c S
Razmišljanja 11: Imejmo jih radi
Vlasta Nussdorfer Nekdanja varuhinja človekovih pravic vlasta.nussdorfer@gmail.com
25.12.2007 December je mesec treh dobrih mož, številnih čestitk, želja, praznovanj in obdarovanj, ... ljudi, ki so nam blizu; od otrok do babic in dedkov ... In vendar nekateri ostajajo tako sami, tudi zaradi drugačnosti, ki jih je zaznamovala. Mnogi zaradi posledic na zdravju, pred, ob in tik po porodu. Govorila bom o otrokih Centra za usposabljanje otrok in mladostnikov Dolfke Boštjančič, Draga –Ig, ki smo jih na Miklavžev večer obiskali in se ob njih začeli učiti in ceniti zdravje.

Veselemu se zdi vsaka trava roža,
žalostnemu pa vsaka roža trava.

Finska modrost

Človek je učenec, bolečina njegova učiteljica
in nihče se ne pozna, dokler ni trpel.

Alfred de Musset

Najvišja vrsta poguma je pogum kljubovati bolečini,
živeti z njo, je nikoli pokazati drugim,
pa se kljub temu veseliti življenja in se zjutraj zbujati
z navdušenjem nad dnevom, ki prihaja.

Howard Cosell

Spominjam se lanskega decembra in potovanja Belega obroča z avtobusom po Sloveniji. Obiskali smo številne otroke; v domovih, zavodih, bolnišnicah .... jim prinesli darila, veselje, smeh, s seboj pripeljali dečka, ki jim je tako lepo pel. Spominjam se njihovih velikih oči, ko so gledali Božička in Dedka Mraza, pa ročic, ki so segale po darilih. Skromnih, a vendar lepih. V vrečki plišasta igrača, ena ali dve in čokolada. Majhna, srednja ali celo velika. Povsod so nas pričakali z okrašenimi smrečicami, napisi Srečno, s svojim programom in mnogimi zaposlenimi. Ko je avtobus odpeljal dalje, so mahali in mi njim. Srečevali smo predvsem nesrečne, bolne in trpeče otroke. Redki so bili povsem zdravi.

Prav posebno doživetje pa je bil obisk Drage – Ig.

Zakon o socialnem varstvu med socialnovarstvene storitve uvršča tudi socialno oskrbo z namestitvijo. Ta obsega vse oblike pomoči v centru, v drugi družini ali v organizirani obliki, s katerimi se otrokom in mladostnikom z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju nadomeščajo ali ponujajo funkcije doma in lastne družine, zlasti pa prebivanje, prehrana in varstvo ter zdravstveno varstvo, obsega pa še usposabljanje, oskrbo in vodenje. Možni so celodnevno varstvo, začasno kratko varstvo in krizni sprejemi. Center Draga Ig, to je Center za usposabljanje otrok in mladostnikov, ima za dnevno varstvo; dnevni center Šiška, dnevni center Fužine in dnevni center Novo mesto, za celodnevno varstvo pa Dom za otroke in mladostnike Platana, Jelka, Češnja, Breza, Višnja ter dom Šiška.

Presenečena sem bila nad podatkom, da imajo v Dragi Ig in njenih enotah skoraj 400 otrok.

Letos smo jih obiskali s predsednikom Belega obroča mag. Janezom Drobničem in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Direktorica nas je v spremstvu domske zdravnice popeljala skozi vse enote. Na Miklavžev večer so v nekaterih pekli slaščice, v drugih zavijali darila, jih sestavljali /mimogrede, nekatere izdelke bodo prodajali tudi na ljubljanskih stojnicah/, skratka povsod, razen v delu, ki je namenjen težje prizadetim, je bilo hrupno in veselo. Praznično, okrašeno, svetleče, vendar drugače. Ročice, ki se ne premikajo, noge, ki mirujejo, telesca, ki so priklenjena na voziček in posteljo. Mnogi ne vstanejo, ne hodijo in nikoli ne vidijo zunanjega sveta.

Spoznala sem številne usode mladih. Takih, ki jih starši vedno obiskujejo, tu in tam odpeljejo domov in zanje čudovito skrbijo in takih, na katere so povsem pozabili in jih k njim ni bilo že leta. Nekateri se iz zavoda vozijo celo v šolo; Zavod Janeza Levca, se tam pridno učijo, po pouku pa vračajo v dom.

Program, ki so ga povečini pripravili vzgojitelji, nekateri so se zaposlili celo potem, ko so pred leti civilno služili vojaški rok, je pokazal, da so pri otrocih z dušo in telesom. To je posebno, težko delo, ki se ga nikoli ne zna prav ovrednotiti in oceniti, za katerega ni dovolj nobeno priznanje, nobena plaketa in nobena še tako topla in vroča beseda. Potrebno jih je videti, slišati, opazovati pri delu in ugotoviti: vredni so posnemanja. Morali bi jih videti tisti, ki tako težko sedijo za svojo pisalno mizo, ki dan za dnem jamrajo kako jim je hudo, kako težko je postreči stranke, ki so sitne, zahtevne in težke. Za dan ali dva bi jim pokazali te otroke, za katere je potrebno veliko, največ; potrpljenje in ljubezen. Ljubezen do njih in dela, ki ga opravljajo, kaj dela, pravega poslanstva.

Škoda je, vseh teh otrok, ki s prizadetostjo živijo nekako na obrobju družbe in jih vidi malokdo, kadar pa jih, se za hip zasmilijo in že hitimo mimo. Pomislimo nanje, ko nam je z lastnimi – zdravimi, hudo. Ko lepa beseda ne zaleže, grdih pa ne smemo uporabiti, ...

Ob slehernem od njih, kakorkoli jim je že ime, od kje prihajajo, koga imajo doma, spoznaš pomen zdravja, ki je nekaterim kar tako dano, pa ga ne znajo spoštovati in ceniti. Morda bi veljalo nanje pomisliti v trenutkih sitnobe, jeze na otroke, ki so prinesli zgolj štirico in ne petice, ki nočejo vaditi klavirja, ki niso na tekmovanju prvi, ampak peti. Vsak dan znova si povejmo, da smo srečni, če imamo noge, ki hodijo in roke, ki delujejo, glavo in možgančke, ki prenašajo vsa sporočila in nimajo okvar.

Na Igu imajo številne delavnice, kot so likovna, glasbena, kuharska, lutkovna, skrbijo za male živali, vključeni so v bralni projekt »Knjigobube« in »Bralno značko«, veselijo se praznovanj, hodijo na pohode, izlete in krajše sprehode, telovadijo, plavajo, se udeležujejo športnih iger, prirejajo družabna srečanja s starši. Ne vsi in vendar tisti, ki to zmorejo, vsak po svojih močeh in na svoj, sebi lasten način.

Zakoj to pišem? Zato, ker bi v teh lepih decemberskih dneh, ko mislimo le na srečo in veselje, ko se povsod vse sveti in žari, morali pomisliti tudi na drugačne. Ni jih malo, a vendar se delamo, da jih ne opazimo. Zato naš Beli obroč Slovenije obiskuje in na svoj način skrbi tudi za take. V petek 21.decembra smo imeli v naših prostorih posebno pogostitev. Otrok, zaznamovanih z nasiljem in zlorabami. Ob pomoči nekaterih donatorjev /tudi Lions kluba forum Ljubljana in Mobitela/, smo se veselili in vse otroke obdarili. Nekateri niso prišli. Živijo predaleč, nimajo nobene možnosti, da bi pripotovali. Njim bomo poslali pakete. S sladkarijami, knjigami in oblačilci, igračami in še čem.

V minulih letih in desetletjih sem spoznala mnogo nesrečnih in žalostnih ljudi, mnogo otrok, ki se jim to ne bi smelo dogajati. Mnogo »deklic z vžigalicami« in »dečkov z ulice«.

Na nas vseh je, da jih opazimo in jim pomagamo. Morda živijo prav blizu nas. Naj bo to vodilo za te zadnje dni leta 2007.

Dobrodelnosti ne presojamo po tem,
kaj je dano ali narejeno,
ampak zakaj je dano ali narejeno
.

Lucij Anej Seneka


Dan ne bo popoln,
tudi, ko boste zaslužili svojo plačo,
če ne boste storili nečesa dobrega nekomu,
ki vam tega ne more plačati.

Ruth Smeltzer