorov je lahko več.

Tudi, če bi danes videli kakšnega ministra, ki bi skesano priznal kakšno svojo "neumnost", bi se skoraj zjokali in mu vse oprostili. Vsaj njegovi goreči "verniki".

Takoj se namreč spomnim še enega, zelo poučnega primera.

Bili so časi, ko še nismo imeli službenih tog. Prišla sem pred razpravno dvorano. Strojepiska je ob uri, ko bi se morala obravnava pričeti, pokukala na plano in prosila za razumevanje situacije. Prejšnja zadeva, po zasebni  tožbi, se je namreč zavlekla. Stala sem ob oknu in pogledovala naokoli. K meni je pristopil možakar in me ogovoril. Takoj sem, v nasprotju z njim, vedela, kdo je. Bil je obdolženi v zadevi, ki sem jo imela v službeni aktovki. Povprašal me je, kako sem, in prijaznost sem vrnila. Prostodušno mi je povedal, da je obtožen tatvine soda piva, za katerega je že imel dobrega kupca, a je bil zaloten. Sod je zakotalil v dolino, on pa zbežal. Takoj mi je zelo odločno povedal, da bo dejanje seveda zanikal, pričakuje oprostitev, saj ni nobenih prav trdnih dokazov. Potrkala sem na njegovo vest, a je bil jasen: pri nas se ne splača ničesar priznati.

Vstopila sva. Takoj je sodnika začudeno vprašal, kdo sem. In nato prav vse priznal. S pojasnilom, da je tako edino prav. Sodnik ga je poučeval o pravicah, a ni zaleglo. Nikakor.

Vsako razmišljanje je odveč. Bi bilo danes enako? Morda bi celo trdil, da sem ga v priznanje "prisilila".

Da, hudo je soditi o tem, kako o vseh razvpitih zadevah danes razmišljajo ljudje. Pošteni, pravični, žrtve in njihovi sorodniki, pa novinarji in vsi ostali ...

Ste med njimi?


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.